Smo dosegli višek razvajenosti?

Bom začel s konkretnim primerom:

Desetletja nazaj se je 5 članska družina strpala v fičaka, ki je bil majhen, nevaren, švoh (za večji klanc je blo treba vzet zalet) in počasen, pozimi leden, poleti vroč, voda je tekla noter ... In so šli na morje, nabasni ko sardine. Iz Ljubljane do Kopra so se cijazili nekaj ur v vročini, do Hrvaške še nekaj ur več. Prav nič od tega jih ni motilo.

Danes se komot naložijo v CTO (configured to order - po naročilu) enoprostorca, ki je prostoren, neizmerno varnejši, močan, z radiom in kupom elektronike ki te s pomočjo signalov iz vesolja pripelje na tapravo mesto... Skoraj vse perfektno, RAZEN, razen... pri bluetooth povezavi na velikem barvnem zaslonu se ne izpišejo šumniki v imenu klicočega. Ampak ta stvar pa lastnika HUDO moti. Res moti. Precej bolj, kot ga je motilo cijazenje v fičku pri 40 stopinjah. Tako ga moti, da je zaradi tega čisto nesrečen. Zaradi tega slabše spi in se skozi sprašuje, če se ni nategnu, ker ni kupil avta znamke XY, ker tisti tega problema nima.

You get the idea. Že lep čas opazujem splošno počutje ljudi in poskušam razumeti, zakaj so zadnje čase tako (morda celo vedno bolj?) nesrečni. (Tiste prav na dnu socialne lestvice bi tukaj izpustil - tem nikdar ni in jim verjetno tudi ne bo lepo.)

Prepričani so, da je nekoč bilo neizmerno bolje, čeprav navzven tega ni prav nikjer opaziti - tehnologija je hudo napredovala, stvari so dostopnejše, izbira je velika, storitve so se neprimerno izboljšale, dlje živimo, ... Pa kljub temu.

Tale slikica se mi zdi, da odlično ponazarja te občutke:



Pa vedno bolj ko opazujem, bolj se mi zdi, da je vsa ta nesreča čisto umetna. Pestijo nas tegobe, ki smo si jih sami mentalno postavili - ciljanje na neko nedosegljivo materialno perfekcijo.

Za tiste, ki niste še videli, zelo priporočam tale talk:

Barry Schwartz on the paradox of choice

Model je v bistvu postavil teorijo, da so ljudje povečini nesrečni enostavno zaradi tega, ker imajo preveč izbire. Kamorkoli pridejo jih povsod zasujejo z izbiro, kar je po eni strani sicer super, BUT, ..., nobena izbira ni perfektna in pri takšni izbiri ljudje več kot očitno pričakujejo, da bodo stvari perfektne. S takšnim razmišljanem skoraj nikoli ne doživijo pozitivnega presenečenja. Ko si ščetkaš zobe, se sprašuješ, če ne bi morda tista druga zobna pasta bila kaj boljša; ko je bil na voljo samo precej slabši Kalodont, ni prav nihče o tem razmišljal.

Neposredno povezana na to je tudi foušarija, ko ima sosed nekaj več ali boljše, čeprav na nas to ne vpliva, pa smo vseeno zaradi tega manj srečni. Tukaj bi se sicer rad izognil političnim zadevam ("uni tam gor so vse pokvarli brez njih bi bla bla bla").


Tudi tale model (traja mejčkn dlje, vseen vredno) ima par zanimivih teorij:



Tole je eden od rezultatov:

---

Any thoughs on this? Nam gre res tako slabo ali je večji del res samo v glavi? Vsaj zase lahko rečem, da mi je malo razmišljanja o temu precej pomagalo, da znam stvari bolje ceniti ("could be worse" vs "could be better") in da sedaj dejansko opažam, da nekdo, ki ima večji avto, jahto ali avion sploh ni nujno niti za odtenek srečnejši od mene.

Samo stvar percepcije.

Današnji mediji na veliko vsiljujejo da je z vsem nekaj narobe in je treba kupit novo, da bo to tisto pravo.

Glede desetletij nazaj in fičotov - imel ga je le tist s kešom, na morje se je šlo izjemoma. Danes je avto danes nekaj tako 'neobičajnega' kakor kolo.
Pa tudi družine so bile mnogo večje

Ah, dej ne pretiravi. Fičote so imeli tisti, ki niso imeli denarja. Ostali so mel katre pa 101 pa golfe pa kadete pa citroene. na morje se je hodilo (celo več kot letos). Družine so bile pa za 0.2 otroka večje, to pa res.
Ampak to je bilo ravno tako razvajanje kot zdaj na dopust z avionom (pa še to je celo ceneje kot čez mejo).
Postavi v kontekst tistega obdobja in potem primerjaj. Meni se zdi, da smo bolj razvajeno živeli, ko sem bil osnovnošolec, kot pa zdaj moja hčera, ki je teh let (pa se mi zdi, da je tudi ona preveč razvajena).

