Slovenska (ne)kultura in (ne)obzirnost glede na Zahod

Zanima me, kako tisti, ki živite v tujini vsaj pol leta, doživljate tuje okolje v smislu vsakdanje kulture, uvidevnosti, mentalitete, prijaznosti in spoštljivosti ljudi. Pogrešate te aspekte iz Slovenije, ali so - nasprotno - morda celo bili dodaten razlog za selitev v novo okolje?

Kaj imam v mislih? Nekaj primerov.

• Cestno kulturo, npr. upoštevanje pešcev in drugih udeležencev, toleranca do vožnje pod vplivom ...


• Vedenje v trgovinah in javnih prostorih: obojestransko spoštljiv odnos kupec-zaposleni, pozdravljanje, negrabljenje pekovskih izdelkov z golimi rokami ... Enako velja pri zdravniku oz. v zdravstvenem domu, pri obisku prireditev ...


• Kulturo v pisarnah in na delovnem mestu. Kjerkoli sem v Sloveniji delal, je bilo sprejemljivo, da se npr. preklinja na glas čez celo pisarno; da je logično imeti ponekod shranjene razne zaloge alkohola; da so stalni odmori za čikpavzo vredu, ne pa tudi 10-minutni sprehod na svežem zraku enkrat na dan ... Pa govorim o okoljih z izobraženimi ljudmi, tudi doktorji znanosti. Če človek karkoli od tega izpostavi kot nenavadno, je domnevno zategnjen.


• Nategovanje sočloveka oz. neodkritost v malih rečeh: pri avtomehaniku, prodaji avta, mojstrskih popraviliih, pri sestavljanju ponudbe za stranko ...


• Anti-intelektualizem in agresivna obrtniška mentaliteta. Obisk galerije ali branje klasičnega romana? Pa kaj bo to človeku?


• Ignorantna aroganca oz. ljudje, ki se na vse "spoznajo" in imajo o vsem trdno mnenje onkraj debate. Govorim recimo o tem, ko te frizerka začne samozavestno prepričevati, da je virus več kot očitno izmišljen, ali pa ko šef lokalnega malega podjetja kar naenkrat postane avtoriteta za geopolitiko, vesoljske raziskave, makroekonomijo in imunologijo - saj vendar vozi dober avto, on že ve.


• Obsedenost z avtomobilom kot glavnim statusnim simbolom.

Trivialno je ugotoviti, da se povsod najde različne ljudi in da veliko niha od ožjega okolja posameznika ter seveda njegovih preferenc. Vseeno pa me zanima vaše povsem subjektivno doživljanje te tematike. Smo res relativno vulgaren in nategovalski narod, ali gre zgolj za anekdotični stereotip, ki ne zdrži bližje presoje?

Moje izkušnje iz razvitejših mest Zahodne Evrope so mi žal pustile precej grenak priokus glede naše kulture, vendar morda zgolj zato, ker v tujini nisem bival več kot nekaj mesecev. Pa vendar se mi zdi, da je že osnovni bonton pri nas pogosto dojet kot neko nepotrebno kompliciranje in omejevanje, ne kot temelj za neko funkcionalno družbo.