Psihicno nasilje v druzini

http://www.rxmarijuana.com/comments_and...

zadeva je v sloveniji ilegalna :) Obstaja pa verjetnost, da bi tretiranje s tem znalo pomagati očetu.

Prvo kot prvo je treba stran od takega človeka. Pa naj se sliši še tako nemogoče. Odselit se. In to čimprej. In če se med tem časom ne bo nič spremenilo pa v ločitev. Preveč ljudi vstraja v zakonih, ki so samo fasada za druge, sami pa trpijo.

Vidim, da boš dobil veliko nasvetov, pomoje bodo skoraj vsi za ločitev, tudi moj.

Stran od takega ali njega odstranit, obe možnosti sta.
Če ne bi bil večji problem izplačat njegov morebitni delež v stanovanjski nepremičnini, potem se po neuspešnem poskusu mirne izselitve poslužite naslednje stopničke, lahko zrežirate kaj v stilu mehiških limonad. Malce ga sprovocirate, da pokaže vsaj malo nasilja-tudi malce bolj grob odriv zna zadostovat-, pokličeš policijo in zahtevaš prepoved približevanja.
Seveda je treba biti dokaj dosleden pri tem.
Na tak način so od bajte spokali mojega soseda. Na CSD pa štejejo zgolj izjave družinskih članov. V primeru soseda ni pomagalo niti velikovečinsko mnenje bližnjih sosedov, da mu je zadeva nastavljena. Pa so ga (penzionista!) sredi zime kot psa naterali od bajte, brez obleke, zdravil, dokumentov... Po svoje stvari je prihajal v spremstvu policije, kar so mu seveda "pošteno" zaračunali...

Ena od opcij pač. Če sta samo ti in mama proti njemu, bo težje. Ako pa imaš še kakega brata/sestro, oziroma kogarkoli na vaši strani ki stanuje z vami, je enostavnejše.
Glavni problem pri tem pa bi znala biti ravno mama, če ni 110% odločena v ločitev. Prenekatera pretepenka namreč tik pred zdajci zopet spremeni izjave...

Sem prebral da ni, ravno zato sem napisal še pretepenka kot višjo štengico.
Kakorkoli, najprej na miren način, če se bo le dalo, čeprav je skoraj vsaka ločitev kalvarija. Ampak če ne bo drugač, pa alternativno. Za dobro večine.

On sprašuje predvsem zaradi mame...tko da najbrž ne misli na to :P

in zakaj še sploh on vztraja zraven vas, če se vseskozi zdira na vas in vas ponižuje? ker kreten

verjetno si ne upa proč....

ko začne tečnariti se umakni, če pa je preveč tečen pa ga zastraši, da ga boš prebutal. da ga pa dejansko prebutaš pa ne priporočam, ker potem bo pa on žrtev. moj fotr je zelo podoben tvojemu opisu in tudi mene najbolj moti to, da mamo stalno nekaj živcira. no zdaj je že star in bolan, tako da se je kar poboljšal.

Ali ste finančno odvisni od njega?

o+ nevone

Če si namreč finančno neodvisen, potem je vse veliko lažje.

Glede na to, da praviš, da imaš na svoji strani tudi druge člane ožje in širše družine, je zadeva še dodatno lažja.

Enostavno ga postavite pred dejstvo, da se mu ne boste pustili. Mogoče mu za začetek odrecite gospodinjsko oskrbo. Takšni ljudje pridejo morda k sebi le, ko izgubijo občutek, da so močnejši, oziroma dokler se jim žrtve ne postavijo po robu. Umikanje je ena od rešitev, a če pristaneš na to, potem se moraš večno umikati.

Kaj pa v glavnem teži? O katerih stvareh?

o+ nevone

Mnogi, ki so se ločili od zoprnjakovičev, so ugotovili, da je življenje bistveno lažje. Nekaterim tudi finančno, ko sodišče preračuna, koliko gre komu. Npr. v primeru, da foter skrbi predvsem zase, potem pa se premoženje razdeli v primernih deležih, kak evro pa mora dati še za deco.

