John Goodenough, ki je po izobrazbi fizik, a je leta 2019 kot najstarejši nagrajenec v zgodovini prejel Nobelovo nagrado za kemijo, je svojo raziskovalno pot začel na slovitem MIT-u. Tam je delal od leta 1952 do 1976, ko se je preselil na oxfordsko univerzo. Na MIT-u je postavil temelje za razvoj modernega prepisljivega pomnilnika (RAM), saj je delal na teoriji magnetizma (Goodenough-Kanamorijeva pravila). Na Oxfordu se je ukvarjal z baterijami, ki so jih bili Exxonu prignali do kovinske litijeve anode in katode iz titanovega disulfida. V takšni bateriji se je litij raztapljal in spet izločal, kar je lahko vodilo do nastanka koničastih izrastkov, tako imenovanih dendritov, ki so predrli separator med katodo in anodo, in baterijo kratko sklenili. Goodenough je po temeljitem preverjanju materialov iz periodnega sistema ugotovil, da je litij-kobaltov oksid precej boljša katoda, saj lahko vgrajuje in odstranjuje litijeve ione, ne da bi pri tem izgubila strukturo. Rodila se je litij-ionska baterija. Današnje so seveda drugačne, ker nimajo več kovinskega litija kot anode. Leta 1991 so na Japonskem uporabili petrolkoks in odtlej se baterije vztrajno izboljšujejo, a osnovni princip ostaja enak.
Medtem pa je John Goodenough leta 1986 dobil službo na Univerzi v Austinu, kjer je ostal do svoje smrti. Ostal je predan raziskovalec, ki je še v 94. letu starosti vodil projekt. Otrok ni imel nikoli, zato je večino svojih finančnih nagrad namenil univerzi za štipendije. Leta 2006 je sta z ženo ustanovila fundacijo John B. and Irene W. Goodenough Endowed Research Fund, leta 2016 pa je njej v spomin ustanovil še štipendijski sklad za študijski program zdravstvene nege.
. 