Čigav je klinični center?

Gašpar Gašpar Mišič.

GGM lahko vodi samo klinični klinični center ...

Če misliš, da si konstruktiven OK!

Predlagam g. Breclja

Go-ahead je 24. avg 2013 ob 11:57 izjavil:

Predlagam g. Breclja

Na čelo take ustanove paše človek, ki ima še kake kompetence poleg zdravstvenih.

Za strokovnega direktorja pa ni problema.

dr. Bogdana Breclja :D

Js bi podpru Breclja.

On ma tak zrav, klinično-ciničen odnos do sveta. Pa še izkušnje ima že z vodenjem nekakšnih mladinskih kulturnih centrov, UKC je praktično ista ustanova.

Sej sm napisu spodi :)

mojca> Go-ahead je izrecno prosil za konstruktivne predloge

Ja, tega v resnici ne razumem. Kako naj bi kdorkoli na tem forumu posedoval vedenja, ki bi mu omogočala kakršenkoli predlog, ki bi ga lahko imenovali za konstruktivnega?

Šef UKC je nekaj podobnega kot šef ELESa. Velika firma z veliko zaposlenimi in veliko odgovornostmi, ki so kritične za normalno življenje mnogo ljudi. Pojma nimam, kdo je šef ELESa, tako da me tudi šef UKC pretirano ne zanima, dokler je kompetenten (organizacijsko sposoben, predvsem).

Dr. Franja Bojc Bidovec

Kdo jih pošlje na blagajne?

Trolate:
http://www.kclj.si/index.php?t_id=67&id...

Zavarovalnica bi morala postati "lastnik" UKC. In ona potem nastaviti vodstvo.

Po možnosti privat zavarovalnica.

Zakaj?

Ker bi imela zavarovalnica interes, da se čim manj krade. Ker ona plačuje stroške.

Seveda bi bil pa potreben oster nadzor nad kvaliteto storitev. Pa pomagalo bi, če bi par težkih odškodninskih tožb padlo (uspelo). Ker potem bi se potrudili zmanjšati tudi te stroške - in bi bilo zdravljenje optimalno.

poweroff je 24. avg 2013 ob 22:54 izjavil:

Zavarovalnica bi morala postati "lastnik" UKC. In ona potem nastaviti vodstvo.

Po možnosti privat zavarovalnica.

Tak sistem imajo v Avstriji in se očitno kar dobro obnese.
Osebje se zaveda, da so pacienti njihove stranke, ki jih financirajo, in se do njih tudi temu primerno obnašajo (npr. v UKC Maribor pa je čas za obiske še zmeraj omejen na 1 uro dnevno, kakor da so pacienti v zaporu).

Zdravniki v Avstriji so podvrženi pogostim kontrolam, ko zavarovalnica pošilja v bolnišnice svoje izkušene zdravnike - "Chefarzt". Primer iz določene bolnišnice: vsak teden se je pri njih oglasil zdravnik z zavarovalnice (prof. dr. X Y), ki je prisostvoval viziti na oddelku in se pri vsakem pacientu seznanil z njegovo boleznijo, potekom in trajanjem zdravljenja.
Ni ostalo neopaženo, da je eden izmed pacientov glede na diagnozo na oddelku ležal neobičajno dolgo in bolnišnični zdravnik je (pred pacientom) takoj priznal, da je to posledica napake pri zdravljenju.

Pa da ne bom off-topic: na čelo bolnišnice sodi oseba, ki ima dobre vodstvene in organizacijske sposobnosti. Če je poleg tega tudi zdravnik, ni s tem sicer nič narobe. V Sloveniji se na te položaje vse prevečkrat postavlja ljudi, ki so morda dobri zdravniki, nimajo pa ustreznih kompetenc za vodenje. Pravega nadzora ni, zdravniškemu cehu pa trenutni sistem vodenja tudi ustreza.
Zato pa imamo zdravnike, ki zamujajo v službo, domov hodijo pred iztekom delovnega časa, ali pa ob istem času službujejo na dveh različnih koncih, pijejo med delovnim časom, paciente preusmerjajo v svoje zasebne (plačljive) ambulante, ali obratno (če pacient obišče zasebno ambulanto, potem pride v javnem zdravstvu prej na vrsto za poseg) ipd.

Se strinjam z večino napisanega s strani jernejl-a in če je želja, da so pacienti obravnavani bolj kot stranke v storitvenem podjetju ali trgovini, ne pa kot pomoči potrebni ljudje, potem je manager the way to go.
Dejstvo je, da pri nas vsaj malo takega pristopa ne bi škodilo, saj je trenutno stanje ravno nasprotno: skoraj vsak, ki pride k zdravniku (razen tistih, ki so dejansko resno bolni), misli, da je s plačilom zdravstvenega zavarovanja (magari 14+27 eur) zdaj postal bog i batina, da je s svojim relativno bornim prispevkom (vsaj glede na Evropo) za 24 ur na dan zakupil celotno osebje, najboljše možne materiale in da mora nemudoma prejeti prvovrstno oskrbo po mednarodnih standardih, seveda ne glede na dejansko ceno. Sledi neizogibno razočaranje in bentenje čez osebje in zdravstveni sistem. Menedžerski pristop bi ljudi mogoče postavil na malo bolj realna tla; morda bi se potem kdo zavedel, da bi v kateri koli razviti evropski državi za enak denar dobil kvečjemu najnujnejšo oskrbo in bi že s tem moral biti več kot zadovoljen.
Slaba stran nastavitve menedžerja na čelo zdravstvene ustanove pa je, da bo ta menedžer zaradi nepoznavanja stroke in pogosto striktno ekonomskega pogleda na stvar kaj kmalu podajal navodila, ki so v konfliktu s strokovnimi priporočili in smernicami; še več - pogosto se dogaja, da direktor na podlagi tega, katere storitve prinašajo večji "dobiček", nato odreja prioritete, nemalokrat popolnoma v nasprotju s stroko. Jasno je, da to ne more biti dopustno.
Zato mislim, da na vrh zdravstvene ustanove sodi oseba, ki ima dobre (že omenjene) vodstvene in organizacijske sposobnosti, poleg tega pa vsaj osnovno poznavanje strokovnega področja; tako je taka oseba skoraj neizogibno zdravnik, ali pa mora biti na nek drug način zagotovljeno, da ekonomski interes ne more poteptati strokovnih smernic.

Posredno prek Lekarn je že.