Kaj pa "družinska intervencija", kot jo znajo doživeti odvisniki?

Hja, pri nas je bilo nekaj časa podobno, sicer ne z mojim očetom, ampak z maminim prijateljem.

Je tudi dosti provociral, večinoma mene, ker je očitno ugotovil da nisem najbolj mirnih živcev, pol ko se je pa mati za menoj postavila je pa začel še njo. Pa pluval po celi naši družini, od mojega očeta, po sestri in njeni družini. Kakorkoli bilo je hudo. Veliko kreganja in dretja

No, po kakem letu - dveh, je pa mami prekipel vse skupaj, ga je pa toliko ona nazaj toliko sprovocirala, da je na koncu dvignil roko nad njo. Prvič in zadnjič!!!

Takrat, sva potem z mamo dale prijavo na policijo, pa mati ga je iz bajte vrgla.

Po tem se je pa skuliral, očitno je ugotovil, da se ni zaj*bavat za našo mamo, tak do se zdaj pazi kaj reče. Pa komu reče. V glavnem popravil se je za 250%, kar mi je najbolj pomemben zaradi mame, meni pa načeloma dol visi zaradi njega.

Aja, pa pri njemu je bil še posredi alkohol, ampak je delal sra*je, če je spil kaj ali pa ne. Pa mati je tudi finančno neodvisna od njega, samo da od tega dogodka dalje je začel pol plačevati "najemnino".


Tako da, če ti kaj pomaga...

Se pravi da lahko verbalno nasilje prijaviš na Center za socialno delo in oni ukrepajo?

Ja jst ne vem, ampak MadMax je govoril kako je CSD enega soseda spokal...ali pa je najbrž bla mišljena policija.

Če bi bil jaz star 40 let, tako kot avtor teme, bi ga že zdavnaj prebutal (očeta, namreč).

Jop, student :)

Če bi bil jaz star 40 let, tako kot avtor teme, bi ga že zdavnaj prebutal (očeta, namreč).

Zlahka ga lahko, samo nimam nobene želje po tem.

Če si namreč finančno neodvisen, potem je vse veliko lažje.

Hja. Zaenkrat je tale finančna neodvisnost le taka, da v primeru, da krepne živimo dalje brez strahu izselitve.
Kar pa ne pomeni da bi si lahko kaj veliko privoščili. 500EUR pokojnine ni baš veliko za 2 osebi, vecina tega gre za hrano in stroške (el. voda, ogrevanje, net)

Enostavno ga postavite pred dejstvo, da se mu ne boste pustili. Mogoče mu za začetek odrecite gospodinjsko oskrbo. Takšni ljudje pridejo morda k sebi le, ko izgubijo občutek, da so močnejši, oziroma dokler se jim žrtve ne postavijo po robu. Umikanje je ena od rešitev, a če pristaneš na to, potem se moraš večno umikati.

As said. Ne pomaga za dolgo, ker vedno pade nazaj na tiste primitivne tirnice.

Kaj pa v glavnem teži? O katerih stvareh?

Teženje vključuje idejo da je on edini sposoben pri hiši, karkoli delaš je narobe, kako je prav, ne zna povedati. Poleg tega on vedno nekaj misli (sanjari) kako bi morale stvari biti in nato tezi zakaj ga nismo nic vprasali (a ce mu kaj reces: bom potem naredil aka. nikoli). Clovek nima redu, si ga ne zna ustvariti, vedno nekaj isce in tecnari da smo mu vse zmesali, da mu samo skodo delamo.
Zivi pa v knjigah in je popolnoma nesposoben narediti nekaj produktivnega.
Kaka obsesivna kompulzivna motnja, kjer je cloveka strah da bo kaj zamudil in shranjuje vse brezvezne reklamne letake, casopise in podobne zadeve, dokler jih nima kam vec dati. Kleti so polne krame ker oh ne daj boze da bi vrgel kaj stran ker lahko se prav pride.

