Za razliko od popolnega Sončevega mrka, ki je omejen na sorazmerno ozek pas na Zemlji, je Lunin mrk viden iz vseh krajev na Zemlji. Edini pogoj je, da je Luna nad obzorjem, torej da smo na strani Zemlji, ki je obrnjena proč od Sonca k Luni. Ker morajo biti pri obeh vrstah mrkov vsa tri telesa poravnava na premici, so mrki povezani. Dva tedna (pol lunarnega meseca) pred ali po Sončevem mrku - zadnji je bil 20. marca - lahko sledijo Lunini mrki. Da je Lunin mrk sploh viden, saj je Luna tedaj v Zemljini senci, pa se imamo zahvaliti atmosferi, v kateri se svetloba lomi, tako da je nekaj vseeno pride do Lune. Ta je zato zaradi sipanja svetlobe videti temno rdečkasta.
Mrki (Sončevi in Lunini) sploh niso tako redek pojav, kot bi si mislili. Vsako koledarsko leto imamo najmanj štiri (po dva vsaka), v ekstremnih primerih pa jih je lahko celo sedem (tako bo leta 2038). Letos bo 13. septembra še delni Sončev mrk, viden z Antarktike in iz južne Afrike, pripadajoč Lunin mrk pa bo 28. septembra - ta bo delno viden tudi iz Evrope.
Da pa se mrki ne ponavljajo ob vsaki polni in prazni Luni, je kriva nagnjenost Lunine orbite okrog Zemlje. Glede na ekliptiko (ravnino kroženja Zemlje okrog Sonca) je nagnjena za 5 stopinj, medtem ko je Sončev navidezni premer 32 ločnih minut, Lunin 31 ločnih minut (to sta povprečni vrednosti, da se lahko zgodi Sončev mrk, mora biti Luna dovolj blizu), Zemljina senca na razdalji do Lune pa ima premer dobre stopinje. Večino časa je torej Luna preveč severno ali južno glede na ekliptiko in mrka ni.