PNAS - V reviji PNASso objavili izsledke zanimive raziskave, ki je proučevala usodo zakonov partnerjev, ki so se spoznali na spletu. Rezultati so zanimivi: v povprečju so taki zakoni trajnejši, ljudje v njih pa zadovoljnejši kakor v zakonih, ki so se začeli na tradicionalen način.
V študiji so zajeli skoraj dvajset tisoč Američanov, ki so se poročili med leti 2005-2012. Avtorji raziskave so kontaktirali skoraj pol milijona ljudi, izmed katerih se jih je odzvalo 200.000. Naposled so izbrali končni vzorec 19.131 ljudi. Še poročeni (takih je bilo 92 odstotkov) so morali izpolniti vprašalnik o svojem zakonu, medtem ko so ločeni (pet odstotkov) odgovarjali o preteklem zakonu.
Ugotovili so, da večina ljudi svoje partnerje še vedno spozna na klasičen način. A kar tretjina jih je našla na internetu, trend pa je v porastu. Med njimi so tudi demografske razlike, zato so morali v raziskavi to upoštevati. Recimo, kdor se je spoznal na internetu, je bolj verjetno bolje izobražen in več dela. Celo med slednjimi obstajajo razlike, saj so se starejši večkrat spoznali prek elektronske pošte, mlajši pa prek družabnih omrežij. To pomeni, da internetno spoznavanje ni več enoten pojem, kot smo verjeli včasih, ampak razpade na vrsto žanrov, ki so si med seboj tako različni, kot je spoznavanje v diskoteki ali knjižnici.
Toda tudi z upoštevanjem teh demografskih razlik je razlika v trajanju zakonov in zadovoljstvu statistično pomembna, in sicer kaže v prid na internetu začetih partnerstev (niso pa avtorji upoštevali vpliva razlik v značajskih lastnostih, ki bi lahko bile pri teh dveh tipih ljudi precej velike). Tudi med klasičnimi (off-line) spoznavnimi mesti so razlike očitne: kdor se je spoznal v šoli, v mladosti, na družabnih dogodkih ali verskih obredih, je v povprečju bistveno bolj zadovoljen s partnerjem, kakor kdor se je spoznal v barih, klub, službi ali na zmenkih na slepo.
Avtorji raziskave poudarjajo, da je to le eden izmed faktorjev za uspeh zakonov. Je pa raziskava uspešno zrušila dva mita, in sicer da se internetni zakoni slabo obnesejo in da je vso spoznavanje na internetu enako.
Veliko je takih ki nimajo časa se spoznavati v živo, pa so dovolj samozavestni in privlačni da lahko dobijo zvezo. Še več pa je takih ki iščejo predvsem po internetu zaradi slabe samozavesti ali manjše fizične privlačnosti. Ko se najdeta dva taka, ki prej niti nista imela zvez oziroma jih nihče ni pogledal, se bosta oklepala drug drugega. Ne mislim s tem nič slabega, sem srečen da se najdeta. Tako je moje mišljenje, lahko pa da se motim.
Tudi med klasičnimi (off-line) spoznavnimi mesti so razlike očitne: kdor se je spoznal v šoli, v mladosti, na družabnih dogodkih ali verskih obredih, je v povprečju bistveno bolj zadovoljen s partnerjem, kakor kdor se je spoznal v barih, klub, službi ali na zmenkih na slepo.
Hrabri mišek (od 2015 nova serija!) -> http://tinyurl.com/na7r54l
18. november 2011 - Umrl je Mark Hall, "oče" Hrabrega miška
RTVSLO: http://tinyurl.com/74r9n7j
Vse je logično in pričakovano. Taki smo pač ljudje. Zveze, ki se začno z ljubeznijo NIKOLI ne trajajo prav dolgo, ker ljubezen VEDNO mine in poten ne ostane nič. Že tisočletja je znano da so najbolj dolgotrajne veze tiste, ki so sklenjene po dogovoru staršev za svoje otroke. Tam ni ljubezni, je pa vse drugo, kar je potrebno za dolgotrajno zvezo. Podobno je pri internetnih zvezah, ker tam se v nekoga ne zaljubiš, ampak ti "pravega" partnerja najde računalnik preko vseh mogočih parametrov, kjer ljubezen nima kaj iskati. V bistvi je podobno kot včasih, ko so ti starši predlagali pravega partnerja.