Tako je.

Se bom oglasil.

Mnogi, ki so se ločili od zoprnjakovičev, so ugotovili, da je življenje bistveno lažje. Nekaterim tudi finančno, ko sodišče preračuna, koliko gre komu. Npr. v primeru, da foter skrbi predvsem zase, potem pa se premoženje razdeli v primernih deležih, kak evro pa mora dati še za deco.

Hjah. Ce ga spokamo stran je to mnogo dela manj, ker je clovek nemaren in je treba za njim stalno cistiti, pusti kroznike kar na mizi, cunje vsepovsod po sobi.
Pitaj boga kak bi blo ko nebi imel svezih gat za obleci. :)

Kaj pa "družinska intervencija", kot jo znajo doživeti odvisniki?

Kako pa to zgleda ?

Sam imam podobne izkušnje pa ne z očetom ali mamo in je edina rašitev se umakniti in prekiniti stike s tako osebo. Specialistka za družinske zadeve ZD Ljubljana je izjavila na koncu le še: Priporočam vam popolno prekinitev vseh stikov in to čimprej. Seveda čimdlje od osebe saj vam zna in tudi bo poskusila še škoditi.
Tako, da tudi sam pristavim svoj lonček. To, da se da tako osebo rehabilitirat v približno normalno pa ne verjamemem oz. ne sme biti tako hard primer že v štartu. Navada je železna srajca, sploh pa pri že dodobra skreirani in utrjeni osebnosti.
Tudi sam sem bil tisti ki je tolažil mamo in imam tega poln k. Ne da se mi ne da, ne prenesem psihičnega nasilja nad mamo ki si tega nikoli ni zaslužila (ravno nasprotno).

Hja. Ker zadeva je taka da sta bila enkrat ze na pragu locitve. Ce se da rehibilitirati, ok. Samo JAZ tega ne morem narediti. Kdo drug pa mogoče da, ker te preprosto ne poslusa.

Aja, pa pri njemu je bil še posredi alkohol, ampak je delal sra*je, če je spil kaj ali pa ne. Pa mati je tudi finančno neodvisna od njega, samo da od tega dogodka dalje je začel pol plačevati "najemnino".

Hja. Taki ljudje so ze po naravi taki. Ni alkohol vzrok temu, vendar pa tako obnasanje se vedno okrepi. Tale na sreco ne pije, kar pa ne pomeni, da je kaj boljsi.

Tako da, če ti kaj pomaga...

Lepo da se je resilo :)

najslabše pa je če se kregaš z njim, ker on v tem uživa.

To pa ja.

kaj foter je bil že ves čas tak, ali je tak postal v zadnjem času? ker potem vsaka čast mami, da ga je gledala toliko let ;)

Doma imam en primer, sicer spet čisto poseben, ampak isto bistvo ... iz generacije v generacijo, še hujše je ker gre za kmečko okolje in pomanjkanje izobrazbe naredi svoje, oče je namreč nehal hodit v šolo že po nekaj letih, ko je prišla 2. svetovna vojna. Zadnja leta gre za povzročanje splošnih prepirov - oče mami v vsakem primeru nasprotuje in se prav trudi delat stvari, da jo bo jezil. Če ona na vrt nekaj posadi, bo že kaj naredil, da bo izničil njen trud in veselje. Svoji žlahti razlaga kakšna je, da samo naokrog hodi pa nič ne naredi. V resnici je pa ona tista, ki je celo našo mladost skrbela in zbirala kovance, da smo imeli otroci obleke, plačane položnice in hrano, hodila na roditeljske sestanke in se sploh edina ukvarjala z našimi težavami. Hkrati pa njemu, staremu očetu in pol ducatu otrok kuhala, prala, likala in stregla na vseh koncih. Njega je pa brigalo za to ali je družina preskrbljena, važno da se je ves čas delalo in potem razmetavalo denar za (prazgodovinske) dote in druge neumnosti - vse to pa ljudem ki so absolutno na vrsti šele, ko je družina preskrbljena. Večina njegove žlahte je pa prihajala domov samo prilivat olje na ogenj.

