Razdvojenost med športno in poklicno kariero

Kaj pa, če bi kontaktiral kadrovsko službo v podjetju, kjer prejemaš štipendijo in jim razložil svojo dilemo? Če si res perspektiven športnik bi bili morda pripravljeni nekoliko počakati s tvojo zaposlitvijo oz. vračilom denarja.

Z lepo besedo se vendarle veliko da doseči.

Če si res obetaven športnik, si boš našel sponzorja. Sicer si boš tako kot mnogi financiral svoj šport sam, po lastnih zmožnostih.

Če ti gre po sreči, boš dobil tiste dve leti dela. Mislim, to je zakon, dobiš štipendijo in potem celo delo ti dajo.
Z plavalno kariero pa koliko lahko zaslužiš? 15€ na mesec profitiraš na potnih stroških ko se voziš na treninge? Še najboljši dirkači v sloveniji zaslužijo manj kot je minimalna plača, pa da bo nekdo se profi ukvarjal z plavanjem, jao

Ti hočeš reči, da en mesec prakse, ki niti ne traja 8 ur na dan, kaj šele 7 dni na teden, popolnoma uniči tvoje športne rezultate? Ne verjamem. Koliko ur treniraš na dan? 12? Bi te res rad videl, kako 12 ur plavaš. Povej, da si zabluzil z denarjem in naj ti starši pomagajo vračat, ti boš pa njim vrnil, ko bo čas za to. Napišite pogodbo, če res ne gre drugače. V primeru velikega konflikta interesov zagotovo obstaja razlog za to.

moj dan med šolo traja nekako takole. ustanem ob 4.30 zjutraj v bazen skočim ob 5.30 in plavam do 8-mih zjutraj nato fitness 1 uro in pol. ura je pol 10-tih z preoblačenjem in zajtrkom je ura 10. v šoli sem do 15-tih domov pridem ob 16.00 nekaj pojem nekaj napišem za solo in že grem na trening. ura odhoda na bazen je 17-tih začnem v fitnessu ob 17:30 in zaključim ob 18:00 skok v vodo 18:05 tam plavam do 20:00 ob 20:45 sem doma. okvirno je tako drugače pa na dan preplavam od 12 do 15 km. da v fitnesu ne govorimo. praksa traja 7 ur na dan. in v teh 7mih urah si v stalnem pogonu hodiš tečeš prelagaš prestavljaš dviguješ lahko stojiš na mestu tudi tri ure in samo režeš. kar je uničevalno za noge in hrbtenico. k pridem domov imam zatečene noge ponavad me tko bolijo da če delam zvečer tud zaspat nemorem ker nism navajen tega in se nemorem prvadt. zdej k bo pa povletna praksa je pa 8 urni delovnik in mam čs samo za 1 trening na dan medtem ko konkurenca naredi 2 + uprašanje je kolk mam energije potlej še za profesjonalne napore v plavanju

Saj sem argumentiral. Pa pobriši še ostale poste, ki dajejo OPa v nič ...

Plavanje je NAPOREN šport.

Za OPa ...
Če do 17 leta nisi bil kak državen mladinski prvak, potem po moje nima smisla nadaljevati. Vsaj poklicno ne ...

Vse se da, če se hoče... Zdaj si v šoli pa treniraš, potem pa boš v službi in treniral.

Moj trener se je šolal, služil in treniral hkrati v njegovih letih, od zgodaj zjutraj do večera. Bil je v reprezentanci pri svojih 15 letih... Resda so danes drugi časi ampak, ne bi vsaj poskusil ?

Drugače pa ja, dosti je v glavi. Če boš mnenja, da te praksa/delo ubija, ne boš dosegal rezultatov... Glede na to da si nek športnik, bi si lahko malo večkrat rekel "saj zmorem!"

Sport je v Slo pretty much dead end. No morda kak nogomet, košarka ali rokomet bi ti dal kej...plavanje, hah, nula.

Jz ti svetujem, da opusti profesionalno kariero in se sam rekreiraj. Ne vidim, smisla za si rpaktično uničit zdravje in psiho, za nekaj tako sebičnega kot tistih 5 minut slave, ko ti dajo medaljo za vrat. Naslednje leto pa se itak najde nekdo boljši (aka. bolj zdrogiran), ki te natera in postaneš nič vredna statistika. In ja...če boš zašel v profi vode (pardon the pun), pričakuj kut kemikalij in dodatnega uničevanja zdravja.
Nočem te demotivirat, to je zgolj moj pogled na zadevo. Profi šport je zame ena bolj butastih stvari na tem svetu.