Je že tako, da pri iskanju življenjskega partnerja samo tretja oseba vidi, kaj potrebuješ, da bo veza obojestransko uspešna. Ta tretja oseba so bili včasih starši, sedaj pa računalnik. Kakorkoli že, če si hočeš dobro, se nikoli ne poroči takrat ko si zaljubljen. Tistih par srečnih let ni vredno desetletij pekla, ki obvezno sledijo.
Pomoje pa gre predvsem za način spoznavanja osebe. V real life se praktično vedno začne z izgledom in šele nato interesi. Na internetu pa je vizualna podoba sekundarnega pomena oz se okoli slednje začne mnogo kasneje, ko se drugi interesi že ujamejo. In to pomoje tud vpliva na vse skupaj.
Že tisočletja je znano da so najbolj dolgotrajne veze tiste, ki so sklenjene po dogovoru staršev za svoje otroke. Tam ni ljubezni, je pa vse drugo, kar je potrebno za dolgotrajno zvezo.
Kaj pa je potrebno? Zveze? Denar? Nepremičnine? Kaj četrtega?
Hrabri mišek (od 2015 nova serija!) -> http://tinyurl.com/na7r54l
18. november 2011 - Umrl je Mark Hall, "oče" Hrabrega miška
RTVSLO: http://tinyurl.com/74r9n7j
Mogoče se pri spoznavanju v živo preveč zanašamo na zunanji izgled partnerja, pri internetnih zvezah pa imajo prednost "notranje lepote", ki pa so za trajanje zveze pomembnejše.
Vse je logično in pričakovano. Taki smo pač ljudje. Zveze, ki se začno z ljubeznijo NIKOLI ne trajajo prav dolgo, ker ljubezen VEDNO mine in poten ne ostane nič. Že tisočletja je znano da so najbolj dolgotrajne veze tiste, ki so sklenjene po dogovoru staršev za svoje otroke. Tam ni ljubezni, je pa vse drugo, kar je potrebno za dolgotrajno zvezo. Podobno je pri internetnih zvezah, ker tam se v nekoga ne zaljubiš, ampak ti "pravega" partnerja najde računalnik preko vseh mogočih parametrov, kjer ljubezen nima kaj iskati. V bistvi je podobno kot včasih, ko so ti starši predlagali pravega partnerja.
Je že tako, da pri iskanju življenjskega partnerja samo tretja oseba vidi, kaj potrebuješ, da bo veza obojestransko uspešna. Ta tretja oseba so bili včasih starši, sedaj pa računalnik. Kakorkoli že, če si hočeš dobro, se nikoli ne poroči takrat ko si zaljubljen. Tistih par srečnih let ni vredno desetletij pekla, ki obvezno sledijo.
Zaljubljenost mine. Dosti hitro. Gre itak zgolj za kombinacijo pohote in kemičnih reakcij. Ljubezen pa naj ne bi...ampak ljudje ne vemo točno kaj to sploh je.
Iz prve roke (Sem imel tudi punce v sloveniji) Svojo sem spoznal v mmorpg (veliko časa prebitega skupaj in potem skype in tako naprej). Ko si ti z osebo vsak dan več ur skupaj in debatiraš o podobnih interesih ali pa kar tako ćvekaš vidiš kako se z osebo ujameš. Da se opaziti kako druga oseba reagira v "stresnih" situacijah ali kadar kaj ne gre po načrtu. In na internetu se po mojih izkušnjah čustev ne skriva toliko kot v RL. Poznamo tisto o mamah, sestrah in vsem bližnjem sorodstvu. Po mojih izkušnjah je internetna ljubezen bolj iskrena saj temelji na zaupanju. In da najdeš nekoga ki mu zaupaš do te mere da te ne bo prevaral četudi te ni fizično prisotnega dalj časa veš da bo veza trajala tudi v RL. Zase in za mojo lahko povem da oba normalno izgledava (moja po komentarjih drugih izgleda odlično) tako da nebi posploševal da so vsi geeki debeli in brez življenja. Namesto da greva po službi (oba zaposlena) ven na pijačo/kolo/sprehod/tv se dobiva v igri in preigrava nekaj ur vmes izmenjava zanimive dogodke in poklepetava o skupnem hobiju (igra). Seveda ob koncih tedna pridejo tudi prijatelji in družina. Tako traja že skoraj 5 let in vmes sva se 3x dobila (ona je doma čez lužo). In sem prepričan da bi lahko oba imela normalno življenje v svojem mestu če bi se tako odločila ali pa nebi srečala.
