Pohodnistvo (Jakobova pot, AT, PCT, CDT)

Prvi komentar ne sme biti preveč dober, zato bom kar krstil temo:

Obstaja tudi Slovenska planinska pot @ Wikipedia

Glede pripravljenosti bi rekel, da je res več na trmi kot na kondiciji, moraš pa imo biti sposoben pretečti kakšnih 20 km(v kakršnemkoli tempu in času), sploh če nisi več "mlad".

Kul da razmišljaš o tem drugače, bom spremljal temo, tudi mene zanimajo kakšne izkušnje.

E-6 pa E-7 lahko prehodiš, vzame kar nekaj časa.

Ni tako znana kot španska, vendar imamo tudi Slovenci svojo Jakobovo pot. Po etapah hodimo trenutno po Štajersko-Prekmurski veji, ki je odlično označena, hkrati pa si lahko naložiš aplikacijo z zemljevidom, tako da ne moreš zgrešit.

GR20 po Korziki je baje tudi super (za tiste, ki imajo radi hribe): http://corsica.forhikers.com/gr20

Kakšno pot priporočate za naše kamniško-savinjske alpe? Šel bi konec maja ali pa okrog 10.6., rad bi hodil nekaj dni, pa vsaj 2x/3x prespal v kočah (ne bivakih).
Rad bi prehodil vse v eni smeri, brez vračanj nazaj po istih poteh (če se le da). Npr, če bi šel iz kamniške/jezerske smeri bi šel na vrh storžiča in potem hodil proti vzhodu. Ne vem pa, če je to možno (lahko da je vrh dostopen samo z nekaj smeri (plezalne ali zahtevne varovane - teh bi se ognil).

Meni je zanimiva nova pot: Juliana trail. Ampak, ce se ne motim, je bolj po dolinah z razgledom na gore in ne cez vrhove.

EDIT: Aja, ti si spraseval za Kamnisko-Savinjske, my bad. Bom pa vseeno pustil link do te poti.

Via Alpina še ni bila omenjena. Gre za 5 poti, ki prečijo Alpe (cele, ne samo slovenske). Je pa splejana na podoben način kot Juliana trail, išče najlažje prehode in se večinoma izogiba vrhovom.

Cruz je 12. jan 2020 ob 18:52 izjavil:

Obstaja tudi Slovenska planinska pot @ Wikipedia

Jaz sem lani prehodil celo SPP. Je nekaj krajša kot Camino, je pa zato precej težja po višinskih metrih in v tehničnem smislu (gre na skoraj vse glavne slovenske gore). Čudovita izkušnja, popoln odklop od vsakodnevnega vrveža.

Edini pogoj za take podvige je, da ti ni nič težkega bit cel dan na nogah in se premikat. Vse ostalo je trma oz. motivacija.

kygo je 13. jan 2020 ob 14:08 izjavil:

Kakšno pot priporočate za naše kamniško-savinjske alpe? Šel bi konec maja ali pa okrog 10.6., rad bi hodil nekaj dni, pa vsaj 2x/3x prespal v kočah (ne bivakih).
Rad bi prehodil vse v eni smeri, brez vračanj nazaj po istih poteh (če se le da). Npr, če bi šel iz kamniške/jezerske smeri bi šel na vrh storžiča in potem hodil proti vzhodu. Ne vem pa, če je to možno (lahko da je vrh dostopen samo z nekaj smeri (plezalne ali zahtevne varovane - teh bi se ognil).

Maja je na dvatisočakih še sneg, nevarno brez derez. Julija je pa najbolj enostavno, da te nekdo odpelje v Robanov kot (3 km južno od Solčave), tam se priključiš na Slovensko planinsko pot in greš lepo do Tržiča.

xx23 je 13. jan 2020 ob 14:53 izjavil:

Cruz je 12. jan 2020 ob 18:52 izjavil:

Obstaja tudi Slovenska planinska pot @ Wikipedia

Jaz sem lani prehodil celo SPP. Je nekaj krajša kot Camino, je pa zato precej težja po višinskih metrih in v tehničnem smislu (gre na skoraj vse glavne slovenske gore). Čudovita izkušnja, popoln odklop od vsakodnevnega vrveža.

Edini pogoj za take podvige je, da ti ni nič težkega bit cel dan na nogah in se premikat. Vse ostalo je trma oz. motivacija.