Najhujše pri vsem je to, da zadnje čase ugotavljam, da on vse to, kar počne, dejansko dojema kot pravilno in svojo predstavo o mami kot resnično. Seveda so bile stvari včasih, ko je bil stari oče še živ, stvari 100x slabše. Enkrat sta jo prav lepo družno pretepla, da je potem en teden ležala. Takrat je bilo tudi edinokrat, ker se je konkretno govorilo o ločitvi pa tudi pritisk okolice je prišel. Sta se potem malo umirila. Sicer je šlo pa za vsesplošno teranje nje in otrok do onemoglosti, delo, delo, delo in še enkrat delo. In vse bi bilo še kolikor toliko vzdržno, če bi bilo delo racionalno in bi prinašalo sredstva za preživetje. Jaz sem jo precej bolje odnesel, ker sem najmlajši in mi je bila večina te kalvarije prihranjene.

Kaj je drugače po 45 letih skupnega življenja, kot je bilo v začetku? On se ni spremenil čisto nič, z izjemo tega, da je s staranjem izgubil moč ter mama je prišla v zadnjem desetletju toliko k sebi, da je naredila konec temu maltretiranju. A ni pomagal noben prepir in vpitje. Pomagalo je edino ignoriranje in umik, s tem je izgubil moč. So bili že trenutki, ko sta se kar spoprijateljila, pa je to spet izkoristil za nadzor, ves čas jo je hotel imeti pod nadzorom, a zaradi tega to spet ni šlo. Status zadnje leto je nekako tak, da komunikacije med njima ni več, razen čisto osnovne, ki je pač potrebna za življenje v isti hiši. Sedaj je nekako mir, a vzdušje (če ju pogledam kot zakonca) precej bedno.

Otroci smo se pa, ko smo odrasli, temu uprli in se osamosvojili. In to, da večinoma stopim na mamino stran, kadar sem zraven, ko pride do prepira, nekoliko pomaga, ampak nikakor pa ne reši problema do te mere, da bi oče dojel, da mogoče on nima prav. Vse kar ugotavljam, je to, da ko so stvari enkrat tako zakoreninjene, je izjemno težko karkoli spremeniti. Pa sem poskušal s konstruktivnim pogovorom, prepričevanjem, itd. Nič, on verjame svoje.

In tole ni kakšna izpoved ali jamranje, ta kalvarija se je praktično že iztekla. Mogoče pa pomaga komu, ki ima doma kaj podobnega. Menim, da "počakajmo, saj se bo spremenil/spremenila", ni pravilna pot. Potrebno je pokazat zobe, dokler je še čas, da se ta oseba zbudi in morda razmisli o svojih dejanjih. Sama od sebe se ne bo. Verjamem, da se je možno spremenit, ampak za to mora obstajat ena motivacija. Tudi avtorju teme - dokler se očeta streže kot kralja, se bo tako tudi obnašal. Ko je oče ves čas včasih mami očital, da ničesar ne naredi in cele dneve samo okrog hodi, sem ji rekel, naj mu pač neha kuhat in prat, pa bo hitro videl. "Ja samo potem bo pa lačen ... ", je rekla. Prav neverjetno, da ga ima lahko kljub vsemu še vedno rada. Verjetno ne bi bil dolgo lačen, ali bi si začel sam kuhat in prat ter s tem ugotovil, da je tudi to spoštovanja vredno delo, ali pa bi razmislil in se opravičil (aja, tega ni storil niti za tisto dejanje, ko jo je pretepel). Skratka takole se človeku včasih zazdi, da je Don Kihot.

lambda je 29. jun 2010 ob 21:28 izjavil:

Verjetno ne bi bil dolgo lačen, ali bi si začel sam kuhat in prat ter s tem ugotovil, da je tudi to spoštovanja vredno delo, ali pa bi razmislil in se opravičil (aja, tega ni storil niti za tisto dejanje, ko jo je pretepel).

