Redukcionizem

Za uvod preberte tole.

O brezveznosti nakladanja raznih "holistov" in drugih podobnih "alternativcev".

moderen članek...
samo naslov bi mogel biti DNA in biologizem, ker se ne ukvarja z redukcijo na ostale discipline. redukcionizem sam po sebi ni vedno vreden slave in hvale.

npr. pozitivizem (redukcija na opazovanje in indukcijo), sociobiologija (anatema kulturnih dejavnikov), razni sociologizmi (anatema bioloških dejavnikov :))...

The inquiry into cell structure that went on for three centuries, climaxing with the double helix discovery, was reductionist, analyzing ever-smaller units and using chemistry or physics to understand life processes. This does not mean, however, that there was ever a prevailing view that all life should be understood entirely by physics or chemistry.

ni res, da ni nikoli bilo takega "prevailing view". pozitivizem je pustil svoj pečat in na začetku smo imeli ti. socialno fiziko.

redukcija na empirične stavke je problematična. z indukcijo, opazovanjem, se jih ne da verificirat (glavni princip znanstvenosti pri l.p.). to je razdelal predvsem Popper.
izgon metafizike iz raja znanosti pa je spet problematičen. za pozitivizem je metafizika rubbish. ubežati njenim predpostavkam, tudi v naravoslovju, pa ni lahko.

pozitivistične sanje o eni znanosti pa so pogorele od Diltheya naprej in ob delitvi na geisteswissescahften in naturwissenschaften.

ok. vzemimo da je znanost ena. kako zgleda ta znanost? a je to preizkušanje hipotez na podlagi empirije? potem tako znanost imajo tudi šimpanzi. tudi ufologija je znanost potem, saj naj bi obstajali empirični podatki o teh eksotičnih srečanjih. hočem rečt, da jaz ne vem kako je videti ta Znanost. mogoče bi mi koristil tvoj vpogled.

po drugi strani ta topic in začetni članek ne govori o zvedljivosti, ampak o uspehu redukcionizma napram holizmu. lahko se le čudimo od kje ta uspeh? je redukcionizem najpravilnejša metoda raziskovanja? ali nam potem sploh kaj koristi filozofija znanosti ali zgodovina znanosti? obstaja sploh kaka preskripcija po kateri bi se morali ravnati, da pridemo do znanstvenih zaključkov. zgodovina filozofije znanosti je polna teh napotkov, metod, oblik, itd... ampak ali konkreten raziskovalec sploh uporablja te napotke? ali se kak molekularni biolog ustavi in vpraša, kaj bi rekel Popper na to? ali naj privzamem Occhamov rez tukaj?
znanost enostavno gre. naše zapopadenje znanosti pa je pomanjkljivo.

po tretji strani pa je treba tudi razmejiti vprašanje o upravičenosti in uporabnosti redukcionizma. lacanizem je zagotovo uporaben, vprašanje pa je če je upravičen. redukcija človekove kulture na biologijo je uporabna, ampak spet ali je upravičljivo?