Zdaj bom malo hudoben : Kako pa izgleda seks preko igre/socialnega omrežja?
Hrabri mišek (od 2015 nova serija!) -> http://tinyurl.com/na7r54l
18. november 2011 - Umrl je Mark Hall, "oče" Hrabrega miška
RTVSLO: http://tinyurl.com/74r9n7j
Po mojem so pa zakoni enako uspešni in srečni ne glede na to kje se spoznaš. Da nekoga resnično spoznaš moraš živeti vsaj nekaj let z njim.
"Da se opaziti kako druga oseba reagira v "stresnih" situacijah ali kadar kaj ne gre po načrtu. In na internetu se po mojih izkušnjah čustev ne skriva toliko kot v RL.
točno to je problem, moja reakcija na stresne situacije je popolnoma drugačna na internetu kot pa v RL, saj je veliko lažje pretvarjanje preko interneta, kjer te drugi ne vidijo v obraz. Edina prednost je, da lahko preko interneta brez zadržkov govorim kaj si želim in kaj imam rad tudi o spolnosti, kjer ima 80% ljudi še vedno probleme govoriti o njej v RL s svojo..
saj je veliko lažje pretvarjanje preko interneta, kjer te drugi ne vidijo v obraz.
Ti torej internet uporabljaš zavoljo kvazi anonimnosti ki ti jo ponuja.
S tem je sicer vse v redu... ampak ljudje ki si najdejo potencialnega partnerja/prijatelja tega ne počnejo. Takrat se zgodi to da se popolnoma odprejo.
Saj si sam ugotovil. Ravno tako kot ti internet zagotavlja neko vrsto anonimnosti ki ti pomaga pri izgradnji nekega kulta osebnosti... ti tudi pomaga pri zaupanju. Pač dve 'skrajnosti'. Jaz imam raje to drugo. Nekaterim internetnim prijateljem zaupam veliko bolj kot psihiatru. Zanimivo je pa to da mi ti prijatelji lahko dejansko bolj pomagajo kot prej omenjen psihiater. Pa kljub vsemu kar vedo o meni so mi še vedno prijatelji.
Če se na internetu otreseš tistega pretvarjanja, in se odpreš, imaš velike šanse da najdeš podobno misleče med katerimi si lahko res ti ti. In včasih pač najdeš nekoga ki je pripravljen storiti še korak več in biti s tabo.
Dokler pa čutiš potrebo po pretvatjanu... hja, do takrat pa pač ne boš nikomur zaupal. Ker bo vedno obveljala "there's no women on internet".
Verjetno zato ker na internetu iščejo predvsem obupani, ki hrepenijo po zvezi z nasprotnim spolom.
+1 Se oklepajo eden drugega ker itak vejo da ne morajo menjat.
Vprašanje je koliko so taki pari 'srečni' skupaj.
Bedarija. Ljudje ki so se spoznali v RL se ravno tako oklepajo eden drugega, ker se bojijo bit sami / da ne bojo našli boljšega / ne morejo menjat, ipd., čeprav sploh niso srečni skupaj.
Če se lažeš / pretvarjaš na netu, se lažeš / pretvarjaš tudi v RL in obratno. Torej imajo po moje oba načina isti potencialni fail faktor.
Predpostavka da se poreko neta spoznavajo le debeluhi in grduhi, je ravno tako zmotna kot predpostavka da na prostitutke hodijo le tisti ki ne morejo f**a dobit zastonj (torej so verjetno grdi in debeli).
Moje osebno mnenje je pa ravno to, da se prek interneta ne moreš prav dolgo pretvarjati - s tem mislim pol leta ali več. In ko komuniciraš z žensko/moškim, je prelitega VELIKO črnila in tako oba spoznata dobre in slabe lastnosti. Če se ujameta in sta pripravljena na naslednji korak, je ta podlaga, kjer sta se pogovarjala recimo 1 ali 2 leti, odločilnega pomena. In ker ti internet nudi neko lažno "stopnjo zaščite," lažje govoriš o tebi občutljivih temah. Ko se srečata v RL, obadva vesta, kaj lahko pričakujeta. In ravno to, je tudi pomoje en rezultat te raziskave.
