Dopustno obnašanje ali manipulacija?

Ob branju kariernih strani mi je na misel prišla sledeča hipotetična situacija:

Ste na drugem razgovoru za službo, ki vas zelo zanima in ki tudi ponuja zelo stimulativen paket. Ker je prišlo do nepredvidenega dogodka, vas prosijo, če bi lahko na razgovor počakali do recimo 45 minut. Po recimo 50 minutah vas odgovorna oseba dejansko sprejme.

Po drugem vas povabijo še na tretji razgovor, kjer vam službo dejansko ponudijo. Vmes pa preko dobro obveščenih virov znotraj podjetja dobite informacije, da so vas na drugem razgovoru namensko pustili čakati, ker so želeli videti, kako se obnesete v nepredvidenih situacijah. Preskus ste očitno uspešno opravili.

Bi glede na zgoraj opisano:
a) službo zavrnili in/ali
b) odgovornim nakazali, da ste njihove metode spregledali

ter zgornji možnosti v primeru, da so vam na razgorovu povedali, da njihova družba temelji na odkriti komunikaciji in visoko profesionalnih odnosih.

Še nekaj pomembnih podatkov pri odločanju:
-trenutno že imate službo za NDČ, ki sicer ustreza vašim osnovnim potrebam, vendar vas na trenutke omejuje
-stimulativni paket vsebuje 40% višjo osnovno plačo, plačana strokovna izobraževanja, stimulacijo ter ostale samoumevne priboljške (prenosnik, visok limit uporabe telefona, ipd)
-potencialni delodajalec nudi precej boljše delovne pogoje (prostori, prehrana, prevoz, ipd)
-poudarjam, situacija je res hipotetična, vendar nikoli se ne ve, kdaj lahko postane realna

Profesionalni komplikator.

Takšne manipulacije so malenkost. Na sprejemnih za faks so nam dali v sobo 2 stola, v sobo smo pa prihajali po tri. Kako boš odreagiral? Ali pa so ti dalo nalogo, da narišeš vse državne zastave. Če si jih šel risat si padel.

No ne rečem da hočejo ispasti pametni ti pa bi radi da ispadeš glup. Ampak v takšnih situacijah ni neumno vprašati ali si prišel v hram znanja ali v štalo.

Nekako se mi tole sliši kot tista skrita kamera. Ali "igraš" igro, v katero si zašel ali pa si "Špilferderber"? Če nisi odprte in zabavne narave, padeš avtomatsko ven. Vedno je na tebi, kako se boš odločil. Ali se boš kujal zaradi ene ure, ki so ti jo vzeli, ali pa se boš nasmehnil in rekel, da ni zamere... to je pač vprašanje, kakšen človek si, kakšne narave si?

Ali boš igral po njihovih pravilih in se uigral v ekipo ter s časom postal del tega podjetja ter kazal pozitivno bilanco, si definitivno zadel terno. Na tej _dolgi_ časovni poti lahko vedno ven stopiš, saj te bodo razumeli, če si našel nov izziv, itd. ali pa izstopiš ven zaradi nerazumevanja, ip. ter greš svojo pot dalje.

Edino kar moraš vedeti je, da bodi iskren(!) (sebi in drugim) ter da KAKORKOLI se odločiš, nobena tvoja odločitev ni napačna. Je pač nova pot po kateri si stopil.

Takšne manipulacije so malenkost. Na sprejemnih za faks so nam dali v sobo 2 stola, v sobo smo pa prihajali po tri. Kako boš odreagiral? Ali pa so ti dalo nalogo, da narišeš vse državne zastave. Če si jih šel risat si padel.

Kdo je potemtakem dejansko izpadel? Tisti, ki je stal, ali pa tista dva, ki sta se sedla na stola?
Zakoni narave?

Ali pa so ti dalo nalogo, da narišeš vse državne zastave. Če si jih šel risat si padel.

Utemeljitev, zakaj naj bi padel? Ker si s tem, da si začel risat zastave, pokazal, da znaš dejansko več kot člani komisije (vsaj kar se tiče državnega simbola držav), ali pa, ker mislijo, da si takšen idiot, da boš začel reševat nerešljivo nalogo? Torej iščejo "talente", ki imajo tolikšno "iznajdljivost", da lahko dejansko rečejo "ne" neki nalogi. Jaka lastnost, lahko rečem.

Kaj pa, če dejansko lahko narišeš vse zastave vseh držav na svetu, ker jih dejansko poznaš, veš, kako izgledajo? Namreč, poznal sem enega tipa, ki se je na pamet naučil telefonski imenik in dejansko poznal nekaj milijonov številk in podštevilk, skupaj z imeni podjetij oz. posamezniki, ter njihovimi naslovi.

Sicer pa nisi napisal, če so dotičnim osebkom dali v ukaz pri risanju zastav, da naj uporabljajo svinčnik, oglje ali kakšno drugačno monokromatsko orodje, ali pa so lahko dejansko uporabljali barve?

