kolko SIT (ali $ in €) za počitniško potapljanje?

Čaki mal. Če mam jst komplet svojo opremo, moram plačat 50 eur za dva potopa? Sej se hecajo. Bedaki kretenski. Počas jih bodo ti njihovi kretenizmi začeli tepsti po glavi.

Nebivedu mislim da mi sploh ne govorimo o enaki stvari.

Ti govoriš sedaj o organiziranem potapljanju, jaz pa o neorganiziranem. Pri neorganiziranem ne sodeluje nobena tuja oseba, niti za prevoz. Ni vključen noben klub, nič. Pač naredita s kolegom sama nekje ob obali en potop.

In to je v bistvu problem, ker kolikor razumem hočejo hrvati za letno karto 2400 kun in to za nič. Kot da bi se šel kopat v morje pa bi moral za to plačati 2400 kun letno, pa si se kopal nekajkrat ali pa vsak dan.

Tako.

Tista karta pa se je podražila iz 100 na 300 kun.

Pa samostojne potope in karte kontrolirajo kaj? Sploh na otokih.

Perci, na Cresu preverjajo, če se vozuiš s čolnom naokoli in se greš potapljat, na Krku jih pa še nisem videl - sem pa videl ogromno madžarov, čehov in poljakov, ki pa sigurno niso imeli karte, pa še opremo za lovit ribe so mel poleg potapljaške opreme, kar je tut prepovedano - tko da pomoje na Krku noben ne preverja.

A obstajajo pa samo letne karte?

Zdej ABC, neopren, uteži, nož, bojo imam. Kupujem pa ostalo: lajf, flašo, 1. in 2. stopnjo, aladina. Kakšen rang opreme naj si nabavim? Zaenkrat bo šlo za seveda navadno rekreativno nedekompresijsko potaplanje.

Kar se pa tiče potapljanja v zalivu kjer je samostan - cel zaliv je opredeljen kot pristanišče in zato se tam ne smeš potapljat.

Lahko se pa drugje - Risika( rt Sveti Marak - po pwetih metrih se spusti do 25 metrov), Glavotok, pa potem cela stran ki gleda proti kopnem - tam je zanimivo, ker se lahko spustiš do 50m globine tik ob obali.

Pa na Grku najbrž tuudi še nisi bil - Grška ladja za prevoz lesa, ki se je potopila novembra leta 1972.


Na krku imaš kr nekaj takih zanimivih stvari za videt.

Pa ni mi jasno, kako na prejšnji strani šimfaš sepino robo (tudi lajfe), zdej jih pa priporočaš?

Kolk je globoko ta ladja? Bi šel mogoče mal na dah pogledat, če ni pregloboko.

Pa ne, sej jst se nisem mislu tehnično potapljat, sam zanima me pač, če se ne bi mogoče splačalo malo bolj stegnit s tošlom in bolšo robo kupit.

Doin it right - Slovenija

Pred približno desetimi leti se je na Floridi začelo širiti DIR potapljanje. Največji poudarek tega sistema je na varnosti potapljača oz. celotne skupine. Razvit je bil na podlagi izkušenj pridobljenih v jamskem potapljanju, kjer je pravilna konfiguracija opreme in upoštevanje določenih pravil življenjskega pomena. Najstrožje se ga drži skupina jamskih potapljačev WKPP (Woodville Karst Plain Project) ki zadnjih nekaj let držijo kar nekaj rekordov v jamskem potapljanju (5,7 km v eno smer na povprečni globini 90 m, seveda se ne potapljajo z zrakom temveč z mešanicami).

Prav iz njihovih vrst se je pred nekaj leti rodila tudi DIR šola tehničnega in jamskega potapljanja GUE (Global Underwater Explorers), katere temeljni cilj je povečanje varnosti potapljača in dvig njihove usposobljenosti na najvišji nivo. Potapljačevo izobraževanje ni nekaj kar se po tečaju konča, temveč traja celo življenje. Ta šola se je rodila tudi iz grenkega spoznanja, da usposobljenost povprečnega potapljača iz leta v leto pada, saj smo, tako v svetu kot pri nas, priča poplavi potapljaških šol, katerih temeljni cilj je vse prevečkrat hitri zaslužek, žal dostikrat na račun premajhne usposobljenosti potapljačev in posledično njihove manjše varnosti.