Ah, denar za Fičota je že bil, samo dobit ga nisi mogu kar tako. Folk je hodil v Kragujevac v fabriko, vzelo se je pa tistega, ki je bil pač na voljo.

darkolord je 22. avg 2012 ob 13:56 izjavil:

Zakaj je otrok pred desetletji bil srečen, če je za božič dobil npr. nalivno pero, danes pa na smrt sovraži svoje starše, če je dobil zgolj avto in ne še iPada zraven...

Drugačni časi, drugačne potrebe. Danes imaš elektronski podpis, pišeš na računalnik, bereš PDF-je. Kaj ti bo nalivnik. Če karikiram... zadeva je odveč.

Opažam jaz drugače, da so ljudje neverjetno optimizirani za to, da najdejo še kako nepomembno težavo in govorijo o svojih problemih, navideznih stiskah itd., če pa ne najdejo svojih, pa govorijo kako sosedu gre slabo, ali pa enkrat pogledajo Svet na kanalu A, oz. kakšno nadaljevanko.

in so tako zadovoljni, ker bodo imeli in našli neko stvar čez katero se sekirajo.

Predvsem se mi zdi ta človeška želja po pritoževanju tako fascinantna, ker ljudje zapadejo v težave kot so depresija in te reči in ker sem sam zelo brez težav živim brez potrebe, da bi se pritoževal.
Ja, imam kar dosti problemov, ampak enostavno si rečem, da bo že nekako in se ne obremenjujem preveč.

Pa se zmišljujejo, da opravljajo in nergajo predvsem zato, da imajo kaj za povedat. Enostavno, večina ljudi pač nemore iz svoje kože, brez da jim nekaj ne bi bilo prav in bi to morali takoj ostalim povedat. Jaz pa nevem, ali je to vredu al ne, pač naj počnejo kar hočejo.

Shegevara> da so ljudje neverjetno optimizirani za to, da najdejo še kako nepomembno težavo in govorijo o svojih problemih, navideznih stiskah itd., če pa ne najdejo svojih, pa govorijo kako sosedu gre slabo, ali pa enkrat pogledajo Svet na kanalu A, oz. kakšno nadaljevanko.

Se strinjam, ampak kako je prišlo do tega? Zakaj včasih, ko je bilo vsega manj, niso posebej iskali svojih težav in problemov?

Model je v bistvu postavil teorijo, da so ljudje povečini nesrečni enostavno zaradi tega, ker imajo preveč izbire. Kamorkoli pridejo jih povsod zasujejo z izbiro, kar je po eni strani sicer super, BUT, ...,

Apple (med drugim) uspeva zato, ker razumejo tole teorijo. Ljudje plačajo več denarja ampak so po nakupu prav veseli, ker so imeli samo 2 možnosti.

Isto opažam pri svojih trgovinah. Več izbire = manjša prodaja. Zdi se, da bi moralo biti obratno, ampak strani z zelo ozko ponudbo so po konverziji par % boljše kot večje trgovine.

darkolord je 22. avg 2012 ob 14:15 izjavil:

drugačne potrebe

Samo a je to, da otrok dobi belega(!) iPhona, res potreba?

potréba -e ž (e??) ... a) kar je potrebno za življenje, delo

Ali je samo umetno ustvarjena "potreba"? Sodeč po odzivih v tistemle videu, se zdi, kot da je življenje brez avta in iphona kar naenkrat čisto nemogoče in brez smisla (precej pogost "FML") - pa je res? Ni ane...

Seveda je potreba. Starši imajo radi možnost vedeti, kje so njihovi otroci, kaj počnejo itd. Prenosni telefon to omogoča in ker je danes smartphone standard oprema, se navadnega mobitela ne splača sploh kupiti, ker je smartphone prenosnik v malem. Ne vem, če bi mu jaz ravno kupil iPhone, ker je predrag za način hendlanja kot ga imajo otroci, ampak nekega poceni Androida bi mu pa že privoščil. Je pa odvisno seveda, koliko je odgovoren in kako dela s stvarmi.

