V stalnem obmetavanju Lune s človeškimi avtonomnimi odpravami v zadnjih letih se kar nekoliko porazgubi dejstvo, da so Kitajci trenutno tu zaznavno dlje od konkurence. Če odmislimo Indijce, ki so lani pristali najbližje južnemu polu doslej, namreč Kitajci podirajo en robotski mejnik za drugim. Po tem, ko so pred petimi leti z odpravo Chang'e 4 prvi pristali na oddaljeni strani Meseca - torej tisti, ki je z Zemlje ne vidimo, ker je stalno obrnjena proč - so se s šesto misijo te družine odločili od tam prinesti še vzorec tal. To je z vidika raziskovanja Osončja zelo pomembna in zanimiva reč, saj se površji obeh strani našega naravnega satelita precej razlikujeta. Luna je namreč postala v obstoječ naravni ritem zaklenjena že kmalu po svojem nastanku, ko je neko vsemirsko telo ob trku z Zemljo v vesolje izbilo material, ki jo tvori. To pa pomeni, da Zemlja na oddaljeno stran ni delovala tako močno kot na bližnjo, kjer je z gretjem spodbujala ognjeniško dejavnost. Posledično bi lahko površje oddaljene strani nosilo starejše kamnine in bolj nedotaknjene ostanke kraterjev od zadetkov meteoritov, kar bi nam lahko več povedalo o nastanku Osončja.
Druga zanimivost takšne odprave je inženirske narave: z oddaljeno stranjo Meseca se ne moremo pogovarjati neposredno, temveč to počnemo s pomočjo relejnih oddajnikov v Lunini orbiti. Pri misiji Chang'e 6 je temu služil satelit Queqiao-2, ki so ga izstrelili letošnjega marca. Samo odpravo so sestavljali orbiter, pristajalnik, vzletno plovilo in sonda za vračilo vzorca, ki so morali vsi usklajeno delovati tudi v režimih zmanjšane povezljivosti z Zemljo, zato je imela odprava več avtomatiziranih mehanizmov, od samodejnega izbiranja točke pristanka do skoraj povsem avtonomnega obnašanja vzletnega plovila, ki je vzorec prineslo do orbiterja. Misija Chang'e 6 se je tako pričela z izstrelitvijo 3. maja, 2. junija je uspešno pristala na Mesecu, že nekaj dni pozneje je vzorec romal nazaj v vesolje. Uspešen pristanek sonde v Notranji Mongoliji so izvedli v torek, nekaj po osmi uri dopoldne po našem času. Prva poročila kažejo, da sonda v resnici nosi predvidena dva kilograma kamnin. Najprej jih bodo preiskali na kitajskih univerzah, pozneje bodo na voljo tudi raziskovalcem drugod po svetu. Odprava je sicer nosila tudi nekaj eksperimentov za Eso in Pakistan.
To ni prvo kitajsko vračilo materiala z Lune, saj se je s tem lahko pohvalila predhodnica, Chang'e 5. Toda vendarle gre za korenit tehnološki preskok v kitajskih vesoljskih zmogljivostih, ki imajo v bistvu povsem jasen končni namen: kitajske ljudi na Mesecu, kar načrtujejo do leta 2030. Naslednja odprava, Chang'e 7, bo tako odpotovala proti južnemu polu, tudi v iskanju vode za podporo prihodnjih stalnih postojank. Američani imajo s programom Artemis in izkušnjami s programa Apollo trenutno še prednost v novi tekmi za hojo ljudi po Mesecu, toda Kitajska z robotskimi odpravami razkorak vztrajno manjša. Rezultat tekme bo zanimiv tudi s stališča, da je kitajski program pretežno gnan državno, medtem ko se NASA tokrat močno zanaša na ameriške zasebnike, kot sta SpaceX in Axiom Space.
