Računalniški muzej -

V Računalniškem muzeju tokrat poročamo o poslovnih 8-bitnikih z operacijskim sistemom CP/M. Zmogljivosti zgodnjih poslovnih mikroračunalnikov so bile majhne, primerljive zmogljivostim cenenih hišnih računalnikov. Šele nov tip magnetnih nosilcev z neposrednim ali poljubnim dostopom do podatkov je omogočil nastanek bolj uporabnih in dražjih poslovnih mikroračunalnikov. S pomočjo disketnih ali diskovnih pogonov so ti že lahko poganjali prave operacijske sisteme kot je CP/M. V desetih letih so proizvajalci izdelali na stotine različnih mikroračunalnikov prilagojenih prav njegovi uporabi, za številne druge pa so razvili strojne razširitve, ki so omogočile njegovo uporabo. Splošna razširjenost enotne programske in strojne podlage je prinesla izrazite prednosti. Do konca sedemedesetih so za CP/M izdelali že na tisoče uporabnih programov, ki so mikroračunalnikom šele na široko odprli pot na področje poslovne in pisarniške uporabe.

Pri nas so prve poslovne mikroračunalnike te vrste razvili...

Računalniški muzej -

V Računalniškem muzeju poročamo o prvih mikroračunalnikih namenjenih množični zasebni in poslovni uporabi. Najverjetneje ste že slišali za mikroračunalnike kot so Commodore PET, Apple II ali pa Tandy TRS-80, ki so na trg prišli leta 1977. Pravih operacijskih sistemov ti sprva še niso poganjali. Proizvajalci so jih opremili le s tolmači za preproste različice programskega jezika BASIC. Označujemo jih kot mikroračunalnike druge generacije, po zaslugi njihovega presenetljivega prodora med zasebne uporabnike pa tudi kot prve hišne mikroračunalnike. Zasebni uporabi proizvajalci sprva sploh niso namenjali posebne pozornosti. Priložnost za množično prodajo so namreč videli v napravah za poslovno in pisarniško uporabo. Med tujimi napravami so se v Jugoslaviji na začetku osemdesetih najprej uveljavili mikroračunalniki Apple II. Več domačih različic so nekje od leta 1982 proizvajali tudi v hrvaškem podjetju Ivasim pod nazivom Ivel.

Prvi domač mikroračunalnik opremljen za poslovno uporabo je...

Računalniški muzej -

V Računalniškem muzeju z jesenjo spet pripravljamo zanimive vsebine o zgodovini domačega računalništva. Tokrat o čisto prvih mikroračunalnikih. Morda že veste, da so se ti pri nas pojavili sredi sedemdesetih. V uporabo so jih takrat prvi vpeljali strokovnjaki Inštituta Jožef Stefan, aktivno pa so se v tem času z mikroprocesorsko tehnologijo ukvarjali tudi strokovnjaki Fakultete za elektrotehniko. To so bili zelo preprosti računalniki s strojno in programsko opremo po meri. Uporabljali so prve 8-bitne mikroprocesorje in poganjali le preproste zagonske operacijske sisteme. Programirali so jih izključno v zbirniku. Uporabni so bili predvsem pri avtomatizaciji procesov v industriji in izvajanju eksperimentov v laboratorijih. Nastopali so na primer kot upravljalni deli različnih merilnih, nadzornih in regulacijskih naprav. Včasih jih označujejo tudi kot mikroračunalnike prve generacije.

Strokovnjaki Inštituta Jožef Stefan so od leta 1976 naprej izdelovali lastne mikroračunalnike z...

Slo-Tech - Konec maja je prenehala delovati storitev Biblos, ki je članom slovenskih knjižnic omogočala izposojo slovenskih knjig. Platformo je vzdrževala Založba Beletrina, ki pa letos ni uspela doseči dogovora s slovenskimi knjižnicami o financiranju delovanja platforme. Stroški so ocenjeni na 150.000 evrov, zato se je Biblos poslovil. Beletrina pravi, da so prvih pet mesecev storitev financirali sami, sedaj pa tega ne zmorejo več. Biblos bo sicer še na voljo za člane NUK-a.

V Biblosu je bilo na voljo 7500 knjig, večinoma slovenskih. Platformo je uporabljalo 10 odstotkov članov knjižnic. Naslednik Biblosa bo COBISS Ela, ki bo začela delovati 17. junija. Gre za novi državni portal, ki ga vzpostavlja mariborski IZUM. Po drugi strani pa Beletrina vzpostavlja produkt Beletrina Digital, ki bo v osnovni različici stal devet evrov na mesec, v dražji pa 14 evrov na mesec. Osnovna verzija vsebuje dobrih 3000 e-knjig v slovenščini in nekaj tujih jezikih ter 2000 zvočnih knjig. Dražja verzija ima še...