Za šumnike bi se tudi jaz sekiral, sploh če pomislim, da moram plačevati 1,6€/liter goriva ter, da me je avto stal dobrih 20 tisočakov. Za tako ceno ima da dela vse kot mora, ker zahtevajo od nas čedalje več € za storitev, ki je v veliki meri enaka kot prejšnja. Moti me tudi, če dobim mrtev piksel na zaslonu, moti me, če se materiali prehitro poškodujejo na stvareh, ki jih kupim. Veliko stvari me moti, če niso prav narejene, ker cenim svoj čas in denar.

Primerjava s fičakom...jebiga...živeli so v času, ko se kaj boljšega od fičaka ni dalo kupiti. Me pa bolj zanima, kakšen standard življenja so imeli takrat, ko so se vozili s fičaki. Torej...koliko enot ugodja so lahko kupili za plačo, ki so jo prejemali mesečno. Meni ne pomeni nič iPhone, nova Toyota, nov TV, če vem, da moram za osnovne stvari plačevati veliko in vsako leto več - življenjski standard pada (naraščajoča cena goriva/avtomobilov/elektronike/hrane - stagnantna mesečna plača).

Bistvo je, da je nekaj normalno. Nekaj pa je normalno, ko to velja za večino. Torej če je večina nezadovoljnih, potem je to nekaj popolnoma normalnega.

Kenpachi je 22. avg 2012 ob 14:35 izjavil:

Bistveno se stvari niso ravno spremenile.

Samo številni komunikacijski kanali jih potencirajo...

Smo dosegli višek razvajenosti?

Ne. Človeško razvajenost lahko resetira le vojna, kakšna večja naravna katastrofa ali pa pandemija. Ker smo pač po domače rečeno butci. Brez butcev pa tud ekonomija kot jo poznamo (edini parameter je BDP) ne bi bila mogoča.

Joj... Meni pa ne samo, da telefon in navigacija ne kažeta šumnikov, še v slovenščini nista

I'm gonna go kill myself now.

Un Barry Schwartz je bil meni kar všečen. Sicer sem že malo pozabil kako pa kaj, ker sem ga gledal kakšno leto nazaj, ampak vem da sem bil kar prijetno presenečen kako je zadel žebljico na glavico. Bom doma še enkrat pogledal zadevščino.

Kar se pa tiče razvajenosti, preveč ni nujno bolje. To je problem današnjega časa. Je blo še par teh TED talkov na to temo - takih kratkih, par minut - ampak jih ne morem najt. IMO bomo počasi prešli iz faze kventitete v fazo kvalitete. Vsaj upam.

Keyser Soze je 22. avg 2012 ob 16:55 izjavil:

IMO bomo počasi prešli iz faze kventitete v fazo kvalitete. Vsaj upam.

Potrošniki? Težka bo. Zarad glave pa denarnice.

Sej jest tud upam. Upanje umre zadnje, al kako že gre tista. Ampak trenutno nič ne kaže. Zadeva se tiče svetovne politike. A o politiki ne smemo tule, ker bodo strici jezni.

Mipe> Morda pa pričakujemo določeno raven kvalitete? Smo postali občutljivi po nategih z vseh strani?

Mislim, da ni samo to. Pričakujemo perfekcijo, ne samo določeno raven kvalitete.

Imamo občutek, da stvari postajajo zmeraj slabše, če se same ne izboljšujejo. Plazma, ki si jo kupil pred letom, je danes že nekoliko slabša, ker ima 5cm širok rob, novi televizorji pa samo 1cm.

Jaz nimam tega občutka. Everything is amazing.

Še posebej Linux na računalniku za $25, ane :)

Jaz tudi nisem obseden s tem. Kupim najcenejšo "good enough" stvar in držim dokler ne crkne. Niti ne razumem zakaj nekateri menjajo telefone na 3-6 mesecev? Sej ne, da to ogromno stane, ampak zakaaaj, komu se da s tem ukvarjat, brez veze. Ali pa tv na 2 leti, večinoma za praktično isto velikost, samo z enim hdmi vhodom več... Ne razumem.

Izbira je grozna stvar :D
Ampak boljse "trpeti" v izobilju izbire, kot trpeti ob tem, da si edine moznosti ne mores privosciti.
Plus smo v nekem obdobju clovestva, kjer so nas navadili na zapravljanje in kupovanje neumnosti. Na naso "nesreco" smo ocitno tudi v obdobju, kjer je tok inovacij vsako leto, da ne mores sledit z nakupi in si vedno "zadaj".
Nas bo slej ko prej minilo...do takrat pa z veseljem "trpim". Vazno, da nisem "srecen, ker imam kruh in vodo" sredi Afrike.

Jaz pa mislim, da 'izbira' sama po sebi nima vpliva.