Zadevo pa lahko obrneš tudi okrog.
Si šef, ki iščeš delavca. Potrebuješ zanesljivega človeka, ki bo se pripravljen prilagoditi in ne bo težil v vsaki manjši situaciji in bo pripravljen počakat, ko bo treba počakat.
Potem pa ga pustiš čakat 45 minut in gledaš, kaj se bo zgodilo.

Jaz sem na enem razgovoru za službo opravljal psihološki test, ki je trajal okoli eno uro (pa mi ni bilo žal).

Ja, kul, hočeš vedet čimveč o človeku, ki bi ga zaposlil. Sem pa prevečkrat videl, da so ljudje reševali psihološke teste (ki so BTW bili narejeni prek ku*ca) in niso imeli nobenih pametnih razgovorov, kaj šele preverjanj sposobnosti.

Ne vedno, navadno pa veš nekaj o tem, kaj delaš in kaj bi nekdo, ki bi delal zate moral vedeti. Zdej, tisti ki prepustijo kadrovanje "strokovnjakom", so IMO tepci.

OK, te nič ne stane, da še malo folk gnjaviš zraven, ampak IMO s tem predvsem potenciraš nepomembne stvari. Dobiš bolj šum, kot musko. Rečmo, imaš tri kandidate, eden je vačji stručko, drugi manjši, tretji srednji, eden se je vsedel na stol, drugi pa je počakal, tretji pa opozoril na očitno. In?

Spomnem se enega razgovora pred leti, ko sva se z nekim šefom 10 minut vrtela okrog tega, zakaj sem CV poslal v PDF-ju, medtem ko so vsi ostali poslali v DOC.

Pa ni šlo za razgovor na Microsoftu.

Kandidat, ki smo ga na koncu izbrali pa je bil najboljši blefer in se je izkazalo, da je totelno nesposoben.

Ej, to je dejansko nevarnost! Folk, ki je malo pripravljen na take, recimo temu... ljubiteljske psiho teste lahko to prav grdo izrabijo v svojo korist - hej marsikdo bi še pravega psihologa okrog prinesel.

Jaz se kot delodajalec sploh ne bi spuščal v te vode. Vprašaš strokovne stvari, mogoče malo kak osi predstavlja delo in kaj bi mu bilo boljše slabše, ostalo pa je najboljše pustiti na miru.

Če lahko še jaz pripomnim eno stvar glede na prvi post: težko bi se skliceval na dobro obveščene vire v podjetju ko bi čakal na službo. S tem bi se že pokopal.

Če bi mi rekli, da je prišlo nekaj nepredvidenega vmes, bi počakal. Vsakemu se lahko kaj zgodi, to ni nekaj nenavadnega. Če te pustijo čakati brez kakršnega koli pojasnila 1h, bi verjetno šel. Če se delodajalec z menoj ne more sestati niti ob to dogovorjeni uri, kako si lahko predstavljaš, da se bo držal drugih dogovorov. Po mojem je takšen preizkus nizkoten.

tisto je standardna praksa po podjetjih, da moras cakat, oz. pri kadrovnikih, ce smo natancni.
tomi bi lahko povedal, s cim si opravil ta preizkus oz. kaj bi moral narediti, da bi ga padel?

->To menda podjetja dejansko počnejo, ko je vendarle precej drugih možnosti za preverjanje reakcij. In neetično je krasti dragocen čas nekomu.

Po petnajstih minutah bi šel potrkat in bi jim povedal, da mi naj preložijo sestanek, ker nimam časa, da bi brezveze sedel pred njihovimi vrati.

Sicer pa oni morajo mislit, da oni rabijo tebe in ne obratno.

Loki: tega dejansko ne moreš vedeti, ker ima vsaka firma svojo politiko. Eni bi radi imeli ljudi, ki imajo hrbtenico, eni pa ljudi, ki kimajo. Seveda v drugem primeru firma ne bi več zanimala mene.

Se pravi, jim takoj na začetku daš vedeti, da si brez hrbtenice in da te lahko pokličejo tudi v nedeljo ob 18h, da prideš malo delat? Sicer, če so neprofesionalni (še naprej? ker do tistega momenta so itak bili), jim malo pojamraš, ampak če ti dajo dobro ponudbo, pa tudi OK?

Razlika je, če se v teh dveh urah čakanja nekdo prikaže, te vpraša kako si, če hočeš kavico, da se opravičujejo zaradi tvojega čakanja zaradi neke zelo važne zadeve,...
In se ti potem pri pogovoru tudi opravičijo in ti ponudijo dobro službo - potem nimaš veliko za jamrat. Si pokazal, da imaš potrpljenja in da se za dobre stvari splača malo potrpet

Če pa te v dveh urah nihče ne pride pozdravit in imajo potem še za stolom neke bizarne zahteve, pa jim (kulturno) zabrišeš kar jim gre.

