Kot en izmed načinov kako bolj optimalno izkoristiti obstoječe računalniške kapacitet v državi in razširiti njihovo uporabo tudi med tistimi, ki si lastnega računalnika niso mogli privoščit, se je na začetku sedemdesetih ponujal koncept oddaljene obdelave podatkov. Poleg Republiškega računskega centra so leta 1972 oddaljeno obdelavo prek terminalskih povezav začeli uvajati v ljubljanskih poslovalnicah Ljubljanske banke, pa v celotnem sistemu SDK v Jugoslaviji in v sistemu Jugoslovanskih železnic. Terminalske povezave so omogočili tudi novi računalniki IBM/370, ki so jih v tem času namestili na več mestih po državi. Koncept naj bi ob izpolnitvi določenih pogojev omogočal cenejšo in hitrejšo obdelavo podatkov. Po eni strani podatkov ni bilo več potrebno posredovati v center osebno ali prek kurirja, po drugi strani pa so pri velikih računalniki zmogljivosti rastle hitreje kot njihova cena. Obenem so omogočali zahtevnejše obdelave in programiranje v več višjih jezikih. Omogočali so...

Po obdobju relativno svobodne ekonomske politike v Jugoslaviji med leti 1965 in 1972 je svet zajela energetska kriza. Razvrednotenje domačega dinarja in devizni primanjkljaj sta narekovala varčevanje v državi, še posebej pa pri potrošnji deviz. Gospodarska kriza se je po letu 1973 še bolj izrazito okrepila in je močno prizadela ravno manj razvite države kot je bila Jugoslavija. Po nekaj zelo ugodnih letih, ko je bilo računalnike mogoče uvažati celo brez carine, so leta 1973 ponovno uvedli carine na uvoz, omejitve pri porabi deviz in splošno varčevanje pa sta se stopnjevala. Porast novih računalnikov je v celotni Jugoslaviji močno upadel. V dveh letih od 1971 do 1973 je število računalnikov v Jugoslaviji narastlo kar za 230 enot in se je tako skoraj podvojilo. V dveh letih po letu 1973 pa je število računalnikov narastlo le še za dobrih sto enot. Računalnikov je bilo takrat v celotni Jugoslaviji okrog 600, v Sloveniji pa okrog 150. Poleg tega je bil negativen tudi uraden pogled na...

Z resnim usmerjenim izobraževanjem računalniških kadrov se je v sedemdesetih zelo povečala tudi potreba po neposrednem dostopu do računalniških kapacitet za praktično delo v okviru pedagoškega procesa. Na Univerzi v Ljubljani so prvi mini računalnik IBM 1130 sicer kupili že leta 1969 v okviru novega računskega centra Inštituta za matekatiko, fiziko in mehaniko(IMFM), nato pa so enak računalnik kupili še leta 1971 na Fakulteti za elektrotehniko, kjer je med drugim služil kot terminal za oddaljeno povezavo na računalnika CDC 6400 in CDC Cyber 72. IBM 1130 so namestili v avli drugega nadstropja Fakultete za elektrotehniko in je bil večinoma namenjen za raziskovalno delo doktorantov in asistentov. Takrat je bil ustanovljen tudi Računalniški center Univerze v Ljubljani(RCU) z nalogo da skrbi za organizacijo in upravljanje z obstoječimi in prihodnjimi računalniškimi kapacitetami univerze. Strokovni svet za razvoj računalništva in informatike na univerzi je vodil prof.dr.Jernej Virant, za...

Znameniti računalnik CDC Cyber 72 je prispel v Ljubljano Maja 1972 in je bil nameščen v popolnoma novih prostorih Republiškega računskega centra, ki jih je priskrbela Univerza v Ljubljani na Jadranski ulici poleg Inštituta Jožef Stefan. Za kratek čas je bil to največji računalnik v Jugoslaviji in v širšem vzhodnem območju Evrope, že nekaj mesecev kasneje pa ga je prehitel računalnik UNIVAC 1006 v Železarni Sisak in za njim leta 1973 še večji UNIVAC 1110 na Univerzi v Zagrebu. CDC Cyber 72 se je ponašal z večnivojsko pomnilniško ureditvijo, ki je omogočala hkratno procesiranje večjega števila programov. To je bil sicer najmanjši sistem iz serije CDC Cyber še najbolj podoben predhodniku CDC 6600, podpiral pa je od 32 KB do 128 KB pomnilnika. Ljubljanski Cyber 72 je bil sestavljen iz dveh centralnih enot, imel je 12 vhodno-izhodnih povezav in 10 ločenih zunanjih procesorjev namenjenih izključno krmiljenju perifernih enot. Te so vključevale vse od konzole, tiskalnika in različnih...