Kul, to imam na "bucket listu". Koliko dni ti je vzelo vse skupaj in ali si bil takrat prvič na Triglavu? Se splača kakšno goro preveriti že prej, če si neizkušen kar se tiče alpinizma/pohodništva? Kondicije imam zadosti, izkušenj pa res ne preveč.

Cruz je 13. jan 2020 ob 17:09 izjavil:

xx23 je 13. jan 2020 ob 14:53 izjavil:

Cruz je 12. jan 2020 ob 18:52 izjavil:

Obstaja tudi Slovenska planinska pot @ Wikipedia

Jaz sem lani prehodil celo SPP. Je nekaj krajša kot Camino, je pa zato precej težja po višinskih metrih in v tehničnem smislu (gre na skoraj vse glavne slovenske gore). Čudovita izkušnja, popoln odklop od vsakodnevnega vrveža.

Edini pogoj za take podvige je, da ti ni nič težkega bit cel dan na nogah in se premikat. Vse ostalo je trma oz. motivacija.

Kul, to imam na "bucket listu". Koliko dni ti je vzelo vse skupaj in ali si bil takrat prvič na Triglavu? Se splača kakšno goro preveriti že prej, če si neizkušen kar se tiče alpinizma/pohodništva? Kondicije imam zadosti, izkušenj pa res ne preveč.

Jaz sem šel bolj hitro. Namreč, obstaja izziv med gorskimi tekači, kjer se beleži, kdo lahko naredi celo pot v manj kot 14 dnevih. Pred mano je bilo 12 junakov. Jaz sem končal v 13 dneh in 9 urah.

Običajni planinci, ki se lotijo tega, pa rabijo okrog 4 tedne ponavadi.

Sem bil že večkrat na Triglavu prej, tudi ostali vrhovi mi niso bili novi, nisem pa prej nikoli naredil več kot 3-dnevne ture. Ampak sem bil dobro pripravljen, tako da večinoma ni bilo problema, le tam v sredini Julijskih Alp je bila trma kar na preizkušnji.

Ta srednji del se mogoče splača enkrat prej preverit. Torej od Vrat do izvira Soče. Strmi vzponi in spusti si sledijo en za drugim (Triglav, Bovški Gamsovec, Razor, Prisojnik, Jalovec) brez popuščanja.

Ja, zakaj pa ne. Imaš mogoče tudi kak gpx za te dve poti?

Pred 3 leti smo prehodili tudi Camino Krk. Priporočam.

V Podgorici je res 35 stopinj, ampak hodili smo pa ves čas nad 1000 m nadmorske, večino časa celo nad 1500 m, in so bile temperature čisto znosno. Od večera do jutra je bilo pa sploh hladno.

Najprej o Premužićevi stazi, ki je pri nas bolj znana in velja za najlepšo pohodniško pot na Hrvaškem.

https://croatia.hr/sl-si/zunanje-aktivn...

Pot so začeli graditi 1930 in dokončali tri leta kasneje, po načrtih gozdarskega inženirja Anteja Premužića, prav z namenom turistom omogočiti dostop do lepot Velebita. Hodi se po severnem in srednjem Velebitu. Uradno je dolga 57 km ampak so jo sčasoma malo spreminjali, meni je Garmin naštel 52 km. Narejena je kot mulatjera in zato zelo lahka za hodit. Na celi poti se naredi okoli 1000 višinskih metrov, s tem, da so vzponi (in spusti) večinoma zelo položni. Vsekakor primerna za družinske izlete.

Še največji problem je logistika, ker pot ni krožna, javnega prevoza pa tudi ni. Začne se v Zavižanu, kjer je planinski doma (1594 m). Par kilometrov prej je vstop v nacionalni park Severni Velebit, kjer je treba kupit vstopnico (okoli 10 evrov). Konča se v vasi Baške Oštarije (929 m), ki je okoli 2 uri vožnje oddaljena od izhodišča.