Islam is not about "I'm right, you're wrong," but "I'm right, you're dead!"
-Wole Soyinka, Literature Nobelist
|-|-|-|-|Proton decay is a tax on existence.|-|-|-|-|
Avtorji raziskave so kontaktirali skoraj pol milijona ljudi, izmed katerih se jih je odzvalo 200.000. Naposled so izbrali končni vzorec 19.131 ljudi
Zakaj pa niso vzeli celotnega vzorca?
To determine eligibility, respondents were asked to specify: (i) whether they had married since 2005 (including 2005) (Yes/No), (ii) their year of birth, and (iii) their country of residence. Eligibility criteria were that respondents resided in the United States, were at least 18 y of age, and reported being married at least once since the start of 2005. Of these 191,329 respondents, 122,265 were not eligible for the study based on these three criteria, 41,736 exited the survey early, and 7,207 were identified as fraudulent by uSample.
Že tisočletja je znano da so najbolj dolgotrajne veze tiste, ki so sklenjene po dogovoru staršev za svoje otroke. Tam ni ljubezni, je pa vse drugo, kar je potrebno za dolgotrajno zvezo.
Kaj vse drugo? A misliš da dogovori med starši upoštevajo preference in karakteristike otrok? Seveda so dolgotrajnejše, kjer je bila poroka dogovorjena, je manj svobode (predvsem v mentalnem smislu) da se par loči.
Verjetno zato ker na internetu iščejo predvsem obupani, ki hrepenijo po zvezi z nasprotnim spolom.
Kot je iz novice razvidno, je internet kar barvit, torej je načinov kako nekoga spoznati kar precej. Ne zgodi se vse na straneh za zmenke ampak se lahko zgodi (in je tudi precej verjetno) da se ljudje spoznajo drugje, - saj imamo en kup družabnih omrežij. Zamisli si da se dva spoznata na primer na deviantArt-u, le ta jima takoj predstavlja skupno točko.
To da so na internetu samo vizualno neprivlačni ljudje je zastarelo že pred petnajstimi leti - je pa zanimivo opazovati kako se nekateri še vedno strogo oklepajo tega mnenja. Še danes, ko že res vsak uporablja internet. Nadalje bi seveda lahko povedali še kaj o tem kaj pomeni ta tako opevana vizualna (ne)privlačnost, saj stvar ni tako črno-bela kot se na prvi pogled zdi, a pustimo to. Mogoče bi omenil samo to, da za dolgotrajno zvezo je stvar v neki meri irelevantna, - vsi se staramo in postajamo z leti relativno manj privlačni. Sedaj pa napiši da se boš po petih letih ločil ker se je žena po porodu zredila, ali pa da se bo ona ločila ker si ti postal plešast.
Zveze ki se začno na internetu bolj verjetno temeljijo na skupnih interesih, torej lažje najemo nekoga podobo mislečega.
Se mi je zdelo, da ni nič narobe s tem, da si punco najdem na internetu. Pa čeprav me je marsikdo marsikdaj želel prepričati, da s tem nekaj ni v redu. Tudi sam sebe :p
No, s trenutno punco sem imel prvi stik v živo preko prijateljice, vendar sem jo bolje spoznal šele preko interneta.
Kar se mene tiče je glavna prednost interneta pred ostalimi načini spoznavanja ljudi predvsem v bistveno nižji ceni in večjem izkoristku.
Na internetu ljudje javno, takoj in brez razmišljanja naredijo budalo iz sebe, ker so prepričani, da jih nihče ne pozna, zato take lahko trivialno in trajno izločiš iz bazena potencialnih.
Na internetu geografske podrobnosti postanejo nepomembne, zato tam komot najdeš potencialnega partnerja s filipinov in se skupaj preseliš v Avstralijo - v t.i. realnem življenju, kjer se partnerje hodi spoznavat na glasne zabave v kletnih (no, ali pa podstrešnih) prostorih, so te možnosti le marginalne.
Kar se mene tiče je glavna prednost interneta pred ostalimi načini spoznavanja ljudi predvsem v bistveno nižji ceni in večjem izkoristku.
Na internetu ljudje javno, takoj in brez razmišljanja naredijo budalo iz sebe, ker so prepričani, da jih nihče ne pozna, zato take lahko trivialno in trajno izločiš iz bazena potencialnih.
