Ubuntu Live CD problem

Ko se ti naloži osnovni meni pa maš nekaj za izbirat. Mislm da je tam nekje nekaj tazga kot boot options stisn tisto pa se ti pojavi e+neka ukazna vrstica z že napisanim ukazom. Na koncu tistga ukaza dodaj noapic pa mogoče še nolapic. Po tem pa stisni enter. Mislm da bi moglo delat. Sem mel podobne probleme sam s to razliko da je men sicer delalo sam blazno počas.

PS: lahko da ni boot options pa boš mogu mal poiskat.

hvala!!!....je pomagalo....moram rečt da so prvi stiki z ubuntu izredno pozitivni!...moti me le, da nima možnosti nastavitve resolucije na 1440x900 in imam na mojem monitoru res razvleeečeno sliko ...

Če boš kaj poštekal - APIC. Se splača poklikat vse povezane linke...ker sam članek na wikiju ne pove kaj dosti

@coma2black

Če boš rabil pomoč pri nastavitvi resolucije in predvsem frekvenci osveževanja, se lahko obrneš name; imam SM 940BW in sem imel podobne težave, ki sem jih odpravil povsem preprosto. Namig: ustrezni gonilniki za grafično kartico, ustrezen modeline in potem konfiguracija xorg.conf.

LP

Za nvidia gonilnike grafične kartice je za Ubuntu napisana zelo uporabna in preprosta skripta (envy script), na spletni strani so tudi navodila: mislim, da potegneš dol ustrezen paket .deb, ga poženeš, napišeš envy in pojdeš skozi nastavljanje.
Najdeš tu: http://albertomilone.com/nvidia_scripts...

Zaenkrat toliko.

LP

...ewo spet se javljam.....nekaj ne dela...envy sicer instaliran ampak ko instaliram driverje za grafično pa mi napiše

ERROR: You appear to be running an X server; please exit X before
installing. For further details, please see the section INSTALLING
THE NVIDIA DRIVER in the README available on the Linux driver
download page at www.nvidia.com.

OK

v naslednjem oknu pa


ERROR: Installation has failed. Please see the file
'/var/log/nvidia-installer.log' for details. You may find
suggestions on fixing installation problems in the README available
on the Linux driver download page at www.nvidia.com.

OK
........očitno sem preglup za linux

Si sledil navodilu na tisti spletni strani, od točke do točke natančno?
Naj ne bi bilo problemov; ukaz envy poženeš v konzoli v tekstovnem načinu in ne v X-ih.
Moti me tvoje omenjanje oken, zato moja nejevernost.

LP

Poštimat...
Instalirat driverje.
Jaz zase vem da sem moral k sem ATI-jeve driverje instaliral najprej zagnat v recovery modu pa mal pošraufat xorg.conf.
Ko sem tole naredu sem pa lahko grafično zagnal. je pa rs da je mel nx6125 probleme z ubuntujem in linux-om sploh. Se je pa to popravlo.
Glede gonilnikov. Jaz nimam ATI-jevih k mi tisti k so po defaultu čist fajn delajo.

Prehod seveda terja nekaj naporov, ti pa dam samo eno tolažbo v zvezi z odpravljanjem napak: kot si povedal, v Windowsih znaš, tu pa ne. Vendar v Windowsih se na neki meji ustavi, ker dlje kot si raziskal, ne moreš --> reinstall. V Linuxu v skrajni sili lahko razhroščuješ samo kodo, če se ti zdi, da je v tem problem :).

Glede resolucije pa .. ti verjetno še ni uspelo inštalirati gonilnikov?
Se opravičujem za skepticizem, ampak upam, da "delal v konzoli" ne pomeni v terminalnem oknu? Ali pa sicer v konzoli, vendar so X tekli v ozadju (=si preklopil s ctrl+alt+f1)? Moraš res iti v recovery mode, kjer se ti X sploh ne požene.

Sicer imam Intel grafiko, tako da se konkretno na to inštalacijo ne spoznam; samo glede na logično sklepanje iz sporočila o napaki ti odgovarjam ...