In the end it's your decision.

Jaz bi na tvojem mestu nadaljeval z plavanjem in ce bi bilo potrebno tudi vračal stipendijo (ce se res ne bi mogel nikakor zmeniti drugace) . Sklepam po sebi, ko si enkrat star 30-35, hitro vidiš, da je vseeno tisti denar gor al pa dol, vazno, da sledis svojim sanjam sedaj, ko je se mozno.
Kot si rekel, kmalu si prestar za profesionalen šport in potem lahko delas in tem odplačuješ tudi svojo stipendijo celo zivljenje. Vazno se mi zdi, da imas motivacijo za trening, ki jo marsikateri izgubi pri teh letih.

OP, kaj pa, če bi se s trenerjem zaradi svojih šolskih oz. delovnih obveznosti dogovoril za druge (individualne) termine treningov? Če je res kar praviš, da si izredno perspektiven, se bo morda tudi trener pripravljen prilagoditi.

Drugače pa, v takšnih primerih ni nič narobe, če bi na razgovor h kadrovski službi šel s tabo in predstavil tvoje rezultate, tako da ne bi v podjetju imeli občutka, da jih izigravaš. Resno, če bi na nek resen a vljuden način prišel v kadrovsko, se bo dalo veliko dogovorit. Ljudje, ki so tam zaposleni, imajo tudi sami najstnike, tudi sami so kdaj imeli kakšne športne ali drugačne ambicije. Niso vsi tam zato, da bi te jebali v glavo. Seveda pa podjetje tudi ni dobrodelna ustanova, verjetno boš moral svoje tako ali drugače oddelati, denar vrniti...

Realnost je žal kruta.

Naš trg je majhen, zanimanje za šport pa še največje takrat, ko gre izrecno za najvišja tekmovanja. Poglemo le primere kot so Sara Isakovič, Iztok Čop, Peter Mankoč, Primož Kozmus, ipd. Praktično so raztural v svojih kategorijah nekajkrat bolj kot je tretje mesto na nekem mednarodnem tekmovanju (pa ne znižujem tega uspeha), pa so "životarili" celotno življenje športnika, če odmislimo lastne prihranke in sponzorje iz hotela mom&dad. Isakovičevi še danes niso izplačali olimpiske medalje. Ne bi rad sodil OPjeve situacije, ampak če nujno potrebuje denar, je že dobil primarni kazalec kako stvari pri nas funkcionirajo in človek, ki se bori za osnovno preživetje vsak dan, mora biti dovolj nor, da se vrže v takšno prihodnost (s čimer ni nič narobe).

Recimo jaz iz svoje zgodbe vem, da sem si samo zastrupljal glavo.

Smo dežela športnikov, ampak tisto prvo kar je, je podpora okolice. Če te ni, potem so tudi možnosti sila omejene. Vedno je tako, da če gledamo nek vrhunec dosežkov v kategorijah, slej ali prej pridemo do točke, ko ugotovimo, da so tam notri ljudje, ki imajo talent, garajo, se odrekajo in majo huronsko finančno podporo v ključih letih razvoja. Gre za igro vlaganj in tveganja. Če nimaš samo ene od teh štirih stvari, ki se med seboj prepletajo, te bo enostavno konkurenca povozila in boš povprečen. Pazi sedaj: povprečen na sila majhnem trgu, kjer životarijo večkratni olimpijski, svetovni in evropski prvaki.

Jaz bi se čim prej vprašal kaj bo ključno zame v naslednjih 20,30,40 letih in čim prej začel graditi v tem segmentu. Ker najslabše je to, da bi nekaj na pol. Pol slabe šole in pol dobrih rezultatov v športu, te zna spraviti v hudo kompresijo za življenje v naprej (predvsem v glavi).

Naslednja stvar je, da se moraš sprijazniti, da plavanje ni ravno popularen šport, tudi v svetovnem merilu, ne. Nek klinac v tretji nogometni ligi v Avstriji, bo zaslužil več, kot naš najboljši plavalec v celem življenju plavalca (ajde, ocena čez palec ampak smo blizu pri oceni).

