Sova (morda) ni le razmišljala o nakupu Hacking Teamovega trojanca

Slo-Tech - Basen o Hacking Teamu lahko umetelno povzamem s slovenskim pregovorom, da je kovačeva kobila pač bosa. Toda v tej basni nastopajo še druge kovačeve stranke in med njimi se je znašla tudi naša Policija, o čemer smo že poročali. Da je Sova vsaj razmišljala o svojem trojanskem konju, lahko sklepamo iz korespondence (prvega in drugega sporočila) e-pošte med predstavnikom italijanskega podjetja HT S.r.l (Hacking Teama) Massimilianom Luppijem ter predstavnikom izraelskega podjetja NICE Systems, Ltd. Reuvenom Elazarjem. Slednji je Luppija 26. oktobra 2013 seznanil, da je poslovna priložnost s Sovo vnovič zaživela. Ob tem mu je še navrgel, da so (pri Sovi) končno dobili odobren proračun, kar se v sosledju ujema z obravnavo predloga proračuna RS za leto 2015 (vir: MMC, RTV Slovenija). Tako je očitno, da gre prav za Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo in ne kakšno drugo pravno osebo ali organizacijo v Srbiji (kar je moč napačno sklepati po naslovu izvornega sporočila), ki bi se zgolj podobno imenovala. Dobro obveščeni tržnik Elazar je za konec Luppija nekoliko nenavadno pobaral, ali so še pripravljeni sodelovati, ta pa mu je čez 2 dni, torej 28. oktobra, redkobesedno in z navdušenjem pritrdilno odgovoril.

Zelo skopi komunikaciji navkljub izvemo (na podlagi rabe prislova again iz prvega sporočila), da je Hacking Team (s posrednikoma) imel pri naši agenciji poslovno priložnost že pred tem. Podrobnejši pregled kopice sporočil razkrije, kdo je (poleg izraelskega podjetja) drugi posrednik ter zakaj zadeva izvornega sporočila: "HT in Serbia" deluje zgolj na prvi pogled zavajajoče. S tem sporočilom se je Hacking Teamu predstavila Tesa Fuks, lastnica in direktorica podjetja TERI Engineering iz Srbije. Tega očitno ni storila na lastno pest, pač pa po napotkih nikogar drugega kot Reuvena Elazarja, prvega tržnika pri NICE za področje Srednje in Vzhodne Evrope, ter za potrebe organizacije predstavitve pri srbski Vojaški varnostni agenciji (sr. Vojno bezbednosni agenciji, VBA). Iz tega sporočila je razvidno še, da je lokalni partner podjetja NICE prav TERI. Kakor koli je že bil sklenjen krog sodelovanja med proizvajalcem vohunskega programja in posrednikoma, v eni drugi, ne pretirano časovno odmaknjeni poslovni zgodbi, vse le ni potekalo prav gladko (ti sporočili razodevata razočaranje in skoraj mediatorski položaj enega od posrednikov). Od tod najbrž izvira tudi pritajena ciničnost Elazarja, ko je Luppija spraševal, če so še pripravljeni sodelovati.

Da agencija, kakršna je Sova, dobi potrjen proračun (kar je prav tako omenjal Elazar v prvem sporočilu), s katerim bi lahko izpeljala po finančni plati za slovenske razmere nezanemarljiv posel, pomeni običajno to, da planirana investicija po podanem predlogu o(b)stane v strukturi proračuna na več ravneh (pri pripravi predloga v hiši, nato na vladi in nazadnje pred DZ). Iz zgoraj citiranega vira (MMC, RTV Slo.) izvemo, da so tedaj v predlogu proračuna za l. 2015 Sovi sredstva krčili, kar sta opozicija in Komisija za nadzor varnostno obveščevalnih služb odločno grajali. Nekoliko kasneje, 15. novembra 2013, sprejeti proračun vsebuje razmeroma visoko postavko za investicije v tehnične vire (t. i. SIGINT) in sicer v višini 1.490.000 EUR, kar je celo več kot leto poprej (tako v primerjavi s proračunom za l. 2014 - 1.271.263 EUR kot v primerjavi z rebalanskom - 1.342.317 EUR). V letošnjem letu, 20. februarja 2015, je z dolgo napovedovanim rebalansom proračun doživel znaten rez, ki je to postavko oklestil na 830.400 EUR. Na drugi strani okvirna cena ni več skrivnost kot ni niti dejstvo, da so se pri proizvajalcu pripravljeni pogajati glede cene. Tako je nadvse jasno, da že porabljeni kot tudi ti šele zagotovljeni viri zadostujejo za nakup Hacking Teamovega trojanskega konja, kakršen je Galileo, s celovitim sistemom upravljanja na ključ.

Ta basen ima za zdaj le en nauk in sicer, da davkoplačevalski osli običajno vse to plačujemo. Če se je pregovorno pametna Sova česa naučila, pa najverjetneje ne bomo nikoli izvedeli.