Imo gre za naš emocionalni odnos do preteklosti. Leta 80 so naši dedki/babice javkali, kako je bilo leta 50 boljše (neglede na vse vojne). Zdaj naši starši javkajo, kako je bilo leta 80 boljše. In verjamem, da bomo mi leta 40 javkali, kako je bilo leta 2010 boljše. (letnice so seveda iz glave; ampak je tako. Vsaj meni.)


Sicer pa ne; mislim, da nismo dosegli viška razvajenosti - ker ne gre za razvajenost. Gre preprosto za sprejemanje situacije v kateri smo. Prav tako smo/ste leta 80-90 bili razvajeni do maksimuma, ki smo/ste ga imeli. Pač okej, seveda se je z razvojem ta maksimum dvignil & posledično ' razvajenost'; ampak kot rečeno, odnos do 'tekočega življenja' (present) in 'minulega življenja' (past) je IMO povezan z nekakšno človeško lastnostjo - obujanja preteklosti & njenega poveličevanja.

Na občutek sreče vedno vpliva primerjava z referenčnimi drugimi (se pravi tistimi, ki so mi po statusu približno enaki) in občutek da bi lahko bilo boljše. Večina revolucij se ni začela, ko so bili ljudje na dnu, pač pa, ko je začelo iti malo na boljše.

Ker smo pač izpostavljeni stalnim reklamam - seveda vidimo, da bi lahko bilo marsikaj boljše (ne zavedamo se pa, da je to umetno ustvarjen svet). Zato ljudje ne spijo, če ima sosed avto, ki prikazuje šumnike.

Skratka, vse je stvar perspektive. Pa tudi zrelosti.

Ko se je pred par meseci okvarila neka križarka in so mediji poročali kako grozne so razmere gor, ker se ljudje pač ne morejo 3x na dan stuširat (je trajalo par dni, da so jih prišli iskat), sem sodelavce šokiral s komentarjem da bi morali te ljudi za en teden izkrcati v Somaliji, pa bi videli, kaj so grozne razmere.

Stvar perspektive, ljudje smo ap seveda vedno nagnjeni k temu, da bi imeli več in boljše.

Je pa tudi vprašanje, če se pred 30 leti niso pritoževali nad vročino in počasnimi avtomobili. Bi rekel, da so se, ampak na koncu se spominjaš lepega morja, ne pa vročine na poti. In čez 30 let - bo isto.

To, da si zadovoljen nikakor ne pomeni, da ne stremiš k boljšemu.

Je pa nekaj res - stvari (naprave, in s tem posredno življenje) postajajo vedno bolj komplicirane. Včasih si lahko praktično vsako stvar doma uporabljal, ne da bi moral prej prebrati navodil, sedaj pa kakšne še vklopit več ne znaš, če prej ne pogledaš v navodila. Ali pa izklopit. Podobno je pri nakupih - ni tako hudo, da lahko izbiraš med 100 telefoni (v resnici je to samo dobro), hudo je, ker ne veš, v čem so med njimi pravzaprav razlike. Ni problem, če se znajdeš pred polico s 100 različnimi čokoladami - težko se sicer odločiš, ampak te to ne frustrira, ker so čokolade preprosto "obvladljive". Ko vidiš na polici sto različnih fotoaparatov, z nepregledno množico lastnosti, si pa hitro izgubljen.

In če ljudje stvari okoli sebe ne razumejo več dobro, imajo občutek, da nimajo več nadzora nad svojim okoljem, kar sigurno prispeva k občutku nezadovoljstva.

O.

folk je enostavno neumnen. ali pa se ga dela neumnega kot je to zapisano v mojem podpisu.
skratka sami smo krivi za svojo razvajenost/nesrečo, to je ves point.

je pa recimo rekel eden starejši možakar, da učasih je res bilo veliko več petja, veselja, ampak hrane pa ni bilo obilo. in da tega izobilja kar ga imamo sedaj ne bi menjal.
tko da ja, vsekakor moraš tudi občutiti dno, da znaš ceniti to kar imaš. to še večina butastih ljudi zna. dočim če tega večina ne občuti, je pa problem, ko ima človek toliko da se lahko preserava. pa ne preserava na veliko, pač pa že toliko kolikor mu ostane viška čez mesec.

višek pa je težko reči če smo dosegli. ker se lahko samo spreminja ta razvajenost in jo je potem težko opredeliti če je 'večja' kot prejšnja...

take probleme, ki jih je op izpostavil, naj rešujejo posamezniki sami, širše se jih pa sploh ne bi smelo obravnavati kot probleme.

Sam ta kolektivna depresija tut mene precej ovira. In ostale.