@matevzk

...Se opravičujem za skepticizem, ampak upam, da "delal v konzoli" ne pomeni v terminalnem oknu?...


skepticizem upravičen! ...zdaj pa mi res ni več nič jasno .....berem zdaj neke osnve linuxa in upam da si bom razjasnil pojme

Jaz bom pa vseeno skušal naprej svetovat :) ...

"Delo v konzoli" Windowsaši ponavadi primerjajo z delom v DOSu. Ne DOS oknu (tudi če je fullscreen), ampak v tekstovnem načinu zaslona, kjer nikjer "v bližini" nimaš grafičnega sistema (=trenutno ne teče na sistemu). Če si navajen Windowsev, dobiš občutek nemoči, ker misliš, da to je pa isto kot DOS. V resnici seveda vsa moč Linuxa (vključno z omrežjem, strežniškimi zmogljivostmi, ...) ostane; v tem načinu najpogosteje tečejo strežniki - s temi se navadno ne upravlja preko grafičnega načina.

"Delo v terminalnem oknu" bi pa lahko primerjal z oknom "cmd" windowsih. Torej: teče ti grafični sistem, vendar na njem odpreš neko okno, s katerim upravljaš z vtipkavanjem tekstovnih ukazov (podobnih tistim v DOSovskem času).

V Windowsih do "dela v konzoli" pravzaprav ne moreš priti (razen z recovery console, kjer pa tvoj operacijski sistem v bistvu ne teče, ampak teče le neka posebna konzola, s katero načeloma lahko odpraviš napake). V Linuxu se zagonu do tekstovnega sistema strokovno reče "3. nivo zagona" (runlevel 3; slovenski prevod je moj in ne uraden; najbrž ni slovenskega izraza za to) in ga distribucije ponavadi označijo kot "recovery mode", ker ga navadni uporabniki za namizna okolja ne uporabljajo v druge namene. V tem recovery modeu se dejansko zažene tvoj operacijski sistem, vendar ne požene vseh stvari, grafičnega sistema že ne. Pogosto 'recovery mode' pravzaprav zažene sistem samo do runlevel 1, kar pomeni, da niti omrežja nimaš.

No, do dela v terminalnem oknu pa prideš z navadnim zagonom sistema, nato pa odpreš terminal. Odpre se ti okno, poleg katerega lahko seveda poženeš še kakšno drugo, npr. firefox, in ju imaš hkrati na zaslonu. Okna so okrašena z grafiko, čeprav je znotraj terminalnega okna le tekst. Ekran tehnično gledano deluje v grafičnem načinu. To na Linux sistemih pomeni, da teče X strežnik, ki pa za inštalacijo gonilnikov v tvojem primeru ne bi smel.

Do "dela v konzoli" v Linuxu navadno prideš z izbiro alternativne možnosti v 'bootloaderju': ko se inicializacija računalnika konča, se ti prikaže menu, v katerem lahko izbereš Linux, Linux recovery mode, navadno pa še kakšen Memtest (memory test) in Windows (če ga imaš na računalniku in ga je inštalacija Linuxa zaznala). Ti za inštalacijo tvojih gonilnikov iščeš tisti recovery mode.

Obstajajo sicer (relativno enostavni) alternativni načini (brez reboota) za izključitev X strežnika (=grafičnega načina) in njegovo ponovno vključitev, vendar jih bova uporabila samo, če ti s tem recovery modeom ne bo uspelo ....
Pa povej, do kam si se pravzaprav dokopal :) ...

Ja, ni za kaj. Skušam s svojimi nasveti obročno vračati Linux skupnosti tisto, kar mi je dala in mi še daje .

