Nature - Kitajski in ameriški raziskovalci v novi številki Nature Geoscience poročajo o odkritju, ki utegne zahtevati popravke v učbenikih geografije in geologije. Uveljavljeno strukturo Zemlje, ki jo tvorijo skorja, plašč, tekoče zunanje jedro in trdno notranje jedro, utegnemo kmalu razširiti z novo plastjo v notranjem jedru. Rezultati gibanja potresnih valov kažejo, da ima notranje jedro v resnici dva sestavna dela z različno strukturo, med katerima je jasna ločnica.

Dostop imamo le do skorje, ki je na kontinentih debela 30-50 kilometrov, pod oceani pa manj kot 10 kilometrov; še najdlje so prevrtali Rusi, pa vseeno niso prišli niti blizu...

Slo-Tech - V zadnji številki revije Science ameriški znanstveniki dokazujejo, da približno 400-700 kilometrov pod površjem Zemlje ležijo ogromni rezervoarji vode, ki so večji od količine vse površinske vode. Če se bodo njihove navedbe potrdile, bo to predstavljajo nekoliko prepričljivejši odgovor na vprašanje Od kod je voda. Ta je namreč še vedno zavit v tančico skrivnosti.

Kljub njeni prisotnosti v vseh porah življenja in Zemljinega površja še danes ni jasno, od neki se je voda vzela. Molekularno gledano je njena provenienca znana. Vodik je nastal kmalu po velikem poku, ko se je vesolje toliko ohladilo, da so se protoni in elektroni povezali v vodikove atome. Tu in tam je kakšen proton ujel še nevtron, da je nastal devterij, ki namesto vodika tvori težko vodo. Kisik je moral počakati na zvezde, ki so s fuzijo...

NASA - Curiosity je ravno pristal na Marsu in šele dobro začel svoje poslanstvo, ko ima NASA že pripravljen načrt za naslednjo misijo, ki bo spet potekala na Rdeči planet. Leta 2016 bo tja krenil InSight, ki bo za razliko od Curiosity, kateri praska po površju, raziskoval Marsove globočine. Objektivneje povedano naj bi izvrtal vsaj pet metrov globoko vrtino.

InSight bo namreč ugotavljal, ali ima Mars trdno ali tekoče jedro (to vprašanje zbuja odsotnost magnetnega polja), kakršnega ima Zemlja. Poleg tega bo poizkusil dognati, zakaj je površje na Marsu v enem kosu, medtem ko je na Zemlji sestavljeno iz več tektonskih plošč, ki drsijo sem in tja. Videli bomo tudi, ali so na Marsu potresi ali ne. Vse te informacije bodo...

Nature - Običajno pišemo o novih odkritjih na področju baterij, ko raziskovalci odkrijejo nove načine, kako vsaj v teoriji v baterijo stisniti več energije, podaljšati njeno dolgoživost ali pospešiti polnjenje. To pot pa predstavljamo zanimiv dosežek newyorških in cambriških raziskovalcev, ki so se posvetili analizi baterij. Odkrili so namreč, kako pogledati v strukturo elektrod, ne da bi baterijo odprli, razstavili ali kako drugače trajno onesposobili.

To jim je uspelo z znano tehniko jedrske magnetne resonance (NMR), ki se v medicini uporablja za neinvazivno, neškodljivo in zelo natančno slikanje mehkih tkiv, v kemiji pa za določanje strukture (predvsem organskih) molekul. Tehnika izrablja...

PhysOrg.com - Italijansko-ruska ekipa raziskovalcev je odkrila, da v Zemljini eksosferi, na višini med 300 in 600 km, obstoji pas, v katerem magnetno polje zadržuje antiprotone. Ti so antimaterijski ekvivalenti protonov in nastajajo pri reakcijah med kozmičnim sevanjem in delci v atmosferi, umetno pa jih proizvajamo v pospeševalnikih delcev.

Antiprotone so odkrili s satelitom PAMELA (Payload for Antimatter Matter Exploration and Light-nuclei Astrophysics), ki je bil izstreljen leta 2006 iz ruskega Bajkonurja. Potrdil je že starejše teoretične napovedi, da bi lahko Zemljino magnetno polje zadrževalo antimaterijo. Antiprotoni nastajajo iz kozmičnega sevanja (večidel protoni, elektroni in helijeva jedra), ki ga proizvaja Sonce in dere proti Zemlji. Ko ti delci srečajo druge delce v...

PhysOrg.com - Antimaterija se od navadne materije, iz katere je sestavljeno vso vidno vesolje, razlikuje le po naboju osnovnih delcev. V vseh ostalih lastnosti so antidelci povsem identični delcem. Ob trku delca z antidelcem se izničita in pretvorita v energijo v procesu anihilacije, kar je glavni razlog za težavno skladiščenje antimaterije. Pri zadevanju v stene posode, ki je kakopak iz materije, bi sproti anihilirala. Za shranjevanje antimaterije se zato uporabljajo različne pasti, kot je Penningova past za nabite antidelce.

Doslej najtežji znani antidelec je bilo jedro antihelija-3, ki so ga proizvedli in zaznali že v 70. letih prejšnjega stoletja. V novi številki revije Nature znanstveniki Brookhaven...