šifrirano sprintano besedilo-dekoder

edit: okej, sem prebral naslov še enkrat:D:D:D

v openoffice vem da gre en simpl makro sprogramirat, ki ti kodira besedilo... ampak te vaje nisem na faxu nikoli naredil

jaz bi zelel da lahko nekdo prebere tudi brez racunalnika ali brez da bi za to potreboval program. Ne bi pa rad da nekdo s programom to odsifrira. Je v tem primeru POVSEM varno, da samo zamenjam crke?

No Vesoljc pravis da se vse da odkodirati. Jaz mislim da ne ravno, ce bi te crke ki sem jih zamenjal potem se enkrat zamenjal je po mojem mnenju NEMOGOCE najti prave kombinacije ki te privedejo do besed in posledicno zamenjav. Toda a je potrebno se enkrat zamenjati ali je dovolj ze 1x?

Večje vprašanje je tukaj, koliko je to sploh legalno in koliko potem tisti aneks sploh velja.

Če si algoritem za šifriranje/odšifriranje lastita le ti in kolega in si sporočila predajata ročno, potem je taka enostavna oblika šifriranja dovolj. Čim pa so vmes tretji posredniki (internetni protokoli, recimo), se da stvar prestreči in tudi odkodirati (z dovoljšno mero časa in energije). Skupaj s kodiranim sporočilom je treba poslat tudi ključ, iz katerega pa se da razvozlat algoritem. V tvojem konkretnem primeru bi se sporočilo dalo razvozlati precej "enostavno" (z analizo pojavljanja vzorcev, recimo), še posebej če veš kaj moraš iskat. Sicer ne razumem povsem kakšna naj bi bila dinamika in namen tega, ampak če praviš da nebi uporabljal programov, potem predpostavljam da boš ciljnim osebam zadeve dostavil ročno - torej mu zraven pogodbe daš še ključ za odšifrirat aneks. Povsem varno. Le pazi da ni dotični 007 undecover...

Če ti nekdo sune ključ, se da dešifrirat. In če boš ključ pošiljal naokoli...s tem nisi kaj pametnega naredil. Pa tudi, kot je rekel mavrik, je vprašljiva veljavnost aneksa, ki ga nihče ne zna prebrat. Poleg tega pa še premisli, kolko se bo ljudem dalo ROČNO dešifrirat zadeve. Pomoje daleč preveč kompliciraš.

Hja, gordijsko zavozlat zadevo ni težko, problem je da boš moral sestavit tudi kontra-algoritem, ki bo to odvozlal (kar je ponavadi težje). Razbit pa se da (vsaj teoretično) skoraj vse. Ampak recimo da za tvojo uporabo bi lahko prišlo prav kaj takega: Povezava

Kolk se spomnim je bilo najnovejše kodiranje , kar zapis zakodiran v sliko.
Preveri : Secure text encryption within a picture. FREEWARE
Tako kar pošlješ eno sliko, pa ne bo nobenem nič jasn, razen seveda prejemniku.

@nekdo_: To, o čemer razmišljaš, je znano pod imenom Cezarjeva šifra. Kako zelo je "varna" pa ti pove že samo dejstvo, da je "razbijanje" tovrstne šifre pogosto tudi domača naloga študentom, ki imajo v predmetniku statistiko (tudi na FDV-ju). Najhitrejši šifro razrešijo v nekaj minutah, najpočasnejši v kakšne pol ure, računalnik z primernim slovarjem pa v nekaj stotinkah sekunde. Vsako šifriranje, kjer se ne uporablja skrivnosti (bodisi skrivnega algoritma, bodisi skrivnih ključev) ni varen, temveč je z analizo trivialno razrešljiv.

@nejck: Nikakor pa to ne pomeni, da ni možno imeti šifrirnega postopka, ki je varen (odporen za analizo) in sočasno enostaven za ročno uporabo brez računalnika. Tako imamo že več kot 100 let na voljo primer šifriranih besedil, ki so bila pripisana nekemu Bealu, znan pa je bil ključ za dešifriranje. Čar je v temu, da algoritem ostane za človeka enostaven (premeščanje črk), hkrati pa moramo uničiti statistične lastnosti besedila, kar se doseže z uporabo skrivnega ključa, ki je znan samo opšiljatelju in prejemniku. Sodobna inačica tako ne uporablja več knjig (besedila ustave ZDA), ker ta niso dovolj naključna, temveč posebne, naključno generirane poljubno dolge nize znakov. To je še vedno sistem (enkratne) zamenjave, kjer pa obstaja skrivnost. Zaradi tega je informacija zaščitena pred vsemi, ki skrivnega ključa (pad-a) nimajo, s skrivnim ključem pa se besedilo brez težav dešifrira na roke.

Edina zahteva pri uporabi enojne zamenjave je, da skirvnega ključa nikoli ne uporabimo dvakrat. Če bi to storili, se bi izpostavili nevarnosti diferencialne kriptoanalize, s čemer bi se lahko odkrilo skriven ključ. Postopek ze enkratno uporabno skrivnega ključa za enojne zamenjave (one-time pad) je dejansko kriptografsko varen, če se ga pravilno uporablja. Hkrati pa je tudi neverjetno enostaven za ročno uporabo.

V zgodovini je bila najbolj znana uporaba tovrstnega postopka na koncu 2.sv. vojne in skozi celotno hladno vojno na strani ZSSR. Kot zanimivost velja omeniti tudi to, da so se tovrstna sporočila prenašala iz ambasade, preko javnega telegrafksega omrežja, američani pa so vsa ta sporočila pridno shranjevali. Edina sporočila, ki pa so jih uspeli dešifrirati pa so bila tista, pri katerih so šifrerji v ambasadi pomotoma uporabili že uporabljen skriven niz (napaka pri uporabi algoritma). Imajo pa američani še vedno kupe in kupe tovrstnih shranjenih sporočil, ki jih tudi še po 60 in več letih, z uporabo vedno modernejših računalnikov še vedno niso uspeli dešifrirati. Če pa bi izvedeli kakšen je bil skriven ključ, pa bi jih lahko človek na roke dešifriral tako hitro, kot lahko z roko hitro piše.

Da ne bom več izgubljal preveč besed pa je kratek opis algoritma (v angleščini) tukaj.


Tako... kratka lekcija iz šifriranja...

Isto besedilo lahko uporabiš dvakrat, le z drugačnim ključem. Isti ključ pa ne smeš uporabit dvakrat, ker se s primerjanjem tekstov da vsaj delno rezvozlat, še posebej če je zadeva spisana v naravnem jeziku. Ključ mora bit dolg najmanj toliko kot je dolgo besedilo in njegovi odstavki se lahko ponavljajo (čeprav to ni priporočljivo, ker se tako izda vzorec, če to ponavljaš večkrat), le v celoti mora bit vsakič unikaten. Ključ sestavljen iz samih "aaaaaa...." je teoretično enako varen kot "mkxqdzus...", če ga le uporabiš samo enkrat. Običen generator random števil bo zadevo opravil odlično.

kaj pa če bi zadevo rešu tako da bi dal med vsako črko besede druge črke ... in bi pol meu eno šablono da bi samo bistvene črke ven pobral ...

al pa recimo med 1 in 2 črko so 3 vrinjene med 2 in3 jih je 7 med 3 4 1 ... itn ... pol pa samo razbereš in si zmagu ...