Konkurenca je namreč čedalje večja, cene tečajev so zato nižje, posledica tega pa je skrajševanje tečajev. Žal je cena tečaja prepogosto edini kriterij, ki ga bodoči potapljač upošteva, saj drugih kriterijev ne pozna. Podobno se dogaja s proizvajalci potapljaške opreme. Poplava proizvajalcev vsako leto na trg pošilja nove modele potapljaške opreme katere izgled je vedno boljši, bolj tehničen, pod vodo pa se ne obnesejo najbolje. Rezultat je enak kot pri reklamiranju vabe za ribe, ki ga tako pogosto vidimo na televiziji. Proizvajalec vab mora narediti tako vabo, ki izgleda kupcu izgleda čimbolj prepričljivo, tako da jo kupi. Ali bo vaba ribi všeč sploh ni pomembno. Če proizvajalec naredi vabo, ki bo res privlačila ribe, vendar ne bo prepričljiva za kupca, bo propadel, ker je nihče ne bo kupil. Prav tako je pri potapljaški opremi. Opremo naredijo tako, da zagotavlja čim večjo prodajo...

Rad bi poudaril, da je DIR sistem zaradi svoje enostavnosti primeren za vse vrste potapljanja, tako rekreativnega, kakor tudi jamskega in tehničnega. Potapljanje postane varnejše, učinkovitejše in udobnejše. DIR je celovit sistem zgrajen okoli pravilne konfiguracije opreme, sestavljajo pa ga tudi pravilen odnos do potapljanja in sopotapljača ter dobra psihofizična pripravljenost. Zasnovan je na teamskem potapljanju, kjer team deluje kot celota v kateri je vsak potapljač sposoben izvesti tak potop in prevzeti katerokoli vlogo v teamu. Solo potapljanje torej odpade, team je sestavljen najmanj iz dveh ljudi. Sopotapljač je bistven del potapljačeve "opreme", saj ponuja dodatno varnost in redundanco.

DIR sestavljajo sledeča temeljna načela:
Potapljajmo se varno ali pa se raje ne potapljajmo;
Potapljač je najvažnejši del potapljaške "opreme";
Oprema mora biti čim enostavnejša in pravilno izbrana.

Vrhunski potapljači so že pred časom ugotovili, da nepravilna ali prepočasna reakcija v izrednih situacijah povzroči nesprejemljivo nevarnost. DIR prinaša praktične rešitve in čeprav so bile te rešitve razvite in izpiljene za potope vrhunskih potapljačev v zahtevnih okoljih, jih lahko zaradi njihove enostavnosti uporabljajo vsi potapljači.

Dobra potapljaška oprema je sestavljena na tak način, da je namenjena za vse vrste potapljanja, od potapljanja v odprtih vodah (OWD) do jamskega potapljanja, tako da dodajanje opreme za vsako vrsto potapljanja ne spreminja obstoječe konfiguracije opreme, temveč se z njo ujema. Potapljanje z vedno enako konfiguracijo opreme nam omogoča vedno enako reakcijo v težavnih in nevarnih situacijah. Zaradi dobrega poznavanja enake opreme je potapljač manj obremenjen. Uporabljamo minimalno opremo, ki je zelo hidrodinamična in omogoča reševanje številnih problemov, ki se med potopom lahko pojavijo ali pa jih celo preprečuje.

Osnova je hrbtna plošča, ki je opremljena z jermenjem. Hrbtna plošča je narejena iz nerjavečega jekla ali aluminija. Jermenje je narejeno iz neprekinjenega kosa enakega traku, kot je pas za uteži. Plastične hitre sponke in ostale zaponke, kot jih poznamo na klasičnih kompenzatorjih plovnosti, se ne uporabljajo saj dostikrat odpovejo v trenutkih, ko jih najbolj potrebujemo. Po en Dring se nahaja na vsaki strani prsi, na levem boku na pasu pa je še eden. Na desni strani pasu ni Dringov. Mednožni trak je tudi iz enega kosa, ima zanko spredaj, ki je nataknjena na pas, zadaj pa je pritrjen na ploščo. Zaponka pasu mora biti na desni strani, tako da je mednožni trak ne odpre in je enaka tistim, ki se uporabljajo na pasovih za uteži. Mednožni trak je nujno potreben, da drži opremo. Vsak pritisk na trebušno prepono, ki bi ga povzročila oprema brez mednožnega traku znatno otežuje dihanje in povečuje potapljačevo neugodje. Mednožni trak ima lahko spredaj D-ring za vleko s podvodnim skuterjem neposredno pod zanko. Zadaj ima še en D-ring na katerega obešamo dodatno opremo (npr. kolut, boja,...), ki jo lahko potrebujemo pri potopu. Nož je v odprti nožnici, na pasu, levo od mednožnega traku, kjer je vedno hitro in lahko dosegljiv. Rezervne luči so pritrjene na dva prsna Dringa s karabini in oprijete okoli ramenskih trakov z elastičnim omotom. Nameščene so torej v zavetju pod rameni zato niso v napoto.

