Enojajčni dvojčki so za znanost posebej zanimivi, ker nudijo unikaten vpogled v razliko, ki jo na osebkih z enakim dednim materialom povzroči okolje. Po nekaterih podatkih se kar 12 odstotkov nosečnosti pri ljudeh začne z dvojčki, a na koncu le v dveh odstotkih ženske donosijo oba. Često eden izmed zarodkov odmre, še preden ga sploh kdorkoli opazi. Ti izginuli dvojčki (vanishing twins) so ena večjih skrivnosti.
Na tem mestu prispemo do genskega zapisa, ki je v človeških celicah v obliki DNK in je v vseh celicah (razen v spolnih) enak in celoten. Vsaka celica ima celotna navodila, iz katerih smo sestavljeni. Ob razvoju se vsaka celica specializira za svoje opravilo, zato so lasje, maščobno tkivo in kost različni. Odvisno od tega, kateri geni se aktivirajo in kateri utišajo, se celice razvijajo različno. Mehanizmov za to je veliko, eden pomembnejših pa je metilacija DNK. To pomeni, da se na adenin ali citozin pripnejo metilne (CH3) skupine.
Raziskovalci z amsterdamske univerze v Nature Communications poročajo o zanimivem odkritju. Enojajčni dvojčki (tudi trojčki itd.) si delijo unikatni podpis metilacije DNK. Da si delijo DNK, seveda ni prav nobena novica, je pa novo in presenetljivo to, da imajo skoraj vsi nekaj vrst metilacije, ki jih ljudje brez enojajčnih dvojčkov nimajo. Analizirali so 924 parov enojajčnih dvojčkov in 419 parov dvojajčnih dvojčkov.
Rezultati imajo širši pomen. Ne le da razkrivajo korelacijo, ki omogoča nadaljnje raziskave mehanizmov, ki so odgovorni za razdelitev oplojenega jajčeca. Predvsem dajejo instrument, s katerim je možno preveriti, ali smo imeli ob spočetju enojajčnega dvojčka, ki ni preživel.
