Gobarjenje

Jaz sem v nedeljo našel 5 malih marel pa sem jih pustil, ker so bile premera 15cm. Sedaj pa imam plan v nedeljo najti vsaj 2 velike, pa kakšnega jurčka za med jajca.
Sem pa iz osrednjega dela slovenije.

Obujam temo. Ljudje se sprašujejo o lovu in nabiralništvu, ter kako se sprostiti. No, pa še kaj. Meni gozd veliko pomeni in se v njem dejansko sprostim. Ko pa nabiram gobe, pa se začno sproščati še različe kemikalije. Sploh ker gobarimo pretežno na območju medveda. Tako da ni potrebno obiskovati adrenalinskih parkov in podobnih zadev.

No, počasi se začenja. Slike od danes:

jurčki


marele


turki


Danes lisičk sicer ni bilo, drugače pa jih je kar nekaj. Pa golobice, brezovci, sirovke,..pa še kaj, kar sem pozabil.

LP

Jaz sem tam samo turist, tako da placov ne poznam, rastejo pa najbrž povsod.
Gobarjenje 2016
Tukaj imaš pa vsaj približno napisano, kje so jih našli.
Pa srečno, moji otroc zelo uživajo v gozdu.

Danes sem bil na pikniku v okolici Podljubelja - hribi. Nekaj jurčkov in marel.
Dve zanimivi sliki.

kar ogromen jurček, a požrt od polžev in črvov. Na sliki se na žalost nne vidi velikost. Sem ga jasno pustil.

Pa še ena kar velika marela. Desno je vžigalnik. To sem očitno vzel.

kosta je 27. avg 2016 ob 22:50 izjavil:

Kaj če bi tole temo popestirili s kuharskimi recepti? Pohanih marel se sicer nikoli ne naveličam (verjetno tudi zato ker marel v naših krajih skoraj ne najdeš) a me zanima, kako jih pripravite slotechovci.

Kamot lahko spohaš tudi jurčka.

Receptov je kot dreka, kar se pač spomniš. Mi marele pohamo klasično, dodamo tudi pršut in sir (sploh pri manjših, ki še niso odprte). Jurčke pa lahko ješ surove, so zelo okusni, ali pa malo na žar prvo. Potem je jasno še juha in gobe z jajci. Mi večkrat naredimo čorbo; gobe + zelenjava z njive. Omaka pa je navadno na osnovi smetane.

Zanimiva goba je tudi česnovka. Taka mala gobica, vonja in okusa pa polno. Po česnu jasno.

Šampinjone pa gojijo na dreku in obilno škropijo, tako da se jih izogibajte.

Korenje tudi raste v zemlji, pa ga jemo surovega. Pa razni sušiji, tatarci, pa karpačo, ostrige,... jurčki so surovi super.

A jih na žalost danes ni bilo, so jih zgleda pojedli. Bile pa so medvedje tačke/šape. Pa ne gobe, ampak odtisi.

Ker gobe navadno nabiramo na deponiji. Ljudje itak ne upajo pit svežega mleka, jajca imajo salmonelo, domača jabolka so polna nevarnih črvov, če česen ni obilno kemično tretiran oz. obsevan, je skoraj prenevaren, saj začne kalit,.... suši iz Hofra je pa OK, prav tako ciplji.

Uživajte še naprej!

Surove jurčke smo od nekdaj jedli. Potem se je pojavil jurčkov karpačo, pa smo postali hipsterji.

Nagi Bator je 28. avg 2016 ob 15:39 izjavil:

Yohan del Sud je 28. avg 2016 ob 00:00 izjavil:

Oba sva se strinjala, da so surove lisičke boljše...

Zamrznjene lisicke nekoliko pogrenijo in niso tako okusne kot sveze.
Je pa priporocljivo toplotno obdelat vse uzitne gobe ter jih zaradi raznih bakterij,
ki se zaredijo v njih, ni priporocljivo uzivat surove.
Razen nekatere specificne gobe, ki so uzitne le surove - kot ledenke in podobno.
Pri slednjih priporocam obdelavo s kisom/limono, se pravi uporaba v kaksni solati.

Ne vem če sva se razumela. Obe varianti sem razporedil po polovici preden sem odmrznjeno pico za 12m popekel pri 220C.

Ne grem jest surovih gob, razen, če me zaprejo v avšvic.

Še update. Brat in nečakinji so šli danes na Debelo peč in nazaj, mimogrede pripeljali tono ajdovcev s Pokljuke. Polhograjsko hribovje je menda še vedno bolj ali manj prazno.

Ma ne, Ljubljančan iz bloka, pa ne iz Blok.

.....Ne boš je imel, ne! Lipo si mi izpridil; hčere ti pa ne dam!.....Krpan se je pa držal, da je bil skoraj hudemu vremenu podoben. Kakor bi se za Mokrcem bliskalo, tako je streljal z očmi izpod srditega čela; obrvi so mu pa sršele ko dve metli......