Na ploščo so zadaj pritrjena krilca (angl. wing) oz. hrbtni kompenzator plovnosti, ki se po obliki tako prilegajo jeklenki, da skoraj ne povzročajo dodatnega upora pri plavanju oz. vodnem toku. Za krilci je ena jeklenka, če gre za rekreativno potapljanje, oz. sta jeklenki dve, če gre za tehnično ali jamsko potapljanje. Številu in velikosti jeklenk in ostalim potrebam je prilagojen tudi volumen krilc. Oprema je torej zelo hidrodinamična in povzroča minimalen upor pri gibanju skozi vodo, saj na sprednji strani potapljača ni ničesar. Pravo nasprotje klasičnega kompenzatorja plovnosti, ta ima spredaj žepa, ki povzročata dodaten vodni upor. Krilca se napihujejo le na hrbtu, kar omogoča optimalen, vodoraven položaj potapljača pod vodo.

Na pas nataknemo na desni strani kanister primarne svetilke. Primarna svetilka je iz dveh delov. Kanisterski del, v katerem so akumulatorji in ga nosimo na pasu plošče in je del obtežitvenega sistema. Nahaja se ob telesu, pod ramo kjer je zaščitena pred tokom in jo lahko ustrezno nadziramo in po potrebi odvržemo. Z njim je preko kabla povezan svetilni, drugi del svetilke, ki ga nosimo na hrbtni strani roke, tako da sta obe roki vedno prosti.

Uporabljata se primarni in rezervni regulator (ne varnostni, ali "octopus" temveč rezervni), ki naj imata, če je le mogoče, vsak svojo prvo stopnjo. Če imamo le eno prvo stopnjo pa nanjo priključimo vse potrebne cevi.

Primarni regulator je na cevi, ki je dolga 1,5 m za rekreativno potapljanje ali 2,1 m za jamsko in tehnično potapljanje. Tudi mnogi rekreativni potapljači uporabljajo 2,1 m dolgo cev saj ni moteča. Razlogov za dolgo cev primarnega regulatorja je več, najpomembnejši je hitra reakcija v situaciji, ko sopotapljač ostane brez zraka oz. plina. Hitrost te reakcije je mnogokrat življenjskega pomena, saj je sopotapljač običajno pod velikim stresom priplava po zrak. Najbolje je vedno darovati regulator, ki je v ustih, ker vedno vemo kje je, je delujoč in suh, hkrati pa mu sopotapljač tudi zaupa, saj vidi da smo iz njega dihali. Potapljač brez zraka ne potrebuje dodatnih problemov iskanja octopusa, neodprtosti drugega ventila, vode v octopusu, njegovega slabega delovanja itd. Običajno so problemi z zrakom oz. plinom začasne narave, kot npr. premajhna odprtost ventila ali izguba regulatorja iz ust, in ko problem odpravimo lahko nadaljujemo s potopom. Probleme pa dosti lažje rešujemo, če je sopotapljač na daljši cevi, tako da se lahko obrne in imamo dostop do njegovih ventilov, brez nevarnosti da bi mu pri tem potegnili regulator iz ust. S pomočjo 2,1 m dolge cevi lahko plavamo tudi drug za drugim in se tako rešimo skozi ožine na potopljenih ladjah ali v jamah. Če imamo dve prvi stopnji je primarni regulator vedno na desni strani, gledano od zadaj, zaradi redundance in lažje delitve zraka oz. plina. Dolga cev poteka po desni strani naravnost navzdol, za krilci, pod škatlo svetilke, če le te nimamo, pa okoli noža ali zataknjeno za pas, spredaj diagonalno čez prsi gor, za vratom okoli glave in z desne strani v usta. V primeru, da imamo krajšo izvedbo dolge cevi, je ne zataknemo pod škatlo svetilke, ampak jo speljemo le pod desno pazduho, okoli glave in v usta.