Računalniški muzej -

Prizadevanja za vzpostavitev mednarodnih standardov, ki bi omogočili heterogeno povezovanje informacijskih sistemov ne glede na proizvajalca strojne in programske opreme, so konec osemdesetih vendarle obrodili sadove. V Evropi so v skladu s strateško usmeritvijo k večji neodvisnosti na področju računalništva in računalniških mrež še naprej izdatno podpirali razvoj odprtih sistemov po modelu OSI, na krilih ameriške računalniške prevlade pa se je vse bolj krepila vloga odprtih sistemov po modelu TCP/IP. Začeli so se pojavljati dvomi o prihodnosti modela OSI, vendar je prevladalo mnenje, da je potrebno razvijati neodvisen evropski model. Model OSI so v Evropi prek državnih PTT podjetij, ki so skoraj izključno obvladovala telekomunikacije, uvajali v javna omrežja, prek projekta COSINE pa so oblikovali tudi ločeno namensko omrežje IXI za povezavo evropskega raziskovalnega in javnega sektorja. Do leta 1988 so v okviru projekta COSINE standardizirali vrsto storitev, na primer elektronsko...

Računalniški muzej -

Tehnološko podlago za oblikovanje večjih vzajemno povezanih in javno dostopnih informacijskih sistemov so v osemdesetih pri nas tvorili predvsem združljivi računalniki različnih velikosti proizvajalca DEC(in njihovi sorodniki domače Delte). Na strojnem nivoju je največjo skladnost in povezljivost omogočila njhova 32-bitna arhitektura VAX, na programskem pa operacijski sistemi družine VAX/VMS in omrežni protokol DECNet. Protokol DECNet so sicer podpirali tudi operacijski sistemi RSX-11 na mini računalnikih DEC PDP-11 in nekaj let za tem še operacijska sistema TOPS na računalnikih DEC System 10 in System 20 v Računalniškem centru Univerze v Ljubljani. Ta skupna tehnološka podlaga je omogočila, da so med njimi že v prvi polovici osemdesetih začele nastajati povezave, ki so bile sprva omejene predvsem na slovensko univerzitetno okolje in nekaj povezav z drugimi univerzami po Jugoslaviji. Večja omrežja omejena na računalnike posameznega proizvajalca so bila v tem času že precej...

Računalniški muzej -

O enotnem računalniško podprtem informacijskem sistemu za celotno mrežo knjižnic v Sloveniji so domači strokovnjaki začeli razpravljati že sredi sedemdesetih. Do začetka osemdesetih so v težkih finančnih pogojih samo posamezne knjižnice začele oblikovati računalniško podprte centralne kataloge publikacij in bibliografskih podatkov. Na druga področja knjižnične dejavnosti se računalništvo v tem času še ni razširilo. Vse do sredine osemdesetih knjižnice praktično niso imele lastne opreme. V knjižnicah so imeli skupno le šest terminalov. Z njihovo pomočjo so v Republiškem računskem centru(RRC) lahko ustvarili prve skupne banke podatkov. Leta 1981 so začeli uporabljati še Računalniški center univerze v Ljubljani(RCU) kjer so za ta namen oblikovali lasten programski paket IBIS za delo z bankami podakov na računalnikih DEC System 10 in System 20. Da bi lahko začeli oblikovati enoten knjižnično informacijski sistem(KIS) pa je bilo potrebno najprej opremiti vsaj glavne knjižnice z lastnimi...

Računalniški muzej -

Ob vedno večjem pomenu znanstveno-raziskovalnega dela in spremljajočem razmahu znanstvene in strokovne literature se je na začetku sedemdesetih občutno povečala tudi potreba po nekakšni znanstveni informacijski infrastrukturi, ki bi olajšala uporabo, pretok in organizacijo znanja in vedno večjih količin znanstvenih podatkov. V domačih podjetjih in ustanovah je v tem času nastajalo vedno več informacijsko-dokumentacijskih(INDOK) centrov in specialnih knjižnic. Pri tej dejavnosti so si kmalu začeli pomagati tudi z uvedbo računalniške tehnologije. Zaradi pomanjkanja opreme v Sloveniji so se informacijski centri pri oblikovanju centralnih bank podatkov in izvedbi avtomatske obdelave podatkov običajno navezali na enega izmed večjih računalniških centrov. To je bil najprej predvsem Republiški računski center(RRC) s svojima velikima računalnikoma CDC Cyber 72 in Cyber 172, v osemdesetih pa še oba računalniška centra univerz v Ljubljani in Mariboru. V okviru univerze je tekom sedemdesetih...