Ampak moraš tudi "čakat znat". Ne sedet tam kot en bogi lolek, ampak si najdi nek časopis, preverjaj reklame, priznanja na stenah, če vidiš kak del proizvodnje/pisarn malo glej delo tam, telefoniraj,...
Skratka izkoristi čas, medtem ko tam sediš (in naj to drugi vidijo).

@Loki: ne vem, kje si bil ti na razgovorih, da si čakal. Jaz nisem nikjer. Dogovorjeni smo bili ob uri, prišel sem 5 minut prej, počakal 5 minut in sva šla s potencialnim delodajalcem na razgovor. Vedno.

Kot sem napisal, če ima pametne razloge in jih pove, potem se dogovoriš ali počakaš ali prideš drugič. Da pa bi me pustili 1h čakati brez da mi kdo kaj pove, potem grem. Zelo rado se zgodi, da se to dogaja tudi potem.

Je pa definitivno res tudi to, da je odvisno za kakšno delovno mesto se poteguješ. Če gre za visoko strokoven kader te ne bo nihče pustil dolgo čakati. Če pa rabijo samo nekoga (praktično za številko), potem pa lahko celo pobirajo stave, kateri bo več časa sedel...

Vice: meni se nikjer ni zgodila krivica, ker se mi nič od tega še ni zgodilo. Zadeva je hipotetična. Samo za razliko jaz vsakega desetega vidim, da je denarja premalo, pa še dohodek je precej predvidljiv, ker je plača bolj ali manj fiksna.

Zato bi se rad na razgovore, ki me čakajo, ko se dejansko odločim, da grem, temeljito pripravil. Nima smisla zapravljati mojega in njihovega časa. Kaj tukaj sedaj ni jasno?

McMallar tukaj se ne gre za konkretnost iz katerekoli strani ali jebanje v glavo. Pri teh razgovorih se vedno gleda človekova iznajdljivost v nepredvidljivih situacijah, podobno kot so psiho testi za ugotavljanje tvojega mentalnega stanja. Sigurno ti takšnega načina testa ni potrebno delati, če se poteguješ za delo hišnika ali nekega "kvazi" šefa, boš pa verjetno to imel kjer imaš opravka z ljudmi, kjer je pri opravljanju dela dnevno prisotna manipulacija ipd. Tisti, ki smatra takšen način ugotavljanja odzivnosti kandidata ob določeni situaciji, kot neke vrste jebanje človeka definitivno ni zrel za opravljanje takšnega dela.

Jat kadrovnikov nisem nikoli čakal. Dal sem jim vedeti da sem točen človek, in da od njih pričakujem enako. Seveda niso bili vedno samo kadrovniki na razgovoru. Hmm, pravzaprav nikoli. Kadrovniki so tisti kao pametni, ampak v vsaki v redu firmi je na razgovoru tvoj neposredni šef, pa še mogoče šef sektorja. Kadrovniki so navadne budale in ponavadi najmanj sposoben folk v firmi.

Kar se tiče psiholoških testov, jaz sem že izgubil (oz. nisem dobil) službo zaradi teh. Moji odgovori psihologu niso bili všeč ...

Firme se pač različno odločajo.

LP I.

Jaz sem tudi prepričan, da je ločevanje na multinacionalke in mala podjetja povsem nepotrebno.

Če imajo čas te pustit čakat, je izključno tvoja odločitev, da ga imaš ti tudi. Če ga nimaš - pač greš.

imagodei nima veze kakšna je firma in koliko ima zaposlenih. Tukaj se gre za delo ki naj bi ga opravljal.
Butasto je, če so ti namerni "prijemi" za mesto hišnika.

Točno tako kot je napisal imagodei.

Vsak zase ve, koliko si kaj želi in koliko bi bil pripravljen žrtvovati za to. Zase sem že napisal.

Če si iskan kader, ti povejo, da šefa še ni in te prosijo če lahko malo počakaš ali pa se zmeniš za nov termin. Še vedno ne razumete, da ni poanta v eni uri ampak v odnosu. Če bi čakal na razgovor in bi mi vljudno razložili, da bom moral počakati 3 ure ker se je zgodilo nekaj (recimo nesreča ali nekaj smiselnega), potem bi počakal. Bi šel na kakšno kavico ali pa se dogovoril za drugi datum. Če te pustijo čakati in ti nič ne povejo, zakaj, potem pa adijo.

Če pa vam ena ura nea hitro mine, pol pa res niste računalničarji ("geeki"). Odpreš laptop pa neke počneš. :D

Pokažeš kaj znaš...

Tomi, očitno svoje teme ne spremlaš dovolj dobro. Tebi sem že zdavnaj odgovoril. Tale kratki stavek pa se nanašal na nekatere zadnje komentatorje, pa še ta je bil bolj zabavne narave. ;)