BTW še to: glede izrazov nisem nikakršen strokovnjak, če sploh obstaja kakšna lepa terminologija, ki še ni zastarela. "Terminal" (ali konzola; na nek način sta sopomenki) sta včasih sestavljala ekran in tipkovnica, ki sta bila na nek način priključena (na precej daleč) na nek mainframe super duper kompjuter, ki je hkrati skrbel za mnogo takih terminalov. S prihodom splošnejših omrežij tega ne uporabljamo več (večinoma), čeprav računalniki z Linuxom še vedno brez težav po potrebi obvladujejo zelo zelo veliko število uporabnikov v tekstovnem vmesniku, le da se ti priključijo kar z ssh (včasih se je to delalo s telnetom ali rloginom) preko splošnega omrežja.
Kakorkoli že, "terminal" je konec koncev lahko s pomočjo strežnika X tudi grafičen. Tudi temu lahko rečeš terminal. Tako da je te stvari včasih nekoliko težko ločiti s tem izrazoslovjem.

Vseeno nekako velja, da če omeniš "terminal" ali "konzolo", to pomeni tekstoven način dela. Če ne govoriš o tem, ali teče strežnik X ali ne, je pravzaprav vseeno, ali to počneš v oknu znotraj X-a ali pa delaš čisto brez X-a (tekstovni terminali, ponavadi jih je 6, tečejo tudi na vsakem računalniku, na katerem teče X, ampak za tvoje potrebe sva morala X čisto izključiti -- če tega ne rabiš, lahko v drugi psevdoterminal preklopiš s tipkovničnimi kombinacijami ctrl+alt+f?, kjer je ? številka med 1 in 6; 7. terminal je ponavadi grafični način, torej X strežnik).
Če pa je važno, ali je nekaj v oknu ali pa ni, potem ponavadi tistemu oknu rečeš "emulator terminala" ali "terminalsko okno", medtem ko "terminal" potem pomeni, da ta ne teče v X okolju.

No, tako si vsaj jaz predstavljam stvari s terminološkega stališča.
Kot že rečeno, stari Linuxaši bi rekli, da pač X strežnik ne sme teči, ali pa da sistem ne sme teči v runlevelu 5.

Upam, da te nisem dodatno zmedel.
Pa še da zadostim svoji radovednosti: ti je potem kaj uspelo?

Včeraj sem zagnal unbuntu live cd in sem z rezultatom zelo zadovoljen.
Moram povedat, da sem prvič poskusil Linux, in sem se malo bal, kje se mi bo zataknilo, pa se ni nikjer. Zadevo sem zagnal, pa je po 10min že vse delovalo ( internet, mail, ...). Nisem pa še instaliral.
Zanima me, kako instalirat drugi operacijski sistem na rač (gor je že XP).
Imam en disk razdeljen na 2 particiji, pa me zanima, če je možno drugo particijo razdelit na dva dela in drugi del uporabiti kot disk za unbutu instalacijo?
Mogoče je vprašanje za poznavalce smešno, vendar sem glede tega totalno neizkušen.
Torej, če je instalacija možna mi prosim povejte, kako naj to naredim (od formatiranja naprej).

No, bom probal tako, z malo sreče, pa si bom sposodil en disk, in zadevo instaliral tja gor. Zanima me, kako dolgo traja instalacija (AMD2800+, 768Mb). Glede na izkušnje z live CD, sem zelo presenečen, saj lahko prazen stroj (brez OS), v 10 min pripraviš za delo z dokumenti (open office), kar je v WIN praktično nemogoče.

Tako, dobil sem disk, instaliral in... Vse skupaj je bilo gotovo v cca 20 min, brez problemov, vse nastavitve za internet in mail delale takoj.
Pojavi sem mi pa problem drugačne vrste, namreč, kot uporabnik Win XP, sem si vse aplikacije, ki sem jih potreboval, instaliral, tukaj pa imam probleme z instalacijo.
Recimo, hotel sem si instalirat VLC player. Zadevo potegnil iz nete, razpakiral, nato hotel instalirati, ampak kako? V datoteki "instal" je samo tekstovni file.
Bom povedal po Win; iščem nek instal.exe file za instalacijo, ali pa se to dela na kak drugačen način?

PS, ne se preveč smejat, sem pač navajen samo na Win, kaj morem, se pa trudim.

@palma: morda si preberi članek, na katerega linka ta novica, ti bo pomagalo.

