Sedež ECJ v Luksemburgu.
Zadeva je odraz širših svetovnih trendov prekomernega licenciranja glasbe, ter (zlo)rabe pravnega sistema v ta namen. Zgodila se je v sosednji Italiji, kjer je lokalno združenje proizvajalcev fonogramov (Società Consortile Fonografici) stopilo v stik z italijansko zbornico zasebnih zobozdravnikov in predlagalo podpis sporazuma o plačilu za uporabo glasbe v zobozdravstvenih ordinacijah, pač v okviru njihovega mandata za kolektivno upravljanje pravice do priobčitve glasbe javnosti. Do dogovora ni prišlo, zato je združenje angažiralo svojo pravno službo in enega od torinskih zasebnikov (g. Marco Del Corso) tožilo, in sicer na ugotovitev, da je svoji zasebni zobozdravstveni ordinaciji v Torinu predvajal avtorskopravno varovane fonograme in da je treba za to predvajanje plačati pravično nadomestilo. Pritožbeno sodišče v Torinu, pred katerim se je znašel spor, je moralo pri tem ugotoviti, kaj točno pomeni "priobčitev javnosti", specifično, ali zobozdravnikovi pacienti pomenijo "javnost". Ker so pojmi določeni v mednarodnih pogodbah (Rimska konvencija, Sporazum TRIPS in Pogodba WPPT), katerih podpisnica je Unija, oz. v direktivi EU o varovanju avtorskih pravic, je dokončna pristojnost za to vprašanje padla na Sodišče EU v Luksemburgu. Sredi marca so odločili, kot že rečeno:
Če zobozdravnik brezplačno predvaja fonograme v svoji zasebni ordinaciji, ne gre
za „priobčitev javnosti“ v smislu prava Unije.
Tako predvajanje zato proizvajalcem fonogramov ne daje pravice do nadomestila.
Jedro odločitve zadeva vprašanje definicije "javnosti", ki je izpostavljena predvajani glasbi. Sodišče je zapisalo, prvič, da mora biti število ljudi dovolj veliko (praviloma se uporablja negativna definicija, da zasebni krog ljudi šteje nekje do 7-8 oseb, večidel znancev ali družinskih članov), drugič da konkretne osebe ne smejo biti vnaprej določene, in tretjič, da gre dejansko za priobčitev, se pravi te osebe na nek dogodek pridejo tudi in predvsem zaradi glasbe, tako da ne zadostuje, če so je slučajno deležne tekom drugih aktivnosti. Opravljanje zobozdravniške prakse ne pokrije niti enega od teh kriterijev. Najprej je število "slušateljev" relativno nizko, že skozi mesec, posebej pa tekom predvajanja določenega glasbenega dela (morda pacient v ordinaciji in še nekaj oseb v čakalnici). Drugič je krog teh oseb relativno določen, saj se storitev opravlja na podlagi rezervacije in ne kot koncert, ki je načeloma dostopen vsakomur. Tretjič obiskovalci ordinacije tam niso zaradi glasbe, oz. glasba ne predstavlja bistvenega elementa pri opravljanju storitve. Ta kriterij je sodišče še posebej razdelalo, s kvalifikacijo, da se nadomestilo plačuje le, če je prisotnost glasbe velikega pomena za izvajanje storitve oz. ima pridobitveni namen.
Odločitev ni brez pomena, tudi ne za lokalne razmere. Gostinski lokali, javne prireditve, sejmi in podobni dogodki brez vprašanj k sebi vabijo širšo javnost, glasba tam pa je glasna in ključni del ponudbe. Pri številnih drugih podjemih pa ni tako jasno. Zdravstvene in zobozdravstvene ordinacije so očiten problem, kaj pa športni objekti, trgovine - sploh specializirane, frizerski saloni (dame se skoraj vedno naročajo po več dni naprej)? Dolgoletna sodna praksa kot "javne" kraje označi tako frizerski salon kot tudi dom za ostarele, zapor (!) in predavalnico na fakulteti. Vprašanje bo, če te kvalifikacije še držijo, sploh če je glasba v rabi le občastno in obstransko. Pri določenih pobiranje nadomestila bržkone ne bo več prišlo v poštev in koncesionarji, ki zbirajo nadomestila za priobčitev glasbe javnosti, bodo morali to upoštevati pri sestavi in sprejemu svojih (sicer obsežnih in razčlenjenih) tarif.
Za komentar smo prosili oba ključna slovenska koncesionarja, Društvo SAZAS in Zavod IPF; odgovorili so nam iz Zavoda. Tarifa za zobozdravstveno ordinacijo se pri nas plačuje, v znesku 8€ mesečno (4,45€/mesečno za glavni prostor in 3,75€/mesečno za čakalnico). Znesek je tako nizek, ker pri določitvi višine nadomestila upoštevajo pomen uporabe glasbe v prostoru (kar je za pozdraviti). Na izrecno vprašanje, ali bo odločba ECJ vplivala na to tarifo, so odgovorili, da ne, ker so mnenja, da zadevna odločba zaveže le stranki v konkretnem postopku. To stališče je skrajno vprašljivo, ker po veljavni sodni praksi ECJ in mnenju večine stroke odgovori ECJ na preliminarna vprašanja učinkujejo splošno (erga omnes). To stališče je ECJ zavzelo tudi v primeru CILFIT, ko je odločilo, da sicer obvezna referenca glede razlage evropskega prava ni potrebna, če je ECJ o vprašanju že razsodilo. Drugačna razlaga dejstva, da predvajanje glasbe omejenemu in relativno določnemu krogu slušateljev tekom glavne dejavnosti ne šteje za priobčitev, bi namreč izničila načelo primarnosti prava EU, ki ga je naša država izkazala z umestitvijo novega člena 3.a na skoraj začetek ustave. Stališče sicer ni univerzalno sprejeto in nekatere države, predvsem pa nekateri državni organi, so mnenja, da če reč ni šla skozi parlament oz. udarila njih neposredno po žepu, tudi ne obstaja.
Odgovora društva SAZAS do zaključka pisanja nismo prejeli.
Velja pa ob tej priložnosti poudariti ključno razliko med obema organizacijama, ki bo za firmo praviloma pomenila dva, ločena računa: SAZAS zastopa pisce besedil in skladatelje, IPF pa izvajalce in proizvajalce fonogramov (tiste, ki so glasbo spekli na plošček ali v MP3). Vse te osebe so prispevale svoj kreativni vložek pri nastanku želenega komada in zato je prav, da so vse plačane, seveda le v primerih, ko gre dejansko za priobčitev glasbe javnosti in ko se avtor tej pravici sam ni odrekel s katero od bolj prostih licenc (kajti pravica je vendarle njegova in v dispozitivnem svetu civilnega prava lahko z njo počne, kar pač želi).
. Khm, povprašajte ostale člane nekdanje skupine Lačni Franz, kaj si mislijo o njemu. Digitalček bo verjetno trdil, da je v svetu avtorstva med samimi avtorji vse lepo in prav in se vsi skupaj trdno borijo proti največji nadlogi, piratstvu.