Zasloveti kot računalničar?

Jaz v svoji glavi že dolgo časa od kar sem se vpisal na FERI (rač in inf) v MB predrabljam a je to to, kar sem si želel ali me je do tega privedlo le moje igralsko zanasenjaštvo in nekaj spletnih strani, ki sem jih skupaj spacal. Ali bi bilo raje izkoristi moj risarski talent in poizkusiti na ALU, ali se raje vrniti k temu, kar sem počel, ko sem bil še 10 let star smrkuc in sem risal načrte hiš, torej se vpisati na FA, ali oditi na FDV študirat politologijo, glede nato, da rad gledam Dokumentarce, Tarčo, Trenja, Zrcalo Tedna, Studo City, Dnevnik, Odmeve,...., morda se preizkusiti na AGRFT, glede nato, da sem velikokrat nastopal v osnovni in tudi v srednji šoli. Oditi študirat zgodovino in geografijo, glede nato, da sem že v 1. razredu osnovne šole poznal pol sveta držav in njihova glavna mesta ter da ljubim dokumentarce, atlase, geografske učbenike in rad potujem. V 4. letniku gimnazije pa sem se srečal še z zgodovino, ki mi je zopet postala ena od strasti. Morda bi rad bil tudi novinar ali pa kot "spiker" imel kak šov na RTV.

Človek se odloča kaj bi rad postal v življenju glede na več faktorjev: bi rad bil slaven? Bolj slaven kot slovenska smetana? Svetovno slaven, kot ves tist junk, ki ga vidimo na MTVju in jih beremo v Lady? Bi rad bil denarno uspešen a ob tem za medije nezanimiv? Imel družino, normalno redno službo, a od zavisti trohnel na vsaki obletnici mature, ko bi gledal toliko bolj uspešne vrstnike. Bi rad bil nesramno bogat in ob tem verjetno tudi osovražen? Bi rad bil umetnik in se izražal skozi igro, slike, se požvižgal na svet, bil bohem in potoval po svetu, a se na koncu vprašal zakaj živiš in zakaj si 40 let star samec brez žene in otrok?

Zakaj vse to pišem? Imam toliko nekakšnih ambicij in od vseh teh sem se odločil že v 7,8. razredu OŠ odločil, da grem študirat rač. in inf. na FERI v MB, ker bom nekoč izdeloval igre, ker bom imel svoj studio, bom takšen kot Id, Eidos, Rock Star Games, Piranha-Bytes, itd, itd... Glej ga zlomka, ko sem prebredel vso gimnazijo se človek v 4. letniku gimanzije vpraša ali je to res to kar si želim? Namreč želja po igrah je nekako uvela in tudi ta zamisel je postala nekako nenavadna, neuresničljiva in skrajno nekomercialna za slovenske razmere. Pa tudi gledano na svet, so računalniške igre le kot nek potrošni objekt, in se jih ne jemlje kot nek umetniški izdelek za katerega bi lahko prejeli Gramyu ali Oscarju vredno nagrado. Zakaj to, ko pa se je boljše pridružit kopici slovenskih slikarjev, igralcev, zgodovinarjev, politikov, takih in drugačnih intelektualcev ter se kazati v Lady ali Novi in si misliti, da ste zlezli v slovensko smetano ali pa preseči te meje in biti kak modni kreator, zasloveti v svetu glasbe in filma. Vse to so sicer zelo nedostopne a tudi včasih uresničljive sanje, za katere se je potrebno trdno boriti. To so vse do danes in še jutri panoge s katerimi se da zasloveti v današnjem svetu.

Če se vam ni dalo brati, želim povedati to:
Kaj je umetnost? Kaj je glamur? Kdo je deležen tega? Zakaj tudi igre in njihovi realizatorji niso deležni takšne slave kot so pisci knjig, glasbenki, filmarji, dramatiki, kreatorji, slikarji. Zakaj le to umetnost? Morda so zato krivi izdelovalci in sami igralci, ker to kupujejo. Dozdaj je imela večina iger scenarij 3. razrednega filma ali pa največ kakšnega klišejskega dedektivskega filma (npr. Max Payne). Pa tudi vložek v umetno intiligenco likov ni bila kaj velika do zdaj. Če pa je že bila, pa je bila zgodba na ravni starih Atari iger (shoot and kill). Kljub temu, da je zgodba in izgled iger precej napredovala, se jih iz strani laikov še vedno jemlje kot sredstvo za krajšanje časa, zabavo oz. še vedno kot nezdravo otroško igračo. Malo kdo pomisli, da vas lahko igra v slogu dobrih FRPjevk in pustolovščin a la Grim Fadango tudi malo duhovno obogati.
S to zadevo sem bom imel veselje baviti samo v primeru, če bom v njej videl možnost izražanja. In ko bo igra zrealizirana skozi moj izraz takrat bo to umetnost. In ko bo to umetnost bo morda človek videl, da je to tudi za v Lady.

Ti bi torej rad, da bi nekdo ustvaril eno igro in ljudje bi potem rekli, to je umetnost... Mnjah, tezava je v tem, da je bila do sedaj umetnost precej in pretezno neinteraktivna (unless you're some kind of a psycho...) ;)

Problem je tudi v definiciji umetnosti, ki je nekaj abstraktnega. Igre, ki pa so v osnovi racunalniski programi, pa niso nic kaj abstraktni ampak so v naprej definirane popolnoma staticne zadeve.

Ce bi rad prisel v Lady lahko to storis z ne prevec truda. Se lazje je pa priti v Extra. Samo nekaj dovolj bizarnega, kar se nihce pred tabo ni naredl, se moras spomnit. :P

Igre so lahko umetnost, sploh oblikovanje stopenj je LAHKO umetnost(nared sobo v obliki penisa pa boš pršu v ekstra :D)

Počni kar maš rad in počni to s "srcem", pa bo vse v redu. Sicer pa vsega tega ne boš mogel doseči. Sploh pa, kdo pravi da je slava nekaj lepega in trajnega? Večine zdajšnjih zvezdnikov se čez 10 ali 30 let ne bo nihče več spominjal pa tudi sedaj rabijo neprestano nekaj varnostnikov, da lahko odidejo v trgovino(pa še to verjetno ne počnejo več sami). Edine osebe, ki so resnično in trajno zasloveli(pa še ti bodo verjetno nekega dne pozabljeni) so bili razni generali. Aleksandra velikega in Cezarja se še vsi spomnimo...

Saj je bolj dobičkonosno narediti "nostory" igro a la FIFA, NFS, NBA, GP,..

Se popolnoma strinjam. Kajti igre z zgodbo bolj pod drobnogled vzamejo in najdejo nesteto napak. Torej, sami minusi pri ocenitvi. Npr. Symon The Sorcerer 3D, Broken Sword, etc.

Ni vec to to, kaj bi moralo biti.