Cevi so pozitivno plovne. Pri potapljanju je pravilna pozicija vodoravna, zaradi boljše izmenjave plinov v tkivih in manjšega vodnega upora. Zato bo plavajoča dolga cev vedno mirovala pritisnjena ob telo. Dolga cev primarnega regulatorja rešuje več problemov na en mah in pri tem ne uvaja novih, ter ni v nasprotju z ostalo opremo. Da bi skozi dolgo cev lahko dihali tako kot si želite, ustrezno nastavite medpritisk, vendar težite k čim nižjemu. Danes se za globoke potope uporablja helij, ki močno poveča lahkoto dihanja in dovoljuje nižje medpritiske, saj je redkejši.

Rezervni regulator mora biti vedno in takoj dosegljiv. Obesimo ga okoli vratu na elastično cevko ali elastičen trak, ki ga pritrdimo z vezico, kakor je pritrjen tudi ustnik na regulator. Nahajati se mora tik ob vratu, tako da čimbolj zmanjšamo venturi efekt na regulator in s tem preprečimo njegovo "bruhanje". Priključimo na levi ventil, gledano z zadnje strani, s tako kratko cevjo, da ne opleta v vodnem toku in se ne obrabi.

Medpritisk regulatorjev mora biti minimalen, vendar zadosten, da preprečimo "bruhanje" (angl. freeflow) rezervnega regulatorja in zmanjšamo obremenitev druge stopnje regulatorja in cevi. Pri vseh ceveh uporabljamo razbremenilke. Ne uporabljamo protitočnih (angl. upstream) regulatorjev, regulatorjev v katere pride voda kadar smo v močnem toku, regulatorjev, ki zahtevajo priključke cevi po naročilu (nestandardni navoji). Spoj cevi in druge stopnje pustimo ohlapno zategnjen tako da drugo stopnjo regulatorja pod vodo odvijemo in zamenjamo z drugim regulatorjem, če uporabljamo na potopu več jeklenk, kot je to pogosto pri tehničnem in jamskem potapljanju.

Manometer gre iz leve prve stopnje naravnost dol, po levi strani in je s karabinom pripet na levi bočni Dring. Nima zaščitne obloge ali konzole in ostalih nepotrebnih štrlin. Cev manometra mora biti dovolj kratka, da pri plavanju ostane v zavetju telesa in dovolj dolga da ga lahko odčitamo, če pa spredaj nosimo še dodatne etapne ali dekompresijske jeklenke ga med odčitavanjem odpnemo.

Inflator krilc poteka preko ramena skozi elastično zanko, ki je pritrjena na levi prsni Dring. Tako je na takem mestu, da ga lahko takoj najdemo. Inflator mora bit tako dolg, da lahko z njim v roki dosežemo usta, morebitni inflatorski ventil suhe obleke in nos. Vse te manevre lahko kontroliramo z levo roko. Cev inflatorja je torej bistveno krajša kot pri klasičnih kompenzatorjih plovnosti, tako da nam ne opleta in je vedno na istem mestu. Omogočati nam mora, da iz njega lahko vdihavamo ob hkratnem pritisku napihovalnega in praznilnega gumba. Zraka ne recikliramo v kompenzator, niti ga ne vdihujemo iz kompenzatorja, temveč ga iz jeklenke prek inflatorja vdihujemo skozi usta in izdihujemo skozi nos. Služi torej tudi kot druga rezerva oz. tretji regulator, ki ga lahko uporabimo če je leva prva stopnja neuporabna. Nizkotlačna cev inflatorja mora prihajati iz desne prve stopnje. Nikdar si ne želite, da se vam zapre ventil, ali pa ste ga pozabili odpreti, ker ne morete napihniti kompenzatorja plovnosti. Inflatorski mehanizem ne sme biti balansiran in ne sme omogočati prehitrega napihovanja (power inflatorji), biti mora počasni inflator, kar nam omogoča da pravočasno ukrepamo pri problemih z inflatorjem. Taki problemi so npr. poškodba inflatorske cevi ali samodejno napihovanje kompenzatorja zaradi odpovedi inflatorja. Potapljač mora pričakovati potrebe po plovnosti in jo mora ves čas uravnavati, saj je to del izvedbe spusta in pravilnega položaja telesa v vodi, to pa so bistvene odlike varnega potapljača.