Na internetu geografske podrobnosti postanejo nepomembne, zato tam komot najdeš potencialnega partnerja s filipinov in se skupaj preseliš v Avstralijo - v t.i. realnem življenju, kjer se partnerje hodi spoznavat na glasne zabave v kletnih (no, ali pa podstrešnih) prostorih, so te možnosti le marginalne.
Če maš paypal ji pa lahko še striptizerja naročiš da ti jo zadovolji fizično. Zate super.
jype, ne gre se o spoznavanju, ampak o trajanju zveze, ki pa je glede na članek odvisna od vrste spoznavanja ... vse skupaj pa podre dejstvo, da ni naravno ali pa za tiste bolj zasanjane, ni nam usojeno, da smo dolgo časa skupaj, tako smo priučeni, ampak to ni trdno .. dokaz? polno jih je v osebnem življenju in v tračih
Stojansto> jype, ne gre se o spoznavanju, ampak o trajanju zveze, ki pa je glede na članek odvisna od vrste spoznavanja ...
Ja - ker na internetu precej bolje in hitreje spoznaš vsebino ljudi, neodvisno od ostalih lastnosti in tako znatno zvišaš možnosti, da ko ti je nekdo zares všeč, tako ostane tudi po tistem, ko te začetna zagnanost mine iz popolnoma fizioloških razlogov.
first_line> Če maš paypal ji pa lahko še striptizerja naročiš da ti jo zadovolji fizično. Zate super.
A ti maš paypal? Zakaj pa nisi prej povedal? Kok pa računaš na uro?
Moje najdaljše zveze so ble prek interneta začete. Vse zveze v živo pa so bile muhe enodnevnice.
Potrjujem rezultate študije.
Kakšna selekcija je bila v RL in kakšna preko neta? Predvidevam: preko neta si imel 100 potencialnih zmenkov in si skozi selekcijo izbral recimo 5 zmenkov, od katerih so, recimo 3 zmenki trajalo.
V RL si imel 5 zmenkov, od tega niti en ni zadovoljil obeh in veza pač ni trajala?
Bi se kar strinjal z napisanim (člankom) in nekaterimi komentarji, ker internet res omogoča, da se brez afekta zaljubljenost lahko bolj poglobiš oz. racionalno preceniš lastnosti pri morebitnem partnerju, kot pa če se ti v RL zgodi "zaljubljenost", skočiš v zvezo, potem pa ko postopoma zaljubljenost mineva, vidiš, da sta si popolnoma neskladna v mnogih ozirih.
Po drugi strani pa lahko za nekoga, ki ga spoznaš preko spleta, če je druga stran iskrena in poštena seveda pri navajanju svoji podatkov oz. lastnosti (odgovori na vprašanja skratka), hitreje vidiš ali si boš s to osebo lahko kaj ustvaril. Ključni dejavnik ko e-poznanstvo lahko pride z RL-zvezo, je pa seveda, ko se prvič srečata. Ker kljub vsemu izgled nekaj velja in če imaš na drugi strani Quasimodota,...
99.991% of over-25 population has tried kissing.
If you're one of the 0.009% who hasn't, copy & paste this in your Signature.
Intel i3-12100f gtx 3050 Pismo smo stari v bozjo mater. Recesija generacija
Zadeva je povsem jasna zakaj. Ker preko neta najprej spoznaš človekov karakter, šele potem vidiš kako izgleda na zunaj. Sicer v praksi je drugače, ker folk glumi in se dela nekaj kar ni in to opaziš šele potem, ko si že navezan na to osebo. Tudi prek neta se glumi ampak dolgo se ne da....
Ko se najdeta dva taka, ki prej niti nista imela zvez oziroma jih nihče ni pogledal, se bosta oklepala drug drugega.
Se oklepajo eden drugega ker itak vejo da ne morajo menjat.
No, to je mene vedno zanimalo!
Recimo, v vsakem odnosu zaškripa, nobody is perfect in človek bi lahko rekel, bom pa poiskal boljšega in rečeš adijo! Ampak, kako si potem lahko kadarkoli prepričan, da ni za naslednjim vogalom še kak primernejši? Sploh, ker človeka ne spoznaš dodobra v trenutku (ampak v krizi). Nekje sem prebral, da ljubezen ni čustvo, ampak odločitev. Morda je to bistvena razlika, tisti na internetu se odločijo preden se spoznajo, tiste v RL pa čustveni hormonalni afekti spravijo v zaljubljenost?