Razvoj računalništva je do začetka sedemedesetih prekosil celo najbolj optimistične napovedi. Zvrstila se je izredno zgoščena serija tehnoloških inovacij, ki so bile že vsaka zase tako daljnosežne in vplivne, da bi zaslužile naziv revolucija, od tranzistorja do integriranega vezja in nazadnje mikroprocesorja. Elektronski računalniki niso bili več le prestižni pripomočki za izbrane temveč so vse bolj postajali osnovni pogoj za sodobno delovanje in uspešnost tako posameznih organizacij kot celotne družbe. V povezavi z računalništvom in informatiko je industrija mikroelektronike postala temeljna infrastruktura na kateri se je gradil ves nadaljni razvoj, s pojavom prvih mikroprocesorjev pa se je že začela napovedovati naslednja četrta generacija mikroračnalnikov. V domačem računalništvu leto 1971 pravtako predstavlja naslednjo veliko prelomnico po letu 1962, ko smo dobili prvi elektronski računalnik. Pri nas so se v tem času namreč razširili računalniki tretje generacije, ki so že...

V obdobju burnega razvoja računalniških kapacitet pri nas med leti 1968-1972, ki večinoma sloni na računalnikih IBM/360, pa je vredno omeniti še nekaj drugih manjših sistemov. Že s tranzistorsko tehnologijo druge generacije so nastali pogoji za razvoj številnih manjših in bolj dostopnih računalnikov, ki so se lahko lažje vmeščali v klasično pisarniško okolje. Z novo tehnologijo TTL(Transistor-transistor logic) bipolarnih integriranih vezij pa je ta trend dosegel nov vrhunec. Najbolj razširjen primer te tehnologije so vezja iz serije Texas instruments 7400, ki so nudila velik nabor različnih logičnih vrat, stikal, števcev ipd. Na njihovi osnovi so bili zgrajeni najbolj značilni mini računalniki tipa DEC PDP-8 in HP 2100. Ti so posegali predvsem na področje vodenja procesov. Za njimi so v začetku sedemdesetih prišli na trg še izredno uspešni DEC PDP-11 in HP 3000. V to kategorijo pa se lahko vmeščajo tudi računalniki kot je bil IBM 1130, v šestdesetih najcenejši IBM računalnik...

Računalništvo se je pri nas zares razširilo šele leta 1968, ko so k nam prišli prvi računalniki IBM/360. Serija IBM/360 izdelana na osnovi nove tehnologije hibridnih vezij SLT je v primerjavi s tedaj običajno arhitekturo diskretnih tranzsitorjev in diod predstavljala velik napredek v miniaturizaciji(približno 20:1) in zanesljivosti. Ponujala je linijo strojno in programsko kompatibilnih sistemov različnih velikosti in zmogljivosti, kar je podjetjem omogočalo bolj racionalno izbiro glede na njihove potrebe in lažji prehod od manj zmogljivih sistemov k bolj zmogljivim. Arhitekturna združljivost različnih modelov je omogočala tudi prenos programske opreme. Družina IBM/360 je vnesla izrazite izboljšave in inovacije v primerjavi z običajnimi računalniki druge generacije, ne le tehnološke, temveč tudi funkcionalno-oblikovne. Ena izmed teh je bil na primer zelo širok nabor standardnih vhodno-izhodnih naprav, ki so omogočale enostavnejšo nadgradnjo in prilagoditev obstoječih sistemov. Kot...

V Iskri se je po fiasku z licenčno proizvodnjo računalnikov Zuse Z-23 in neuspešni nabavi elektronskega računskega stroja UNIVAC 1004 za lastne potrebe leta 1966 začelo znova premikati. Sklenili so kooperacijsko in zastopniško pogodbo s podjetjem CDC(Control Data Corporation). V Iskrini tovarni inštrumentov v Horjulu so začeli z izdelavo nekaterih sestavnih delov za njihove računalnike, prevzeli pa so tudi zastopništvo CDC za področje celotne Jugoslavije. Dogovarjali so se za licenčno proizvodnjo enega izmed njihovih manjših računalnikov, vendar projekt takrat ni bil realiziran. CDC je v šestdesetih izdelal vrsto zelo zmogljivih in cenovno ugodnih tranzistorskih računalnikov druge generacije. Računalnik CDC 3100 je imel zmogljivost približno 0.5 MIPS, to je 500.000 navodil v sekundi pri taktu dobrih 400 kHz, računalnik CDC 3300 pa kar 0.8 MIPS pri taktu 800 kHz. To je bilo za ta čas precej zmogljivosti, glede na to da je imel takrat najmočnejši računalnik na svetu CDC 6600...