Torej če seštejem:
- doma ni finančne podpore (ki bi omogočala konkurenčen razvoj),
- obveza službe ob športu,
- majhen trg, ki bi lahko predstavljal vir za razvoj,
- slaba prognozna zagotavljanja socialne varnosti tudi ob vrhunskih dosežkih...

Ne bi rad rekel, da pusti plavanje, ampak le to, da se odloči in sledi izbrani poti. Jaz sem ubral konzervativno pot in šel stran od športa. Ampak sem najbrž tudi tak človek.

Če misliš, da si nikoli ne boš odpustiti da "nisi niti probal", potem te čaka tisto, kar ti je rekel imagodei. Veliko pogajanj s pokrovitelji, veliko odrekanja, nizka socialna varnost in precej več vložene energije od ljudi, ki imajo okoli sebe mrežo ljudi, ki jih podpira, ter direkten manjko v kvaliteti razvoja.

Pa srečno.

Delaj tisto kar bi rad. Ne poslušaj tistih, ki ti pravijo, da se tega ne da. To delajo luzerji. Prej se boš sprijaznil z dejstvom, da moraš nekatere stvari v življenju pač naredit, hitreje boš napredoval pri plavanju (psiha je jeba). Samo zaradi tega, ker danes ne vidiš možnosti, da bi hkrati treniral in hodil v službo, to še ne pomeni, da te možnosti ni, in da ni izvedljiva. A je potrebno delati na delovnem mestu 100%? Zavedaj se, da si lahko neumen dijak, ki je komaj prišel iz šole in nima pojma o proizvodnji. Na takšnem nivoju lahko ostaneš 6 mesecev brez problema. Štipendije nisi dobil tako veliko, da se tega ne bi dalo nekoč vrniti.

Pa še en nasvet: podjetju ni mar za tebe. Podjetje zanima denar. Zato jim ne povej resnice...

Delaj tisto kar bi rad. Ne poslušaj tistih, ki ti pravijo, da se tega ne da. To delajo luzerji.

Jaz ponavadi presodim, da ravno zaradi takšnih razmišljan potem pridejo ven luzerji.

Enostavno se življenja in življenjskih okoliščin ne da enačit in so ljudje, med nami, ki si enostavno ob enaki plači, lahko privoščijo različno veliko tega "delaj tisto kar bi rad". V idealnem svetu bi bilo dovolj pošteno, da bi država pokrila nek kvaliteten program v večini športov, kjer dosegamo kot narod zavidanja vredne rezultate in to neglede na spol ali socialno okolje posameznika.

Ampak tega ni.

Sistem v športu v tej božji republiki je praviloma bogi in prepuščen si staršem, ter njihovim rokam (denarnicam) tokom odraščanja. Kasnje pač sponzorjem, klubom. Seveda so ljudje, ki zmorejo vse in še več, ampak v resnici, tudi oni zelo redko zmorejo kaj res velikega, nekaj kar bi jim garantiralo življenjske rente (ali visoke zneske) od katerih bi se socialno stanje obrnilo na glavo. Je pa veliko odvisno tudi od zvrsti športa.

Tako, da ta fraza "delaj kar ti piše" često rodi kakšnega luzerja, ker vsi si vsega pač ne moremo privoščiti, sploh če ni kaj v usta dati ali pa kje spati. Kaj šele, da bi premišljevali o vrhunskih pripravah treningov, analiz in stroke, ki bi pomagala ustvarjati vrhunsko formo. Pa še prehrane in ostalih dopolnil, nisem niti omenjal, niti potovanj po svetu, ipd. Pa ne da bi to hotel imet, to je pogoj, ker naša konkurenca to ima, to počne vsak dan.

So pa ljudje med nami, ki lahko združijo oboje. Študij in vrhunski šport. Ampak oni se ne odločajo, ker se jim ni treba.

In še vedno lahko plavaš, tudi tekmuješ. Zakaj ne, recimo? Samo rang tekmovanja si znižaš.

predlagam resen pogovor s trenerjem (zaradi realne ocene tvojega dolgorocnega potenciala) in realno kalkulacijo glede sponzorskih sredstev (kar si omenjal zgoraj). Ce se izide, sledi zeljam. Pri 50 ali 60 letih se nihce ne spominja svoje obvezne delovne prakse, nastopa na mednarodnem tekmovanju pa vsak. Dejstvo je, da je z denarjem danes problem, a o tem so pisali ze ostali zgoraj. V nobenem primeru se pa ne vdat.

Javi kako boš uredil, mogoče bo še komu koristilo!