Prvi računalniki v Sloveniji, 8b.del - računalnik CDC Cyber 72

Računalniški muzej -

Znameniti računalnik CDC Cyber 72 je prispel v Ljubljano Maja 1972 in je bil nameščen v popolnoma novih prostorih Republiškega računskega centra, ki jih je priskrbela Univerza v Ljubljani na Jadranski ulici poleg Inštituta Jožef Stefan. Za kratek čas je bil to največji računalnik v Jugoslaviji in v širšem vzhodnem območju Evrope, že nekaj mesecev kasneje pa ga je prehitel računalnik UNIVAC 1006 v Železarni Sisak in za njim leta 1973 še večji UNIVAC 1110 na Univerzi v Zagrebu. CDC Cyber 72 se je ponašal z večnivojsko pomnilniško ureditvijo, ki je omogočala hkratno procesiranje večjega števila programov. To je bil sicer najmanjši sistem iz serije CDC Cyber še najbolj podoben predhodniku CDC 6600, podpiral pa je od 32 KB do 128 KB pomnilnika. Ljubljanski Cyber 72 je bil sestavljen iz dveh centralnih enot, imel je 12 vhodno-izhodnih povezav in 10 ločenih zunanjih procesorjev namenjenih izključno krmiljenju perifernih enot. Te so vključevale vse od konzole, tiskalnika in različnih terminalskih krmilnikov, ki so omogočali serijske, modemske in satelitske povezave, pa do diskovnih sistemov (teh so imeli že v začetku kar 10), sistemov magnetnih trakov, luknjanih kartic ipd. Računalnik je tehtal približno 5 ton in je porabil več deset kW električne energije. Uporabljal je operacijski sistem Scope s široko izbiro osnovnih programov, podpiral pa je programiranje v celi vrsti razširjenih višjih jezikov.

Pričakovanja so bila ob namestitvi izredno velika, tako za novi center kot za računalnik Cyber 72. Nova pridobitev naj bi z vsestransko uporabnostjo in terminalskimi povezavami približala računalništvo širšemu krogu uporabnikov, omogočila naj bi modernizacijo zdravstva, šolstva in javne uprave, nudila znanosti možnost za reševanje bolj kompleksnih problemov, odprla prostor s povezavami v druge jugoslovanske in bližnje evropske računalniške centre, ter tvorila nekakšno jedro prihodnjega sklenjenega računalniškega sistema v državi. Pred nakupom je obstajalo nekaj dvomov o smotrnosti naložbe, vendar pa je bil po prvem letu delovanja računalnik v rednem obratovalnem času že 80% izkoriščen. Deloval je v dveh izmenah in dnevno opravil do 1000 poslov, od tega kar polovico prek terminalskih povezav. Priključenih je bilo že 14 kartično-printerskih terminalov, med njimi tudi zelo oddaljena terminala v Zagrebu in Sarajevu. Leta 1974 sta se v center priključila še Državna založba Slovenije in Narodna banka Slovenija. Računalnik je bil do leta 1975 polno zaseden in preobremenjen, zato so ga večkrat nadgradili in povečali zmogljivosti za 50% ter omogočili interaktivno delo. Z novo različico operacijskega sistema so tega leta lahko začeli uporabljati tudi nove večje diskovne enote. RRC je imel v tem času skupno že 12 partnerjev zato so v RRC uvedli še tretjo izmeno.

Leta 1975 je bilo priključenih že 24 terminalov, večina v Ljubljani na fakultetah in inštitutih univerze. Računalnik je bil nepogrešljiv za številne raziskovalce in študente različnih smeri, predvsem matematičnih in tehničnih. Fakultete so imele vedno večje in zelo specifične potrebe v računalništvu. Partnerstvo v RRC, ki je posloval po ekonomskih načelih jim zato ni bilo popolnoma pisano na kožo. Univerza si je želela lastnih računalniških kapacitet, ki bi izrecno služile znanstveno-raziskovalnim in pedagoškim namenom po zgledu Univerze v Zagrebu. Želeli so tudi drugačen, bolj neposreden in interaktiven način dostopa. Praktične aplikacije računalnika so bile sicer vse širše, v centru pa je bilo organiziranih tudi precej izobraževalnih dejavnosti. Poleg skrbi za nemoteno delovanje in razširitev obdelav pri partnerjih, so sodelavci iz skupine za uporabno matematiko IJS organizirali različne tečaje, uporabniki so bili namreč večinoma še vedno zelo pomanjkljivo izobraženi. Med leti 1972-74 se je uvodnega tečaja udeležilo 389, tečaja COBOL 240 in tečaja FORTRAN 157 ljudi, od tega kar 59 sodelavcev Inštituta Jožef Stefan. Leta 1974 so sodelavci iz skupine za računalnik sestavili tudi univerzalen statistični programski paket STATJOB na podlagi podobnega programa iz Wisconsina. Dodelili so pet ljudi, ki so statistični jezik stalno vzdrževali in dopolnjevali.

V centru so leta 1975 začeli sodelovati tudi z Univerzo v Bologni, kjer so imeli takrat nameščene že tri velike računalnike CDC. Z njimi so si izmenjevali konkretne programske rešitve in poskušali vzpostaviti tudi oddaljeno povezavo prek Univerze v Trstu. Če je računalnik izpolnil pričakovanja v smislu izkoriščenosti, pa v tem času še vedno niso bili izpolnjeni pogoji za tvorjenje celovitega in uporabnega državnega omrežja. Vzpostavljenih je bilo sicer nekaj povezav po državi in posamezne mednarodne povezave, sicer pa je bilo terminalsko omrežje RRC še vedno bolj kot ne zaprto samo vase. Računalnik tudi ni zadoščal za vzpostavitev modernizirane baze podatkov, ki jo je razvijal Zavod za Statistiko, Univerza v Ljubljani pa je bila z dostopom nezadovoljna. Tudi do predvidenih terminalskih povezav vseh zdravstvenih domov v državi ni prišlo. V vseh teh primerih gre kot kaže predvsem za prevelika pričakovanja glede na dejanske možnosti. Po večkratni nadgraditvi računalnika je leta 1975 že postala smiselna njegova zamenjava, zato so leta 1976 v RRC naročili nov računalnik tretje generacije CDC Cyber 172, ki je bil za tretjino zmogljivejši kljub temu, da je imel štiri krat manjšo centralno enoto. Partnerjev je bilo tega leta že 16, priključenih pa je bilo 30 terminalov. Oba računalnika sta nato skupaj obratovala v centru do sredine osemdesetih.