To je lahko le razmišljanje nekoga, ki je sposoben empatije in objektivnega pogleda na stvari. Utopično pa je mišljenje, da bo tega naenkrat sposoben nekdo, ki je vse svoje življenje hodil po čustvih drugih. Rešitev v takih primerih je... težko dostopna. Če tako čisto resno obožuješ Laško pivo, te ne bo noben argument prepričal, da je Union boljše v vseh pogledih, pa čeprav bi pred sabo videl kemijsko analizo in bi bilo notri manj škodljivih snovi, double blind študija bi potrdila boljši okus, itd. itd. na koncu bi še vedno rekel - Union ščijem v flaško. Šalo na stran, obstajajo mehanizmi, po katerih taki ljudje reagirajo na okolico, igrajo se znane psihološke igre, igralci pa so tudi njihovi nasprotniki, čeprav se nihče tega ne zaveda. Verjetno je treba najprej prepoznat igro in jo nato ustrezno prekinit - reverzibilnost v normalne razmere pa seveda ni vedno možna, niti smiselna, zato je lahko edina rešitev prekinitev stikov.

080/12-34

Največjo uslugo boš naredil materi, če jo boš prisili ali prepričal, da se loči. Čeprav še ona tega ne ve.

Eh ja. To je en tak zadnji izhod ce vse ostalo propade.

kaj foter je bil že ves čas tak, ali je tak postal v zadnjem času? ker potem vsaka čast mami, da ga je gledala toliko let ;)

Ni ravno v zadnjem casu, temvec tekom let. Cisto pocasi so tile starinski nauki priplavali na povrsje in zdaj je kar je. Kot sem že rekel je bil njegov oče _isti_. Morali bi jih videti ko sta skupaj. Kak dan je Ok. Včasih se pa že po parih minutah skregata.

To se je nekako umirilo, ko se je preselil v drug del hise, tako da lahko zadevo spravis pod neko mejo ignorance in zivis dalje. Samo ko so problemi spet to pride na plan in jovo na novo.

Pyr0Beast, definitivno takšnega človeka ni mogoče spremeniti in, na žalost, morali boste resno "zarezati" v vaše meddružinske odnose. Tisti rek itak poznaš, ki pravi, da volk zamenja dlako, nikoli pa ne spremeni svoje nravi.

Na žalost res, za dobro vseh. Ga bom o tem pa lepo obvestil, če ga to ne spremeni, ga ne bo nič. Mogoče še obisk kriminalista.

Če resno misliš narediti konec dosedanjemu stanju, ti predlagam, da greš na policijsko upravo (ne postajo) in prosiš za razgovor z enim izmed kriminalistov, ki obravnavajo nasilje v družini.

Ok. Hvala za vse informacije.

Status zadnje leto je nekako tak, da komunikacije med njima ni več, razen čisto osnovne, ki je pač potrebna za življenje v isti hiši. Sedaj je nekako mir, a vzdušje (če ju pogledam kot zakonca) precej bedno.

Se mi nekako kar smeje, kako smo si podobni. Kaj češ s takim zakonom ko ni ne en ne drug srečen.

Otroci smo se pa, ko smo odrasli, temu uprli in se osamosvojili. In to, da večinoma stopim na mamino stran, kadar sem zraven, ko pride do prepira, nekoliko pomaga, ampak nikakor pa ne reši problema do te mere, da bi oče dojel, da mogoče on nima prav. Vse kar ugotavljam, je to, da ko so stvari enkrat tako zakoreninjene, je izjemno težko karkoli spremeniti. Pa sem poskušal s konstruktivnim pogovorom, prepričevanjem, itd. Nič, on verjame svoje.

