Britanci so se prvotno ukvarjali s povsem drugim problemom. Povezati želijo naslednjo generacijo atomskih ur v Evropi, za kar potrebujejo podmorske optične povezave. Avgusta 2016 pa so med preizkušanjem povezave opazili šum, ki so ga uspeli pripisati potresu v Italiji, ki je imel magnitude 6,0. Ugotovili so, da vibracije v optičnih vlaknih zaradi potresa povzročijo opazno popačenje signala. Glede na zamik na obeh koncih kabla lahko ugotovijo, točno kje na kablu je bilo tresenje najmočnejše. Zato za določitev epicentra potresa potrebujejo le dva podmorska kabla, saj tretjo enačbo za triangulacijo dobimo iz informacije, kje kabla ležita (kabel namreč ni točkast seizmograf, temveč ima dolžinsko dimenzijo). Nadaljnji preizkusi so pokazali, da je ta način določanja epicentrov potresov resnično izvedljiv in zadosti natančen. Določevali so epicentre na razdalji od 25 do 18.500 kilometrov.
Za uporabo podmorskih kablov kot seizmometrov ne bo dovolj, da se po njih pretakajo podatki. V ta namen je treba žrtvovati enega izmed kanalov, v katerem bi se neprestano prenašal zelo stabilen signal laserja. Vsako motnjo bi lahko pripisali potresu (ali kakšnim drugim virom tresljajev). Morda kabli res niso tako natančni kot namenske seizmološke postaje, so pa precej cenejši in predvsem že ležijo.
Mimogrede, če se to sliši znano, je to zaradi podobno futurističnega odkritja, da so diski prav tako zelo dobri seizmografi. Že pred osmimi leti smo pisali, kako lahko uporabimo diske navadnih računalnikov kot množico malih seizmometrov. Enako lahko počnejo tudi pametni telefoni.
