Dolgčas v življenju

Prazniki so se končali, jutri bo treba ponovno v službo, kar pomeni, da bom spet nekje do prvomajskih praznikov večino dni preživel v pisarni med 4 stenami in gledal ene iste obraze, ki jih poznam že nekaj let... hkrati pa so to edini, s katerimi imam dnevno stik. Tako bo vsak dan od 8:00 zjutraj do 17:00 popoldan. Podobno je tudi po šihtu... brez kakšne družbe, zaprt v sobi, malo pred comp/TV, mogoče kak sprehod in dneva konec. Vikendi se pa na splošno tako hitro obračajo, da jih raje niti ne omenjam. Na kratko kuča - poso. Vse skupaj mi je ratalo monotono in dolgočasno. Po drugi strani pa mi je zanimivo, če pogledam nazaj, se mi zdi, da čas neverjetno hitro beži. Kljub temu pa imam občutek, kot da rabim neko spremembo, ampak ne vem kakšno. Se še komu podobno dogaja?

Ta dolgčas je v resnici depresija kot posledica samotarstva. Ko si depresiven pa ti je vse brezeveze - torej te nič ne zanima in ti je "dolgčas". Osamljenost je tvoj problem. Samo priznat nočeš, ker ni kul oziroma takoj ko boš to začel govorit boš izgubil ugled, deležen boš posmeha, rekli ti bodo, da si sam kriv in podobne.

Jamr jamr jamr. Ni potrebe.

Kdo je rekel, da sem v GMT+1 ?