Trdi disk (napredno)

Pozdravljeni,

naredil sem nekaj klonov iz 500 GB diskov na 1 TB in po klonu pustil ostalih 500 GB nealociranih, torej, OS jih ne uporablja (zato, ker je še tistih 500 GB preveč za potrebe dejavnosti dotičnega računalnika).

Zanima me, ali je vsaj nekaj smisla oz. koristi v takem početju, v smislu, da si na tistem nealociranem prostoru lahko disk uporabi rezervne sketorje v primeru slabih sektorjev na alociranih in uporabljenih 500 GB? Ali to ne gre tako?

Hvala.

Manjša je particija, manj se mora glava premikati, prej tja pride, hitreje deluje.
Tako da raje še zmanjšaj.

(pa ne pričakuj 2000% razlike, ampak tam 10-20%, odvisno kaj se počne)

MrStein je 20. mar 2016 ob 15:38 izjavil:

Manjša je particija, manj se mora glava premikati, prej tja pride, hitreje deluje.

To ni vedno res. Optimalna situacija je zelo odvisna od tega, za kaj se uporablja disk.

Če ima sistem na voljo več prostora za razporejanje podatkov (manjši % zasedenega prostora na particiji), potem je običajno tudi fragmentacija datotek manjša. Manjša fragmentacija pomeni hitrejše branje podatkov iz ene datoteke, ker je pri tem potrebnih manj premikov glave. V povprečju lahko to odtehta večje premike glave pri iskanju same datoteke, odvisno od velikosti in števila datotek in vzorca pisanja, branja in brisanja.

tony1 - Če imaš shranjevanje podatkov naštimano direktno na drugo particijo, ti ni potrebno vsakega popravka, osnutka in sprotnega dela, prenašati na drugi disk ali ključek, saj ob sesutju sistema, druga particija ostane nedotaknjena in lahko sistem naložiš na novo, brez da bi izgubil eno kodo.
Poleg tega sistemska pariticija 500GB ali celo T, zelo upočasni sistem.
Tako lahko mirno shraniš končana dela in ti ni potrebno vsak dan uporabljat zunanje enote.
Tudi okužba arhiva je s tem manjša.
Nek projekt lahko obsega nekaj sto ali tisoč datotek in ob morebitnem reševanju jih dobiš toliko ven, potem pa moraš iskati zadnje, končane ali nedokončane, ob vsakem problemu s sistemom, ki zahteva malo večji poseg.
Še vedno je najboljši način imeti na disku najmanj dve particije - sistem + ostalo.

Tako ali tako, pa pametni uporabniki backup-irajo pomembne stvari.

solatko je 25. mar 2016 ob 07:42 izjavil:

tony1 - Če imaš shranjevanje podatkov naštimano direktno na drugo particijo, ti ni potrebno vsakega popravka, osnutka in sprotnega dela, prenašati na drugi disk ali ključek, saj ob sesutju sistema, druga particija ostane nedotaknjena in lahko sistem naložiš na novo, brez da bi izgubil eno kodo.
Poleg tega sistemska pariticija 500GB ali celo T, zelo upočasni sistem.
Tako lahko mirno shraniš končana dela in ti ni potrebno vsak dan uporabljat zunanje enote.
Tudi okužba arhiva je s tem manjša.
Nek projekt lahko obsega nekaj sto ali tisoč datotek in ob morebitnem reševanju jih dobiš toliko ven, potem pa moraš iskati zadnje, končane ali nedokončane, ob vsakem problemu s sistemom, ki zahteva malo večji poseg.
Še vedno je najboljši način imeti na disku najmanj dve particije - sistem + ostalo.

Tako ali tako, pa pametni uporabniki backup-irajo pomembne stvari.

Zadnjih 15 let se mi ni sesula še nobena NTFS particija. Nazadnje sem se preveč particijami ukvarjal pri FAT32 na Win98, da sem imel gor 4K velike clustre. No, takšnih zgodovinskih najdb ne uporabljam več in od takrat je vse to le izguba časa in živcev.

Sicer pa je debata trenutno brezpredmetna, ker daš sistem pač na SSD, za vse drugo pa imaš ločen disk. Bo pa spet aktualna čez leto ali dve, ko bodo 1-2TB SSDji dosegljivi vsakomur...