Pri Linuxu pač ni navada, da nekaj "potegneš z neta in (nekako) inštaliraš", ampak da v drevesu paketov, ki jih sistem poznaš, označiš, kaj hočeš, pa potem on sam potegne z neta in inštalira, vključno z dependencyji (paketi, ki jih ta paket potrebuje za svoje delovanje).
Seveda vseh stvari ni noter, ampak večina stvari, ki jih normalen človek rabi, pa je.

Pri paketih, ki jih pa s sourcom vred potegneš z neta, pa obstaja nekako naslednja standardna sekvenca (vseeno vsaj preleti INSTALL file pri vsakem, da vidiš, če to velja):

- odtaraš source (lahko v grafičnem okolju, lahko v terminalu s tar xzvf "ime tar fajla.tar.gz", kjer z nadomestiš z j, če gre za .tar.bz2 fajl
- greš s terminalom na direktorij, kjer se je to odzipalo, ter poženeš:
- ./configure (skripta na tistem imeniku, ki je ponavadi zraven; ta pogleda, če imaš vse dependencyje in si zapiše njihove lokacije; če kaj manjka, ti vrže error in pač veš, da moraš nekaj drugega še prej inštalirati (ta "nekaj drugega" pa je pogosto neka knjižnica, ki JE v repozitoriju, torej ti jo sistem zna sam poinštalirati)),
- make ('zbuilda' izvorno kodo, da dobiš binaren program)
- sudo make install (inštalira program na nivoju celega sistema)

To je to, samo še poženeš ... če veš, kako je ime programu :) ... Pa morda si ga dodaš v menije ...
Aja, pa source lahko zdaj zbrišeš.


Zadnje čase je vedno bolj popularen tudi (za moje pojme za eksotične programe, ki jih ponavadi ni v repozitoriju, odličen) sistem AutoPackage, ki nekoliko bolj sledi Microsoftovemu MSI-ju. Potegneš dol program, ki ga ponujajo v tej obliki (mislim, da ima fajl končnico .package), ta pa preveri, če imaš AutoPackage inštaliran (če ne, se sam zdownloada in poinštalira, česar MSI ne zna), nato pa namesti program v tistem paketu, ti ga da v menu in tudi v seznam programov, da ga lahko kasneje odstraniš.
(Programov, ki si jih inštaliral iz sourca, ponavadi ne moreš z lahkoto odstraniti, razen z ročnim (NEVARNO!) brisanjem fajlov.)

Ma ne mi strašit folka s kompajlanjem:D

Zadeva je simpl ko pasulj - Ubuntu uporablja za inštalacijo programov t.i. paketke (deb datoteke), v katerih je zapakiran celoten program z vsemi datotekami in navodili, kako se naj namesti. Nameščanje s pomočjo orodja apt poteka popolnoma avtomatsko, pa še za vse doatne knjižnjice, programe, ipd..., ki jih en program potrebuje (odvisnosti oz dependencies) za delovanje, poskrbi popolnoma avtomatsko. Apt lahko uporabljaš iz konzole (priporočen način, ko se ga malo navadiš), lahko pa uporabljaš grafični vmesnik za inštalacijo. Preprost in najbolj osnoven vmesnik najdeš v meniju pod Add/Remove za programe, ki jih Ubuntu podpira out of the box, ta drugi pa se imenuje Synaptic, na pamet pa ne vem, kje ga najdeš...verjetno pod Administration. V obeh naklikaš, kaj bi rad namesti in pritisneš OK, pa počakaš, da pomelje. Obvezna uporaba hitre net povezave.

Lahko pa inštaliraš posamezen deb tako, da v konzoli vpišeš dpkg -i ime_fajla.deb al pa dvoklikneš na njega. Simpl ko pasulj (in precej hitreje ko Windows nekt, next, next....). Mene je način inštalacije programja na začetku najbolj navdušil - apt-get install [ime programa]. Bolj simpl ko tak - ne gre.

Več o tem - https://help.ubuntu.com/6.10/ubuntu/des...