Pojmu ljubezni vsekakor preveč pripisujejo. Pametni in modri vedo, da je to zgolj sestavljenka.
Pri količini ljudi v Slo je prej vrjetnost, da za vogalom naletiš na bivšo, kot pa kako primernejšo. Slovenija je precej poden za dejting. Everybody knows everybody in everybody is like everybody. Ni pestrosti, in te malo ki je je je precej ekskluzivna.
Kdor je odgovoren partner je hkrati poskrbel za več reči: Da mu je partner (ali več njih) všeč in se strinja s svetovnonazorskimi usmeritvami vseh, da je pripravljen sklepati kompromise, ki nudijo največjo kombinacijo zadovoljstva vsem, ki tvorijo zvezo, da ni nestrpen in zmore dovolj samodiscipline, da lahko počaka, preden se začne vsajat, tudi če se s čim absolutno ne strinja in da samoodpovedovanja na račun partnerja ne pojmuje kot kazni zase, temveč kot nagrado za druge.
Žal zgornja načela ne delujejo, če se jih ne držijo vsi, je pa treba poudariti, da je tam zunaj ogromno ljudi, ki bi tako pogodbo podpisali s krvjo, če bi jim jo le kdo ponudil.
Za tiste manj socialne in spretne je spletno spoznavanje super. Meni recimo še nikoli ni uspelo dobiti zmenka v živo in mi je preko spleta edina možnost. Poleg tega lahko preko spleta spoznavaš več žensk naenkrat, medtem ko recimo zame je moralno sporno imeti zmenke z več kot eno naenkrat. Prav tako imaš preko spleta "večjo izbiro" in lahko naprimer izločiš punce z otroci, če ti to ne ustreza. Sem tudi mnenja, da imaš boljšo priložnost, da se bolj iskreno pogovoriš in osebno spoznaš. Ampak po določenem času (ne dlje kot kakšen mesec ali dva) pa vsekakor ne gre mimo osebnega srečanja. Je pa res, da slovenska "online dating" scena močno v prid ženskemu spolu, saj je aktivnih moških vsaj desetkrat več, tako da ženske izkoristite dokler še lahko :)
Ko se najdeta dva taka, ki prej niti nista imela zvez oziroma jih nihče ni pogledal, se bosta oklepala drug drugega.
Se oklepajo eden drugega ker itak vejo da ne morajo menjat.
No, to je mene vedno zanimalo!
Recimo, v vsakem odnosu zaškripa, nobody is perfect in človek bi lahko rekel, bom pa poiskal boljšega in rečeš adijo! Ampak, kako si potem lahko kadarkoli prepričan, da ni za naslednjim vogalom še kak primernejši? Sploh, ker človeka ne spoznaš dodobra v trenutku (ampak v krizi). Nekje sem prebral, da ljubezen ni čustvo, ampak odločitev. Morda je to bistvena razlika, tisti na internetu se odločijo preden se spoznajo, tiste v RL pa čustveni hormonalni afekti spravijo v zaljubljenost?
Sicer sem kar vse citiral pa vseeno. Znanec, ki ga poznam je star 24 let in je imel resno dolgotrajnejšo zvezo. Približno 5 let sta bila skupaj, ko je njemu "kliknilo", jaz bi pa še s kakšno drugo probal, če je še kakšna boljša. Tista je bila njegova prva namreč. Sedaj po 1 letu je še vedno samski (ker se nobena ženska ne približa njegovi bivši) in razočaran nad seboj, kako je sploh lahko naredu kej tazga ljubezni svojega življenja.
Dal mi je življenjski nasvet, naj ne iščem perfekcije oz. nekaj novega. Don't fix what isn't broken. Poleg vsega pa še učenje na izkušnjah drugih.