Ena možnost je torej, da se gre z dvema avtoma, z obema se zapelje do Baških Oštarij, kjer se enega pusti in gre z drugim do Zavižana. Druga možnost je Dragec prijevoz, ki s kombijem vozi med Zavižanom in Baškimi Oštarijami, pobere pa vas lahko tudi Senju, Karlobagu... Mi smo za kombi, v katerega gre lahko 8 potnikov, od Baških Oštarij do Zavižana plačali 180 evrov.
https://www.dragec-prijevoz.hr/en/

Na poti se načeloma 2x spi (gre pa tudi samo z enim spanjem). Prva etapa gre od Zavižana do Alana (1340), kjer je planinski dom in nekaj bungalovov. https://www.hps.hr/alan/
Dobrih 16 km, hodi se 5-6 ur, odvisno, koliko se vmes ustavljaš. Hodi se po nacionalnem parku Severni Velebit, pokrajina je izrazito skalnata, kraška.


Kakšni dve uri od Zavižana je tudi zavetišče Rossijevo zavetišče. Tu smo se ustavili in imeli zajtrk/kosilo (iz Slovenije smo šli ob 5. zjutraj)


Bungalov (ali pastirska koča) v Alanu, kjer smo spali prvi dan.


Druga etapa gre od Alana do zavetišča Škorpovac. Dobrih 20 km, mi smo hodili nekaj manj kot 7 ur, s tem, da smo se precej ustavljali. Ta del poti je najlepši, večino časa krasen razgled na morje in otoke (Rab, Pag, Cres, Lošinj...).



Prostora za (brezplačno) spanje v zavetišču Škorpovac je za kakšnih 20 ljudi-
https://www.hps.hr/info/planinarske-kuc...

Ampak je problem, ker je v sezoni praktično ves čas zaseden. Namreč, lokalne agencije, ki organizirajo izlete po Velebitu, že zjutraj pripeljejo spalke (tudi do sem je moč priti z avtom) in zasedejo vsa ležišča, nekaj se pa najde tudi "čehov", ki se tu nastanijo za več dni. V glavnem, za tiste, ki pridejo po 6 urah hoje iz Alana (ali iz druge strani, iz Baških Oštarij), skoraj vedno zmanjka prostora v zavetišču. Je pa pred zavetiščem velik nadstrešek, v zavetišču je pa tudi nekaj podlog za spanje na prostem. Lahko se pa tudi šotor postavi. V glavnem, mi smo - v začetku junija - spali pod nadstreškom.



Dobra stran Škorpovca je, da tam en prijazen starejši domačin prodaja pivo, po 2 evra veliko Velebitsko pivo, svetlo ali temno;-) Tu je tudi velik grajen žar, in dosti drv na voljo, tako da če imaš s seboj meso...



Zna biti kar zabavno, po drugi strani pa tudi bučno in če hočeš ob desetih spati, je treba malo reda narediti. Slaba stran je, da sem naslednji dan hodil z mačkom

Tretja etapa gre od Škorpovca do Baških Oštarij, vasi na glavni cesti Karlobag-Gospić. Malo manj kot 15 km, dobre 4 ure hoje. Ta del je še najman zanimiv za hodit, ker ni nič "novega", česar ne bi že prej videl po poti.



V glavnem, pot je izrazito pohodniška. Ne osvojiš nobenega vrha, so pa ob poti označeni odcepi za vzpone na več velebitskih vrhov.



Najlepši čas je konec maja, začetek junija, ker še ni preveč vroče, travniki pa polni cvetja. Julija in avgusta zna biti peklensko vroče.

Malo je treba pazit tudi na logistiko z vodo, ker po poti praktično ni naravnih virov vode. V Alanu lahko kupiš vodo v plastenkah, imajo pa tudi cisterne z deževnico (in napisom, da voda ni pitna). V Škorpovcu je tudi cisterna z deževnico, oni možakar, ki prodaja pivo, pa ima običajno tudi vodo, ki je morda malo bolj varna za pitje od deževnice iz cisterne.

Bilo je odlično.

Je pa ena stvar pri takih pohodih, kjer hočeš pravočasno rezervirati prenočišče ali se moraš, zaradi prevoza, časovno uskladiti z več sopotniki - namreč, loterija z vremenom. Mi smo recimo imeli rezervirano prenočišče v Alanu več kot en mesec vnaprej. In smo potem nestrpno spremljali vremensko napoved Na koncu smo imeli srečo - prvi dan je bilo sicer pretežno oblačno, zvečer, ko smo bili že v Alanu "pod streho" je tudi malo deževalo, potem smo pa imeli dva dni sonce. Ker hodit šest ur po dežju pa ni ravno užitek

Alternativa za dva dni je, da prespiš nekje na pol poti med Alanom in Škorpovcem. V Alanu se ustaviš za pozno kosilo/zgodnjo večerjo in obnovitev zalog vode, potem pa greš še 2-3 ure naprej, in prespiš bodisi nekje na prostem, ali v zavetišču Ogradjenica, ki je ravno nekje na pol poti med Alanom in Škorpovcem, par sto metrov izven poti (in od koder imaš krasen pogled na sončni zahod nad morjem).

https://www.hps.hr/info/planinarske-kuc...

