Gre za tretjo generacijo Qualcommove tehnologije za hitro polnjenje telefonov. Quick Charge 1.0 (iz leta 2012) je v pol ure baterijo napolnil do 30 odstotkov, Quick Charge 2.0 (iz leta 2013) do 60 odstotkov, tretja generacija pa kar do 80 odstotkov. Quick Charge ni fizični standard v smislu posebnega priključka, temveč ga morata podpirata telefon in polnilec, ki pa lahko uporabljata kar USB A, micro-USB, USB-C oziroma druge popularne priključke.
Fizika polnjenja baterij je sicer precej neizprosna. Če želimo v krajšem času prenesti enako količino naboja, je treba dvigniti tok, kar v praksi dosežemo z dvigom gonilne napetosti. Pri tem je vsako pretiravanje škodljivo, ker se povečanje izgube, v ekstremnih primerih pa lahko baterijo poškodujemo. Quick Charge 3.0 zato uporablja tehniko INOV (Intelligent Negotiation for Optimum Voltage), s katero se telefon in polnilec sama dogovorita za optimalno napetost. Podprte so napetosti od 3,6 V do 20 V s korakom 200 mV. Predhodnika sta podpirala le nekaj fiksnih vrednosti (5 V, 9 V, 12 V in 20 V).
Glede na široko razširjenost Quick Charga 2.0 v telefonih številnih proizvajalcev - ponekod pod svojimi imeni (Motorola Turbo Charger, HTC Rapid Charger, ASUS BoostMaster), drugod kar pod Qualcommovim - je pričakovati, da se bo tudi Quick Charge 3.0 prihodnje leto hitro prijel.