Sem pa medveda v oči gledal le enkrat. Nekajkrat videl iz daljave, odtisov tac in kakcev pa je polno. Pa včasih čudno poka, sopiha in godrnja iz hoste.

Posušeni jurčki na pici so odlična zadeva.

Machete je 29. avg 2016 ob 09:55 izjavil:

Btw: meni so top maslenke (z umešanimi jajčki), ampak jih je grozno manj, kot ko sem bil mulc..

(samo mlajši in bolj čvrsti primerki seveda)

Tole bolj izgleda macesnova lupljivka kot pa maslenka.
Se pa strinjam, da jih je manj kot vcasih. Morda zato, ker so gozdovi kjer so rasle, oziroma rastejo, totalno zarasceni in jih ne mores najt.

Če kdo je sveže surove gobe (torej nikakor ne vložene) - še posebej lisičke, šampinjone, marele - je to fejst tvegano?

Aja; a kdo jë mlade tintnice?
Baje so užitne, pa folk jih sploh ne pobira in jih je proti jeseni ogromno povsod - meni dišijo zelo apetitlich., jesti jih pa še nisem probal.

Sem jih probal nabirat, pa so se spremenile v tinto se preden sem iz gozda prisel.

Kak je kaj z gobami letos? Je kar lilo, a tudi noči so bile (pre)haldne za njihovo uspevanje. Kdo kaj nabira v Prekmurju?

Je že kdo kaj kostanj nabiral?

xtpwn je 23. sep 2017 ob 18:53 izjavil:

BivšiUser2 je 23. sep 2017 ob 18:03 izjavil:

Kak je kaj z gobami letos? Je kar lilo, a tudi noči so bile (pre)haldne za njihovo uspevanje. Kdo kaj nabira v Prekmurju?

sem nabral nekje 200 marel, 5 jurčkov pa malo malo lisičk

Za kje ti to?

Gob je ko listja, ljudje so okupirali gozd. Na Gorenjskem in v okolici Lj.
Kostanj na Štajerskem.

Meni doma vsi govorijo, da jih letos ni, ker je prehladno.Verjetni so jih oni pokradli. Lol.

Sn šou po gobe

Življenje izven mesta ima svoje prednosti, in svoje pomanjkljivosti. Lepo je vedeti, da je okrog tebe relativno čist zrak, polno zelenja in srn, in jasno, občasno tudi polno gob. Moram povedati, da gob sploh ne maram. Z mojega vidika niso gobe nič drugega kot smetišče narave; iz največjega dreka bo najlepši goban pognal. Ne, hvala. Če bi slučajno hotel jesti svinjarijo, bi si iz potoka vode natočil in iz lastne greznice postregel. Da bi pa zaradi tega v šumo hodil, in se potem še bahal 'lej to, kakega jurčka sem našel!' - ma jok, brate. Eni jih pač obožujejo, saj si niso sami krivi.

Veste, tudi če bi kdaj prespal kakšno sušno poletje, in bi bil slep - takoj bi vedel, kdaj so bile padavine. Kajti, kakor hitro začnejo gnati gobe, tako se iz vseh okoliških hiš usujejo stare ženske in letijo v šumo, kot bi tekmovale za Veliko nagrado Kamniškega Jurčka. In ko katera od teh starih vešč dejansko najde kak ekstra lep primerek, začne od navdušenja spuščat take zvoke, da ostali v dolini mislimo, da se srnjaki spet gonijo, lovci pa že bašejo šibrovke. Res. Le veliki sreči se imamo zahvalit, da 'gobolov' še ni zahteval kake smrtne žrtve. Če seveda odmislimo kake prestreljene riti. Pa dobro, to je že del lokalne folklore. Nikdar še nisem pripovedoval, kakšne so bivanjske razmere na našem koncu. Milo rečeno so nevzdržne. Sploh zaradi omenjenih žensk, ki očitno nimajo drugega dela kot da ves ljubi dan slonijo na oknu ali balkonu in lajajo na vse, kar gre mimo. Tako sem tudi jaz nekoč naletel na rjovenje ranjenega leva, ki si je na balkonu celil rane. "Kaj zijaš???!" se je zaslišalo. Jaz pogledam, nekaj časa nepremično zrem v pošast babjo, in potem skomignem z rameni in mirno rečem "Nič pametnega." Ponavadi jim tako zaprem jezik, baba pa običajno zapre tudi balkonska vrata. In to zelo efektivno, na dva tedna ponekod menjavajo šipe. Enkrat sem pa imel izredno smolo, kajti babura je bila iz meni neznanih razlogov dodatno motivirana za prepir, in sem imel skorajšnje bližje srečanje z neznanim letečim piskrom. Še dobro, da sem se spotaknil, in je lonec švignil tikoma mojih uh. Res, včasih je lepo biti neroden.