Poleg tega pa kaj je narobe, če želiš imeti trajno zvezo s prvo punco ? Sam sem "iskal" kakšno leto punce, od vseh sem vedno dobil isti odgovor malo drugače izpeljan. Pa so bile vse sorte punc, takšne samo preko interneta, takšne samo v živo, takšne k sva se parkrat mesečno vidla, večinoma pa sva se spoznala preko smsov. Od ene sem dobil da me vidi samo kot prijatelja, od druge da bo z mano bivšga pozabla, nato pa nasledn tedn reče, da nej še mal počakava oz. bodva frenda ker ma še feelinge do bivšga, tretja pa ko sem ji povedu da bi lahko probala kej skup, je rekla da tega ne čuti in da ji trenutno ni do fanta in ga tut še ni mela prej pa da sem kul pa nej ostaneva v stikih, da zdele nebi še probavala. Pač sem šel naprej, move on kot nekateri rečejo in spoznal še eno punco, ki mi je dala pa že v samem štartu vedet, ne da nimam šans pri njej, ampak da si me niti ne želi spoznat v živo (vidu sem jo v živo, dodal na fb potem). Da pa sva še vsen lahk fb frenda, ker sem kul za pogovarjat. Ampak mene je nekej skos k njej gnalo in vedno bolj sem si jo želel spoznat v živo. No to je trajal par tednov, ko sva se ubistvu za valentinovo prvič mal bolj dobila, kjer sem ji dal enga pliškota in od takrat naprej sva se videvala še en čas, približno 1 mesec, ona je bila še vedno v dvomih če si želi bit z menoj, potem pa se 1 teden nisva vidla ker me ni bilo doma in ko sem prišel ter se zopet vidla, sva se sam objela pa dala ljubčka k da sva na to čakala oba že en čas. Mogoč so me res druge punce zavrnile, tudi ta me je, ampak pri tej sem neki čutu in sem pač vztrajal pri njej.
In ja, dejansko sem punco spoznal preko FB-ja. Prvo besedo sva rekla na njemu. Našel sem jo na fb-ju, ji povedal kdo sem in da se mi zdi nekej posebnega (kar takoj), sicer sem bil verjetno kar preveč direkten ampak se je lepo izvleklo. V živo na začetku pa tud če sva se vidla nisva kej velik si povedala, ker je bila čist preveč sramežljiva.
Če eksperiment ni bil uravnotežen - enako število ljudi z v povprečju enakimi lastnostmi v skupini ki se je spoznala prkeo interneta in tisti, ki se je spoznala na tradicionalen način, so rezultati raziskave brezpredmetni.
Ko nekoga spoznaš na internetu, ponavadi spoznavanje in druženje traja dlje časa, preden skočiš med rjuhe. Tako tudi človeka bolje spoznaš. Če pa gledaš klasičen primer, pa recimo se najdeta dva v baru, malo poklepetata in čez kake pol urce urco že plešeta horizontalni boogie. Mogoče ima internet prednost tu. Mojo sem spoznal preko interneta, in ta mesec praznujeva 9. obletnico. So bili hribčki gor in dol, ampak še vedno sva skupaj in verjetno bova še kar dolgo časa...
ja in ne glede na tako kje ste se spoznali, je odvisno od človeka do človeka, kako bo odreagiral pri hribčkih gor in kako dol ... tako da način kako sta se dva spoznala nima nobene povezave s trajanjem zakona, je pa še ena novica, ki privabi bralce ... kot recimo odkrili zdravilo za to pa to, na kocu pa vprašaj :-)
Verjetno zato ker na internetu iščejo predvsem obupani, ki hrepenijo po zvezi z nasprotnim spolom.
+1 Se oklepajo eden drugega ker itak vejo da ne morajo menjat. Vprašanje je koliko so taki pari 'srečni' skupaj.
itq da pa je za pričakovati da bo folk mislil da je v tem kaj slabega, namreč spoznavanje preko neta. in take bedarije, da je uprašanje koliko so taki ljudje srečni skupaj, lahko izjavi samo bebec, ki misli da so slovenci v zakonu povečini zelo zadovoljni...
če hrepeniš po nasprotnem spolu, to edino pomeni da si bolj strpen in toleranten v zakonu in da točno veš zakaj imaš partnerja. in takšna zveza ni obsojena na propad. in prednost interneta vidim v tem da bi se znali ljudje bolj spoznati kot pa v živo na nervoznih zmenkih.
"Namreč, da gre ta družba počasi v norost in da je vse, kar mi gledamo,
visoko organizirana bebavost, do podrobnosti izdelana idiotija."
Psiholog HUBERT POŽARNIK, v Oni, o smiselnosti moderne družbe...
:
