Štirideset let pozneje je prenosno poslušanje glasbe enako popularnejše če ne še bolj. Spremenila se je oblika, predvajalniki so najprej postali manjši in se kasneje zlili s pametnimi telefoni, namesto kaset smo imeli najprej lokalni polprevodniški pomnilnik in kasneje oblake, a osnovna zamisel ostaja enaka. Glasbo želimo poslušati med športno aktivnostjo, med potovanjem, pri delu itd. Ko je Walkman izšel, so se mu nekateri najprej posmehovali, da nima nobene prave funkcije. Zmogel je le predvajati glasbo, niti snemati ni mogel. Imel je vložišče za kaseto, dva priključka za slušalke (da, tista ista 3,5-milimetrska, ki se še danes znajdeta na številnih napravah) in nič drugega. A več niti ni potreboval.
Walkman je walkman postal šele leto pozneje, ko se je Sony prepričal, da je walkman čisto legitimna angleška beseda. Pred tem so poizkušali tudi s poimenovanjema Soundabout in Stowaway. Kasneje so sledili še izboljšani modeli, ki so zgolj krepili Sonyjevo dominacijo. Leta 1981 je izšel Walkman II, leta 1984 pa Discman. Izdelkov z znamko Walkman je Sony izdal še cel kup. Njegovo prevlado je premagal šele Apple, ki je v začetku tisočletja z iPadom poslušanje glasbe digitaliziral.
Štirideset let pozneje znamka Walkman še vedno živi. Novi modeli ne razumejo več kaset, temveč so digitalni, a značilni dizajn ostaja.