Računalniški muzej -

Računalniški center univerze(RCU) v Ljubljani je leta 1980 dobil nove sodobne prostore v stolpu Ekonomske fakultete na Kardeljevi ploščadi, kjer je nato deloval naslednjih 21 let. Po dolgotrajnih prizadevanjih za pridobitev lastnega centralnega računalnika s časovnim dodeljevanjem so tam že leto kasneje namestili DEC System 10 model 1090. Računalnik je uporabljal procesno enoto KL-10, tretjo generacijo družine DEC PDP-10, ki danes velja za legendarno in eno izmed najbolj vplivnih v zgodovini računalništva. Postopek nakupa se je začel že sredi sedemdesetih, ko je KL-10 tudi prvič prišel na trg, vendar se je nato precej zavlekel zaradi večkratnega pretehtavanja možnosti in razprtij med Elektrotehno in Iskro. Na univerzi so v drugi polovici sedemdesetih medtem namestili tudi več računalnikov DEC PDP-11. Novi DEC System 10 pa je nato z možnostjo časovnega dodeljevanja na začetku osemdesetih odprl možnost hkratnega interaktivnega dela več uporabnikov. Omogočal je tudi običajno paketno...

Računalniški muzej -

Težnja k bolj racionalni uporabi računalniških kapacitet v državi je prispevala tudi k razvoj specifičnih računalniško podprtih informacijskih sistemov. Ti so se začeli oblikovati na različnih družbeno pomembnih področjih kot so statistika, javna uprava, bančništvo, zdravstvo, univerza, ipd. Koncept informacijskega sistema je temeljil na celoviti in usklajeni organizaciji obdelave podatkov tesno prilagojeni specifičnim potrebam posameznih področij. Iz vidika strojne opreme je v tem času običajno zahteval uvedbo velikih osrednjih računalnikov z možnostjo terminalskih povezav. V sedemdesetih so pri nas veliko pozornosti začeli posvečati oblikovanju nekakšnega družbenega informacijskega sistema, ki naj bi v najširšem smislu zagotovil usklajeno in enotno evidentiranje, zbiranje, obdelavo in objavo vseh družbeno pomembnih podatkov. Državljanom, gospodarstvu, državni in občinski upravi naj bi zagotavljal celovit nabor pravočasnih informacij potrebnih za uspešno odločanje, upravljanje,...

Računalniški muzej -

Kot en izmed načinov kako bolj optimalno izkoristiti obstoječe računalniške kapacitet v državi in razširiti njihovo uporabo tudi med tistimi, ki si lastnega računalnika niso mogli privoščit, se je na začetku sedemdesetih ponujal koncept oddaljene obdelave podatkov. Poleg Republiškega računskega centra so leta 1972 oddaljeno obdelavo prek terminalskih povezav začeli uvajati v ljubljanskih poslovalnicah Ljubljanske banke, pa v celotnem sistemu SDK v Jugoslaviji in v sistemu Jugoslovanskih železnic. Terminalske povezave so omogočili tudi novi računalniki IBM/370, ki so jih v tem času namestili na več mestih po državi. Koncept naj bi ob izpolnitvi določenih pogojev omogočal cenejšo in hitrejšo obdelavo podatkov. Po eni strani podatkov ni bilo več potrebno posredovati v center osebno ali prek kurirja, po drugi strani pa so pri velikih računalniki zmogljivosti rastle hitreje kot njihova cena. Obenem so omogočali zahtevnejše obdelave in programiranje v več višjih jezikih. Omogočali so...

Računalniški muzej -

Z resnim usmerjenim izobraževanjem računalniških kadrov se je v sedemdesetih zelo povečala tudi potreba po neposrednem dostopu do računalniških kapacitet za praktično delo v okviru pedagoškega procesa. Na Univerzi v Ljubljani so prvi mini računalnik IBM 1130 sicer kupili že leta 1969 v okviru novega računskega centra Inštituta za matekatiko, fiziko in mehaniko(IMFM), nato pa so enak računalnik kupili še leta 1971 na Fakulteti za elektrotehniko, kjer je med drugim služil kot terminal za oddaljeno povezavo na računalnika CDC 6400 in CDC Cyber 72. IBM 1130 so namestili v avli drugega nadstropja Fakultete za elektrotehniko in je bil večinoma namenjen za raziskovalno delo doktorantov in asistentov. Takrat je bil ustanovljen tudi Računalniški center Univerze v Ljubljani(RCU) z nalogo da skrbi za organizacijo in upravljanje z obstoječimi in prihodnjimi računalniškimi kapacitetami univerze. Strokovni svet za razvoj računalništva in informatike na univerzi je vodil prof.dr.Jernej Virant, za...