Ma to je problem. Ne rečem, naj ima svoje mnenje, vendar pa naj se ne vtika v druge.

In tole ni kakšna izpoved ali jamranje, ta kalvarija se je praktično že iztekla. Mogoče pa pomaga komu, ki ima doma kaj podobnega. Menim, da "počakajmo, saj se bo spremenil/spremenila", ni pravilna pot. Potrebno je pokazat zobe, dokler je še čas, da se ta oseba zbudi in morda razmisli o svojih dejanjih. Sama od sebe se ne bo. Verjamem, da se je možno spremenit, ampak za to mora obstajat ena motivacija. Tudi avtorju teme - dokler se očeta streže kot kralja, se bo tako tudi obnašal. Ko je oče ves čas včasih mami očital, da ničesar ne naredi in cele dneve samo okrog hodi, sem ji rekel, naj mu pač neha kuhat in prat, pa bo hitro videl. "Ja samo potem bo pa lačen ... ", je rekla. Prav neverjetno, da ga ima lahko kljub vsemu še vedno rada. Verjetno ne bi bil dolgo lačen, ali bi si začel sam kuhat in prat ter s tem ugotovil, da je tudi to spoštovanja vredno delo, ali pa bi razmislil in se opravičil (aja, tega ni storil niti za tisto dejanje, ko jo je pretepel). Skratka takole se človeku včasih zazdi, da je Don Kihot.

Heh. Pa ljudje kar sprejmejo take vloge s časom, neverjetno. Stockholm 'Syndrome' je nekaj podobnega.
Očeta se že lep čas ne streže kot kralja, pravzaprav se ga čedalje bolj odriva stran. Ni neke nadvlade, je samo čisto primitivno sranje drugim po glavi, nekako iz principa.

Taki majo moc sam dokler jim jo to moc nekdo daje.V tem primeru ocitno mama.Sklepam, da si ze polnoleten...tako, da nekega izgovora da to pocenja zaradi otrok vec nima...tko, da ce kdo tle rab terapevta je v prvi vrsti mama.
Ko bo postavljen pred dejstvo, da majo drugi tud svoja zivljenja, ki se NE rabijo vrteti okoli njega...bo pac moral spremeniti obnasanje.
Dokler majo pa taki moznost terapije...kjer se jih prepricuje, da je problem v njih pa ponavad nikamor ne prides...ker zlo hitro ugotovijo, da ce ste pripravljeni njega prepricevat...ma se zmer on moznost nestrinjanja...in kontrole.Razn ce je to podzavestno pa se sploh ne zaveda, da drugi ob tem trpijo(eni majo pac tak karakter in niti ne pricakujejo, da s svojimi izjavami skodujejo drugim).

Ni zadeva toliko o moči-dominaciji temveč kot neke vrste superiornosti.

To je lahko le razmišljanje nekoga, ki je sposoben empatije in objektivnega pogleda na stvari. Utopično pa je mišljenje, da bo tega naenkrat sposoben nekdo, ki je vse svoje življenje hodil po čustvih drugih. Rešitev v takih primerih je... težko dostopna. Če tako čisto resno obožuješ Laško pivo, te ne bo noben argument prepričal, da je Union boljše v vseh pogledih, pa čeprav bi pred sabo videl kemijsko analizo in bi bilo notri manj škodljivih snovi, double blind študija bi potrdila boljši okus, itd. itd. na koncu bi še vedno rekel - Union ščijem v flaško. Šalo na stran, obstajajo mehanizmi, po katerih taki ljudje reagirajo na okolico, igrajo se znane psihološke igre, igralci pa so tudi njihovi nasprotniki, čeprav se nihče tega ne zaveda. Verjetno je treba najprej prepoznat igro in jo nato ustrezno prekinit - reverzibilnost v normalne razmere pa seveda ni vedno možna, niti smiselna, zato je lahko edina rešitev prekinitev stikov.

