Za vse S-T literate: Motiv sizifovstva od Prešerna do Zajca

Odgovor je precej odvisen od tega kako ozko gledaš na "sizifizem". Treba je priznati, da to ni nič kaj pogost motiv v slovenski literaturi. Če ga rahlo razširiš bi prišel v poštev kakšen S. Grum: Dogodek v mestu Gogi (zelo pogojno, predvsem v obliki poskusov bežanja pred dolgčasom, ki pa ga ustvarjajo ljudje sami) ali pa moda I. Cankar: Na klancu (začaran krog revščine, oziroma iskanja "novega začetka"). Nasplošno so slovenski avtorji prveč obremenjeni z problemom malega človeka in hlapčevsko naravo slovenskega naroda ali pa zaidejo v brezizhodnost in celo resignacijo, da bi se posvečali temu problemu, čeprav nam je dokaj blizu (morda še preveč ). Tisi, ki se od teh problemov oddalijo pa imajo toliko drugačne teme, da sizifizem ne sodi več v njihovo problematiko.

Pravega eksistencionalizma v tem obdobju slovenci še nimamo. Če ne drugega se, namestesto, da bi se sprevrgel ali vsaj nakazal absurd, raje usmeri v neko upanje. Ob vsem tem jo najslabše odnese lirika, ki iz social realizma takoj preide v simbolizem ali ekspresionizem. Edini, ki bi ga lahko pogojno štel med ekstencionaliste je E. Kocbek, ki pa se zateka v krščanstvo, kar se nekako ne sklada s kakšnim Camusom ali Sartrom.