Tako je torej vsakodnevno stanje. In kako izgleda, kadar se začne gobarska sezona? Ob takih trenutkih se zavem svoje izredne sreče, da živim v drugem nadstropju, in hkrati izredne smole, da imam okno obrnjeno prav na cesto, kjer lahko opazujem, kako se roparska gobova banda pripravlja na bojni pohod na tiste fungirane zadeve. Pa to so oboroženi bolj ko v starih časih kmečki uporniki - motike, grablje, vile, sekire, smučarske palice, pa seveda obvezni žaklji in popotne torbe. Pa to ne moreš verjet. Samo kaki Matija Gubec še fali tu poleg. Čeprav, veste, takih se tudi kar veliko najde. Matija ni sicer nobenega, zato je pa polno gubcev. Sledi bojni postroj v krog, nakar vsi skupaj zatulijo "Vsaka goba najde svoj gobec!", in bitka za plesnive glive se lahko začne. Pa jaz ne vem, kaj imajo take veselje skakat po šumi. Potem pa itak dva tedna jamrajo, kak so se v koprove zvrnili, pa koliko klopov jih je napadlo. Mislim, preveč.

Letošnje poletje je po svoje specifično do te mere, da je prav aprilsko. Enostavno ne mine dan, da me ne bi ob pol sedmih zbudil omenjeni krik groze o gobah in gobcih, nakar je potem pravzaprav vse tiho, jaz sem pa ves besen, kajti ravno takrat se začnejo moje sanje odvijati v najbolj zaželjeno smer. Oba sva že slečena in pripravljena na veselico v dvoje - potem pa te zbudijo gobe... In najhuje je to, da več ne morem zaspat potem. Enkrat sem vrgel modem skozi okno, pa potem dober mesec čakal na novega. To je malo dragi hec. Nekaj drugega si moram zmislit, sicer mi bojo tote babe prtišjene ves spanec požrle. In sem dolge dneve tuhtal dolgo v noč, kaj mi je sploh moč storiti. In sem končno prišel na odrešilno rešitev. He he, babe moje "drage", zdaj se bo pa prava veselica šele začela!!

Kot rečeno, običajno se krik groze zasliši okrog pol sedmih. Jaz sem bil tokrat pripravljen nekoliko prej. Ob šestih zjutraj sem prav po moško priropotal iz hiše, in z glasnim kričanjem proti lastni bajti v smislu "Pa kaj te mene po gobe pošiljaš, sama si idi po njih, če bi jih rada jedla!" in "Sicer pa vem za eno dobro lokacijo, kjer še NOBEN ni bil!!" vzpodbudim dobro staro slovensko strast. Faušijo, namreč. Kakor hitro izginem za ovinkom, se potuhnem, in samo opazujem dogajanje tam okrog. Pa to je huje kot budnica v vojaškem taboru.

V samih pižamah prištorkljajo one invalidne babnice, ki še do trgovine sicer ne morejo, natovorjene s cekarji in žakli, in kot starodavno avtohtono indijansko pleme Prehlajeni Levi začnejo slediti mojim stopinjam. Aha, akcija se začenja. Hitro bo treba ukrepat. Hitro splezam čez dva metra visok skalnat rob, ki je za moje zasledovalke slej ko prej nepremostljiva ovira, in začnem razvijat svoj peklenski načrt. Odprem svojo vrečo, in začnem noter basat, kar mi pride pod roke - kamne, mah, storže, korenine, veje, itd itd. Povsem na koncu pa, ko je žakl že skoraj poln, potegnem iz žepa ducat gumijastih marel, ki izgledajo kot prave, in jih lepo postavim na vrh, tako da izgleda, kot da je ves žakl poln gob. Aha, ravno prav. Babnice so že spodaj in kujejo bojni načrt, kako priti čez skalo. Skočim dol, ob čemer 'slučajno' vržem eno 'marelo' na tla. Hitro jo poberem, kot ne bi hotel, da bo to kdo videl, stlačim nazaj v žakl, in ob nezauplijvem pogledovanju levo in desno kot kak šmuglar odpičim domov. Za mano pa - panika. Gobe gobe gobe gobe gobe gobe... Saj se pa o ničem drugem kot o samih gobah ne znajo menit!! No ja, zdaj imam vsaj ves dan mir pred njimi. Tudi če bojo kdaj prišle čez tisto skalco, drugega kot mah ne bodo našle, hehe. Prva faza načrta je mimo, in zdaj lahko le čakam. Prav nestrpno sem čakal, kdaj se bodo babnice vse besne spet pojavile, jasno s praznimi vrečami. Takrat jaz spet zgrabim svoj žakl, ga vržem v avto, in zanalašč zakričim proti (prazni) bajti "Saj sem ti jih pa pustil pet kil, dovolj jih imaš za celi teden!! To pa grem prodat, marele so vredne tri jurje kila!!" In sedem v avto, in odpeljem. Hihi, pa če jaz nisem zloben, potem ni nihče. Srečo imam, da nobena od teh žensk nima izpita za avto, s bicikli pa itak ne pridejo dalj kot do prve gostilne. Torej sem na varnem. Nakar pride čas za tretjo, zaključno fazo.