Kampiranje na prostem je sicer prepovedano, ampak če šotor postaviš zvečer in ga zjutraj ob sončnem vzhodu pospraviš (oziroma šotora niti ne postaviš), ti nihče nič ne more. Če te kakšen redar slučajno zaloti (pa te ne bo, ker nihče zvečer ali zgodaj zjutraj ne hodi tam), mu pač rečeš, da te je ujela noč in si moral zasilno prespati.

Dvodnevni pohod je v času, dokler so dnevi dolgi - in ne nameravaš osvajati kakšnih vrhov ob poti, ali se ukvarjati s kakšno drugo dejavnostjo - morda celo boljša možnost, ker sicer si po pol dneva v planinski koči in zavetišču. Vsaj v primerih, ko vsak dan začneš hodit zgodaj zjutraj. Mi smo recimo v Alan prišli okoli treh popoldan, v Škorpovac pa ob pol dveh. Glede na to, da je pot lahka, tisti 2-3 dodatni uro hoje na dan ne bi smeli biti problematični.

2. dan smo šli po uradnem delu poti, iz Vusanja čez (zeleno) mejo v Theth v Albaniji. Dobrih 21 km, 1160 višinskih metrov gor in nekaj manj dol.



Albanska meja - brez carinikov



Tu smo videli nekaj slavnih albanskih bunkerjev.



Pogled z albanske strani na prelaz, čez katerega smo prišli.

Tole je tudi zanimivo. 5 dni 100km
https://www.highlanderadventure.com/en-...

Največja razlika med našo in uradno potjo je bila na kosovskem delu. Uradna pot ima na Kosovu tri etape - Milishevac-Reka Allages, Reka Allages-Guri i Kuq in Guri i Kuq-Babino polje (v Črni Gori). Mi smo namesto tega 6. dan šli iz Gacaferija v Babino polje in se vmes povzeli na Tromedjo, 2066 m visoko goro, na vrhu katere je tromeja med Albanijo, Kosovom in Črno Goro.

7. dan smo potem šli iz Babinega polja nazaj v Plav, preko najvišjega jezera v Črni Gori, Hridskega jezera (1968 m), kjer smo se seveda tudi malo osvežili v hladni vodi.



Zadnja etapa je bila še najdaljša, 23 km, okoli dobrih 700 m gor in 1250 m dol. Zadnjih 10 km se je malo vleklo, ker smo šli po makadamski cesti proti Plavu.

V glavnem zato, ker se mi ni ljubilo ukvarjati z logistiko, rezervacijo prenočišč, dovoljenja za prehod mej... Pa če bi imel kakšnega sopotnika, bi se verjetno tudi s tem potrudil, tako pa mi je bilo bolj udobno in preprosto, da grem pač organizirano. Tudi sama pot je bolj preprosta, če imaš vodiča, sploh tam, kjer zaviješ z ustaljene poti.

Ni pa dejansko noben problem iti v lastni režiji. Če greš s šotorom, je celo zelo poceni, ker so kampi po okoli 5 evrov, večino poti lahko pa tudi na prostem kampiraš. Tudi prevoze se da organizirati, so na vsaki "postaji" poti prevozniki, ki te zapeljejo (čeprav če si sam, ni ravno poceni), da se pa tudi štopati. Izkazalo se je, da greš lahko tudi brez dovoljenj za prehod mej (načeloma potrebuješ 3), ker nihče ne nadzira.

Bom pa mogoče šel septembra v lastni režiji na High Scardus (Makedonija, Kosovo, Albanija) po Šar planini, ker nekako ne najdem neke ugodne organizirane ponudbe. Ta je sicer daljša - 20 etap - ampak bom verjetno tudi izbral eno skrajšano različico, 10-11 dni, po krajih, kjer sem pred davnimi leti nekoč že hodil.

https://www.high-scardus-trail.com/en/