Milijardnim vlaganjem v R&R ne sledijo nujno rezultati

The Wall Street Journal - Kot obrabljeno mantro poslušamo, da so podjetja pa tudi države in družba lahko konkurenčni samo z vlaganjem v razvoj in raziskave (R&R). Sliši se logično, a realnost je pokazala, da najuspešnejša podjetja v računalniški branži niso tista z največjim proračunom za R&R, ampak z najučinkovitejšim trženjem in oglaševanjem, ugotavljata The Register in The Wall Street Journal.

Na eni strani imamo kanadski RIM, ki je lani v R&R vložil 6,8 odstotka svojih prihodkov, kar znese 1,35 milijarde dolarjev. V zadnjih treh letih se je ta znesek potrojil, medtem ko je RIM-ov tržni delež upadal. Tablični računalnik PlayBook, ki je njihov zadnji hit, ni rezultat lastnega razvoja, ampak so ga kupili v prevzemu.

Microsoft ima podobne težave. Za R&R letno porabijo 15 odstotkov svojih prihodkov, kar je bilo lani osupljivih 8,7 milijarde dolarjev. S tem denarjem so na eni strani pripravili absolutni uspešnici Windows 7 in Kinect ter na drugi strani Visto, Zune in druge komercialne polomije. Njihova najnovejša stranka za Windows Phone ima 19.000 zaposlenih samo v razvoju in raziskavah. Gre za Nokio, ki je lani za R&R porabila več kot osem milijard dolarjev, od tega nepregledne milijarde potratila na Symbianu, nato pa kapitulirala na projektu in se povezala z Microsoftom. Kljub več kot štirim milijard dolarjev letnih izdatkov za R&R njen tržni delež nezadržno drsi navzdol.

Kot protiutež se omenja moderni čudež Apple. Njihov razvojni proračun je najmanjši od omenjenih podjetij, saj znaša manj kot tri odstotke prihodkov oziroma 1,8 milijarde dolarjev. Toda v Cupertinu s polno paro deluje marketing, ki je kupce po vsem svetu prepričal, da so Applovi izdelki tisto pravo. Hkrati se je Steve Jobs odločil za taktiko manjšega števila izdelkov, tako da Apple ne ponuja iPhona, iPada in drugih v nešteto kombinacijah, ampak vsako leto izdajo nadgrajen model in s tem se zgodba zaključi.

Glavno vprašanje je, kdo je uspešnejši pri razvoju novih tehnologij in izdelkov, ki kasneje korenito zamajejo trg. So to raziskovalni inštituti na univerzah, velika podjetja ali majhni start-upi? Chris Dixon meni, da slednji, ki da si zato zaslužijo več financiranja, dobre pa potem itak pokupijo giganti. V tem je nekaj zgodovinskih potrditev, saj je Google svoj Android kupil, prav tako je Microsoft leta 1987 kupil dele, ki so pozneje postali Microsoft Office itn.

Kaj sploh še ostane velikim?