Prvi računalniki v Sloveniji, 14a.del - nova univerzitetna centra

Računalniški muzej -

Računalniški center univerze(RCU) v Ljubljani je leta 1980 dobil nove sodobne prostore v stolpu Ekonomske fakultete na Kardeljevi ploščadi, kjer je nato deloval naslednjih 21 let. Po dolgotrajnih prizadevanjih za pridobitev lastnega centralnega računalnika s časovnim dodeljevanjem so tam že leto kasneje namestili DEC System 10 model 1090. Računalnik je uporabljal procesno enoto KL-10, tretjo generacijo družine DEC PDP-10, ki danes velja za legendarno in eno izmed najbolj vplivnih v zgodovini računalništva. Postopek nakupa se je začel že sredi sedemdesetih, ko je KL-10 tudi prvič prišel na trg, vendar se je nato precej zavlekel zaradi večkratnega pretehtavanja možnosti in razprtij med Elektrotehno in Iskro. Na univerzi so v drugi polovici sedemdesetih medtem namestili tudi več računalnikov DEC PDP-11. Novi DEC System 10 pa je nato z možnostjo časovnega dodeljevanja na začetku osemdesetih odprl možnost hkratnega interaktivnega dela več uporabnikov. Omogočal je tudi običajno paketno obdelavo, krmiljenje procesov, grafično delo in še marsikaj. Model KL10, ki so ga kupili v RCU je imel zmogljivost približno 1 MIPS, uporabljal pa je pomnilnik z magnetnimi jedri. Vsak pomnilniški kabinet je vseboval 256K 36-bitnih besed pomnilnika, kar je primerljivo z 1,2MB. V centru so namestili tudi več čelnih računalnikov Delta 340(DEC PDP-11/34), ki so prevzemali vhodno-izhodne in komunikacijske operacije.

DEC System 10 je ponujal široko paleto prevajalnikov, sistemskih storitev in pripomočkov za operacijski sistem TOPS-10. Omogočal je tudi preprost prenos programske opreme iz drugih računalnikov in operacijskih sistemov. Zaradi njegove izredne popularnosti v univerzitetnih okoljih po svetu je bilo na voljo obilico programskih paketov za statistiko, matematiko in druga znanstvena področja. To so bili glavni razlogi, da so se v RCU odločili za nakup. Namestili so še vrsto terminalov Kopa 1000(DEC VT-100) in teleprinterjev DEC LA-34. Postopno so v RCU vzpostavili oddaljene povezave do vseh fakultet, knjižnic in nekaterih drugih enot univerze ter večjih centrov v državi(RRC, RCUM). Članice univerze so imele prek pametnih terminalov ali mini računalnikov interaktiven dostop do osrednjih kapacitet, kar je v osemdesetih izrazito prispevalo k razvoju uporabe računalnikov pri pedagoškem in znanstveno-raziskovalnem delu. V RCU so skrbeli za razvoj številnih pomembnih programskih rešitev in kvalitetnega kadra. Poskušali so v največji možni meri zadovoljiti potrebe vseh deležnikov. Februarja 1985 so dobili še dodatni računalnik DEC System 20 model 2060, ki je uporabljal enako procesno enoto DEC KL-10 kot njegov starejši brat, vključeval pa je še tri diskovne enoto s kapaciteto 178MB. Najbolj pomembna razlika je bil nov operacijski sistem TOPS-20, DEC različica znamenitega sistema TENEX, ki se je uveljavil v omrežju ARPANET.

Na Univerzi v Mariboru so se leta 1977 odločili, da po zgledu ljubljanskega ustanovijo skupni Računalniški center Univerze v Mariboru(RCUM). Že nekaj let je bil predviden skupen nakup dveh računalnikov UNIVAC 90/30 za Visoko ekonomsko in komercialno šolo(VEKŠ) in Višjo tehniško šolo(VTŠ), vendar se je nakup zaradi težav z uvoznim dovoljenjem zavlekel. Ker so na VTŠ že imeli mini računalnik IBM 1130 in terminal za povezavo na ljubljanski RRC, so dobili le dovoljenje za uvoz enega računalnika, ki je bil 1977 nameščen na VEKŠ. Nanj sta se s terminali povezali VTŠ in VŠOD, na VEKŠ pa so imeli še nekaj zaslonskih terminalov Uniscope 100 za lastne pedagoške in znanstveno-raziskovalne potrebe. Prvi večji računalnik CDC Cyber 171(najmanjši računalnik iz serije Cyber 170) so v RCUM dobili leta 1981. Ta je omogočil, da je center resnično zaživel. S pomočjo kvalitetnega mladega kadra in številnih dodatnih nakupov opreme so v naslednjih letih naredili izreden napredek in so vzpostavili enega izmed najbolj zglednih in uspešnih univerzitetnih računalniških centrov v Jugoslaviji. Za članice so oblikovali razvejan računalniško podprt poslovni in znanstveni informacijski sistem z različnimi rešitvami za zajemanje podatkov in dostop do centralnih bank podatkov. Zelo odmeven in zgodovinsko pomemben pa je bil knjižnični informacijski sistem(KIS), ki so ga razvijali skupaj z Univerzitetno knjižnico Maribor(UKM) in Narodno univerzitetno knjižnico(NUK).

Tudi v ljubljanskem Republiškem računskem centru(RRC) so poleg računalnika CDC Cyber 72 že Decembra 1976 namestili nov CDC Cyber 172. Serija Cyber 170 predstavlja pozen prehod velikih računalnikov CDC na tehnologijo tretje generacije. Tako procesna enota kot pomnilnik sta bila takrat že izdelana iz integriranih vezij, zato je bil centralni del računalnika kar za dve tretjini manjši in kljub temu 30 odstotkov hitrejši od Cyber 72. Oba računalnika sta bila leta 1979 že polno zasedena. V centru so takrat kupili še precej dodatne opreme vključno z novim čelnim računalnikom za krmiljenje številnih terminalskih povezav. Nastajale so vedno večje težave pri dobavi rezervnih delov za starejši Cyber 72. Tega leta se je RRC osamosvojil in preoblikoval v delovno organizacijo RRC - Računalniške storitve. Storitve je nudil že 28 gospodarskim in družbeno-političnim organizacijam. Vodenje centra je že kmalu po namestitvi Cyber 72 leta 1973 prevzel Desan Justin, kolektiv pa je konec sedemdesetih zaposloval še 70 sodelavcev, med njimi 20 visoko usposobljenih, večinoma iz Oddelka za uporabno matematiko Inštituta Jožef Stefan. Prek oddaljenih povezav se je v center redno vključevalo okrog 300 strokovnjakov iz vrst uporabnikov. V RRC so še naprej organizirali številne tečaje programiranja in druge oblike strokovnega usposabljanja.