Kaki dve uri po svojem odhodu se vrnem domov. Prtljažna vrata avta so odprta, zadnji sedeži podrti, in v nastalem prostoru ždi ogromna škatla, na kateri piše "Hladilnik Gorenje". Ker so medtem tudi ostali v naši hiši doma, in seveda poznajo moje zle namene, so pripravljeni za pomoč pri moji iluziji. Pokličem oba brata in očeta, in s skupnimi močmi, ob glasnem vzdihovanju in potenju nesemo tisto škatlo proti garaži, in od tam dalje v bivalni prostor. No, tako vsaj mislijo one zavistne babe tam zunaj. Škatla je kajpak prazna, in jo lahko nese desetletni otrok. Usoda škatle je prav tako zapečatena, ob prvi priložnosti bo šla na ogenj. Kar se pa tiče hladilnika - saj itak nobena od teh bab pri nas ni zaželjena, naj kar živijo v prepričanju, da imamo novi hladilnik!! Drugi dan sem tako pripeljal LCD televizor, tretji dan sem pripeljal štedilnik. Četrti dan sem pripeljal hišni kino in peti dan sem pripeljal novi računalnik.

Jasno, ni mi treba omenjat, vse od naštetega so bile le prazne škatle. Pa naj si babnice mislijo, da je notri dejansko to, kar piše. Šesti dan je bila sobota, in sem s svojimi našparanimi fičniki kupil vrtno garnituro in priročni roštilj, medtem ko je brat kupil pet kil mesa za na žar. Sedmi dan je bila nedelja, in smo imeli piknik.

Tako lepo sedimo tisto nedeljo na novi vrtni garnituri pod velikim senčnikom, in uživamo ob pikniku, medtem ko sosednje babnice vse zelene od favšije prisluškujejo našim pogovorom, če bojo slučajno kaj izvedele o skrivnostni lokaciji. Aha, ker boste. Govorim o tem in onem, o fuzbalu, o dirkah, o politiki, in kajpak tudi o gobah, ki so nam v roku enega tedna pravzaprav spremenile življenje, kajti od prej takega luksuza nismo bili vajeni. Mislim ne, novi hladilnik, LCD, hišni kino itd - vse to v enem tednu. In le po dveh urah nabiranja gob na moji skrivni lokaciji, ki se (tukaj sem povzdignil glas) nahaja točno 50 metrov od križišča asfaltne in makadamske ceste pod tremi bukvami, ki mečejo senco na mali kostanj, ki z vejo kaže smer proti moji lokaciji". Kakor hitro sem končal s tole povestjo, so se babnice že pognale na omenjeni kraj. Kjer mimogrede z izjemo maha drugega življenja nikakor ni. Je preveč metana tam okrog, baje da hodijo srne in divje svinje tja opravljat veliko potrebo. Pa dobro. Če so babe požrešne za tem smradom, pa naj kar uživajo v njem!

Tako. Za nekaj časa sem si zrihtal mir. Zdaj pa oprostite, da bom tole zgodbo kar na hitro zaključil. Pravkar se je izlil dež, in ženske se spet pripravljajo na gobolov. To moram vsekakor videt. "Kaj je, punce?? A greste gobe nabirat?? Veste, saj jih nič ni več... Jaz sem prišel pred kakima dvema urama domov, pet polnih žaklov sem napolnil! Popoldne pa grem to na tržnico prodat! Če pridete kupit, vam jih dam samo za dva jurja..." Prekleta požrešnost...

Pa še za konec. Ravno za časa minulega evropskega prvenstva so novinarji ustavljali ljudi na cestah, kaj si mislijo o odigranih tekmah. In, tudi na mene so naleteli. Jaz sem pogledal v kamero, in z najbolj stereotipnim štajerskim naglasom, kar jih premorem, rekel:

"Čujte, jaz to nič nea vem. Jaz sn šou po gobe."


Vir: http://blog.alpner.si/2014/09/19/sn-sou...

Bizkit45 je 23. sep 2017 ob 20:59 izjavil:

pri nas so čisto nori na gobarjenje..gob imam že vrh glave :)
res študiram da bi to prodal..bi šlo v prodajo?

Če hočeš fasati razne inšpektorje, kar.

Že za to kar ima na mizi je predvidena kazen! Je več kot 2 kg.