Krilca ne smejo biti ne prevelika in ne premajhna. Potapljač mora pričeti z uravnoteženo opremo, ki mu daje kar največ možnosti, da se spoprime z morebitnimi težavami. Pri potapljanju v oceanih in jezerih, se težke jeklene jeklenke ne smejo uporabljati brez suhe obleke, ki predstavlja rezervno plovnost. Debelejša ko je mokra obleka ki jo nosimo, več uteži potrebujemo, večja je njena stisljivost in bolj negativna je plovnost v globini. Kljub temu, da lahko ob odpovedi kompenzatorja plovnosti odvržemo uteži, lahko težke jeklenke še vedno povzročijo preveliko negativno plovnost, ki jo je s plavanjem težko premagati. Uporabljati je potrebno aluminijaste ali lahke jeklene jeklenke. Dvojna krilca so povabilo nesreči, ne uporabljajte jih. Elastična krilca, to so krilca povezana z elastičnimi trakovi, pa so še bolj nevarna. Ne moremo jih varno napihniti z usti če nam odpove inflator, saj moramo premagovati še upor elastik, izgubijo zrak če so prebodena, iz inflatorjev pa se ne da dihati kot iz normalnih kompenzatorjev, saj elastike povzročijo izgubo plovnosti ob istočasnem pritisku na oba gumba. Imajo večji vodni upor kot običajni kompenzatorji, saj elastični trakovi povzročajo dodatne turbulence, v njih pa se zaradi trakov ustvarijo zračni žepi, tako da jih ne moremo do konca izprazniti in zato potrebujemo več uteži. Če je potrebno več plina, vzemite s sabo aluminijaste etapne jeklenke, ne tvegajte svojega življenja s tem, da ste preobteženi na začetku potopa. Plovnost aluminijastih jeklenk je taka, da pas z utežmi in kanisterska svetilka zagotavljata ves potreben balast, ki ga lahko odvržemo v nevarnosti. Kadar uporabljamo suho obleko, nam ta predstavlja rezervno plovnost, zato uporaba pasu z utežmi ni potrebna. Uteži so v tem primeru lahko vgrajene v hrbtišče, dovoljena pa je tudi uporaba težjih jeklenk.

Etapne jeklenke naj bodo aluminijaste 12 l. Dekompresijske jeklenke za potapljanje v odprtih vodah pa so lahko tudi manjše, vendar naj bodo aluminijaste. Te nihajo od negativne do pozitivne plovnosti če so polnjene z zrakom, oz. so še manj negativne z drugimi plini, odvisno od količine plina oz. zraka, ki ga nosimo. Etapne jeklenke se običajno nosijo na levi strani da ne povzročajo preveč vodnega upora. Med plavanjem so etapne oz. dekompresijske jeklenke pod ramo tako da ne povzročajo prevelikega dodatnega vodnega upora.

Instrumenti in kompasi se nosijo na zapestjih. Paščke mask in plavuti zamenjamo z vzmetmi oz. raztegljivimi trakovi ki ne trohnijo in se ne strgajo med potopom.

Če citiram Billa Gavina glede opreme: "Potapljač je lahko zadovoljen le s popolnostjo. Tisti ki bodo zadovoljni le s popolnostjo, bodo sami odkrili vrednost le te. Drugi ne bodo nikoli razumeli o čem se pogovarjajo ostali." Kar smo predstavili tukaj se imenuje "DIR" sistem in je celovita osnova, prilagodljiva vsem razmeram in dodatkom, vendar še zmeraj ostaja minimalistična brez nepotrebne navlake. Uporabljajte jo v skladu s svarilom: "Nikoli se ne potapljaj se z ljudmi, ki imajo nevaren odnos oz. vedenje."

Vir: DIR Slovenija