Raziskanost kaznivih dejanj se v obdobju veljavnosti direktive v Nemčiji ni povečala, po njeni ukinitvi pa ne zmanjšala. Graf so pripravili pri nemški civilni iniciativi vorratsdatenspeicherung.de
Direktiva o hranjenju podatkov, ki predpisuje blanketno, splošno, vseobsežno hranjenje teh skrajno občutljivih osebnih podatkov o vseh, tudi o tistih 98,5-odstotka prebivalcev, ki ne bodo nikoli storili resnega kaznivega dejanja, je s tem dokazano nepotrebna, nesorazmerna in s tem tudi neustavna, menijo. To je sicer že ugotovilo nemško ustavno sodišče, ki je šlo celo tako daleč, da je transpozicijski zakon odpravilo, kar pomeni, da je bilo potrebno za nazaj odpreti vse (maloštevilne) primere, v katerih je obsodba temeljila na podlagi prometnih podatkov.
Argument, da je internet praktično "divji zahod", tj. velik, slabo reguliran teritorij, kjer naj bi hudobneži brezskrbno izvrševali kazniva dejanja za tančico anonimnosti, dokaze pa uspešno prikrivali, torej ne drži. To je bil glavni argument zagovornikov pri sprejemu direktive in s tem so utemeljevali, da naj bi policija brez za nazaj zbranih podatkov o vseh komunikacijah na internetu in telefoniji (izvorni in ponorni IP, čas komunikacije, naslov imetnika IP-ja, lokacija mobilne naprave) preprosto ne bila sposobna izslediti izslediti storilcev.
Če bi res bilo tako, bi se morala stopnja raziskanosti kaznivih dejanj ob uveljavitvi in po prenehanju veljave direktive v Nemčiji (marca lani) statistično pomembno povečati oz. zmanjšati. Zgodilo se ni ne prvo ne drugo, stopnja raziskanosti kazivih dejanj v povezavi z internetom (razžalitve in podobna kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, vstopi in vdori v informacijski sistem, ipd.) pa je kar 71-odstotna, kar je precej več kot 55-odstotkov pri kaznivih dejanj brez uporabe interneta.
V Nemčiji so direktivo o hranjenju prometnih podatkov odpravili in njeno neučinkovitost potrjujejo tako nemško ustavno sodišče kot tudi zvezni preiskovalni urad. V civilni iniciativi, kateri je s pritožbo na ustavno sodišče uspelo doseči odpravo, je sodelovala celo pravosodna ministrica Sabine Leutheusser-Schnarrenberger.
V Sloveniji pa narobe svet: policija oz. Ministrstvo za notranje zadeve predlagata razširitev pooblastil preiskovalnih organov, da bi lahko policija zajemala podatke na nivoju opreme operaterja (bazne postaje mobilne telefonije), kjer bi zajela tudi podatke popolnoma nedolžnih in nepovezanih oseb. Pravosodno ministrstvo pa zatrjuje, da se nam ni treba ničesar bati, saj sprememba le omogoča pridobitev podatkov o celotnem komunikacijskem prometu (ne vsebina komunikacije) na določenem območju.
Kot kaže se da z malo volje do dela kriminalce preganjati tudi drugače. Ali pa v Sloveniji res potrebujemo 5 zahtevkov po shranjenih podatkih dnevno? S kom vse ste se srečali danes?