Indeed. Ni procesa empatije zadaj in brez njega se ta rutina še naprej izvaja.

Pri nas je pomagalo, ko je stari pristal v bolnici blizu smrti (odpoved par notranjih organov)
Se je malo umiru od takrat, sam ma še vedno neke čudne izpade vsake tolko.

Tko da, če najdeš način da konkretno zboli je za probat :>

Šala dneva :)

Za nasilje mora vedno veljati zero tolerance. Vedno.
Neukrepanje je ena izmed najslabših variant.

Paaaa ja. Štos v tem je edino ker folk kar nekako upa da se bo zgodil čudež in se bo vse uredilo. Enako je povsod. Ahh ta kalvarija.

Nic, enkrat tekom tedna se bo treba oglasiti na ustreznih ustanovah ter urediti zadeve.

Pyr0Beast... Tudi sam prihajam s podobne družine, foter je še zraven alkoholik. Mama se žal nikoli ni ločila/odselila. Meni osebno je pomagalo to, da sem se mu preprosto uprl (tudi pri meni je poskusil s fizičnim nasiljem), z 19 sem se pa preprosto odselil. Mama še vedno živi z njim, ostal je isti - le malo manj teži direktno osebi, ampak se samo bolj "na splošno" prepira... Nimam žal pametnega nasveta, ki bi ga sam preskusil. Rekel bi, da je v takšnih primerih res najboljša varianta ločitev/odselitev - če le gre. S finančnimi težavami za to varianto smo se pa srečali tudi v naši družini.

Sam sem se sprehajal od psihologov, CSD,...Tudi o policiji sem razmišljal. Samo končna zadeva bi morala zgledati tako, da bi dejansko prišlo do ločitve - ker pa zaradi financ to ni bilo mogoče, zadeve nisem zaostroval. Kot so že predhodniki omenili, se človek verjetno ne bo spremenil sam od sebe. Prav tako ti lahko povem, da dokler boš v njegovi bližini, boš težko sprejel njegovo "stanje" in boš težko pomirjen. Zase lahko rečem, da mi je sedaj veliko lažje, da pa še pride kakšno obdobje, ko mi pride zelo do živega.

Želim ti, da bi se vseeno čimprej uredilo...

LP

Limit-sky... Preden si napisal tale post, verjetno nisi pomislil na to, da sva z bratom zelo poskušala mamo spraviti stran od doma? Niti na to, da sva ji želela pomagati plačevati najemnino (ker sva se finančno osamosvojila) - samo, da bi šla proč? Verjetno nisi pomislil, da sem se tudi sam ubadal s temi vprašanji, preden sem storil ta korak?

Končne odločitve zanjo nisem mogel (in še vedno ne morem) sprejeti jaz. Poskušala sva 10 let! Ve, da sva ji z bratom takoj na voljo, v kolikor se le odloči. Ona pa noče oditi - in vsi ti "izgovori" kontra ločitvi so dejansko BS, ampak še vedno je pa stanje, žal, enako.

Res sem vesel, da se je v tvojem primeru rešilo. Želim si, da bi se tudi v mojem.

LP

Pyr0Beast je 29. jun 2010 ob 20:26 izjavil:

Kaj pa "družinska intervencija", kot jo znajo doživeti odvisniki?

Kako pa to zgleda ?

Zguglaj (enostavno prevedi) in razišči. Načeloma se zbere prizadeta ekipa, ki se prej dobro pripravi, in (recimo) alkoholika ulovi nepripravljenega. Potem se pa zmenijo kako in kaj. Če si mogoče gledal Sopranove, ko so onega nosatega nečaka spravili v rehab, so se takrat šli to. Načeloma se mi to zdi dober način, da se pogovor ne sprevrže v kreg in še večje zamere. Zmenit se pa nekako morate, če hočte rešit.