Zakoniti nadzor v Sloveniji

• Matej Kovačič :: 3. sep 2004

Po 11. septembru se je v ZDA kasneje pa tudi drugod po svetu začel povečevati nadzor nad državljani. Povečala so se pooblastila policije in tajnih služb (predvsem v ZDA), policije različnih držav in tajne službe so začele med seboj tesneje sodelovati in si izmenjevati informacije, začel se je proces poenotenja zakonodaje, ki državam omogoča mednarodni nadzor (tipičen primer iz zadnjega časa je konvencija o kiberkriminalu), če pa k temu prištejemo še razvoj tehnologije, lahko pridemo do ugotovitve, da za pravice povprečnega državljana to ne pomeni nič dobrega. Slovenija iz teh trendov seveda ni izvzeta.

Po drugi strani demokratične države državljanom omogočajo nadzor nad svojim delovanjem. Ideja civilnega nadzora je, da se s tem zmanjša možnost zlorab, civilni nadzor pa omogoča tudi oceno učinkovitosti delovanja države. Nad delovanjem represivnih državnih organov tako bdijo sodišča, parlament (v Sloveniji npr. parlamentarni odbor za nadzor nad delom obveščevalnih in varnostnih služb), v zadnjih desetletjih pa demokratične države dostop do nekaterih podatkov o delovanju tajnih in varnostnih služb omogočajo tudi javnosti.

Ti podatki so večinoma statistični pregledi prikritih ukrepov, v ZDA pa so nevladne organizacije s pomočjo zakona o svobodi informacij (Freedom of Information Act - FOIA) pridobile tudi precej dragocenih dokumentov, ki so jih državni organi želeli skriti pred javnostjo. FOIA je tako zaslužna za to, da so v javnost prišli podatki o Operation Root Canal, tajni operaciji FBI v okviru katere je le-ta pripravljal vsebino in teren za sprejem Communications Assistance for Law Enforcement Act (CALEA), zakona, ki je v javnosti bolj znan pod imenom Digital Telephony Act in ki je od operaterjev telekomunikacij v ZDA zahteval sodelovanje z organi pregona in zagotavljanje tehničnih zmožnosti za prisluškovanje na njihovih omrežjih.
Na podlagi FOIA je javnost pridobila tudi podatke o obstoju in delovanju Carnivora, sistema za nadzor interneta, ki so ga prvi začeli uvajati v ZDA, danes pa jim sledimo tudi v Sloveniji, precej zanimivih dokumentov ameriških državnih organov pa je objavljenih tudi na Cryptome.org.

Glavni namen FOIA je zagotavljati nadzor javnosti nad delovanjem vlade. Zakon določa, da ima vsakdo, razen v nekaterih primerih, pravico dostopa do kateregakoli vladnega dokumenta. FOIA je torej v ZDA zelo močno "orožje" javnosti, ki omogoča transparentnost delovanja državnih organov, s tem pa tudi njihovo večjo odgovornost in učinkovitost. Zaradi FOIA ameriški državni organi ne samo posredujejo informacije vsem tistim, ki jih zahtevajo, pač pa jih tudi sami objavljajo na svojih spletnih straneh. Konkretno so v ZDA javno dostopni podatki o številu prisluhov, najdejo pa se tudi podatki o uporabi drugih prikritih ukrepov. Na spletni strani ameriškega sodstva si torej lahko vsakdo ogleda npr. letna poročila o uporabi prisluškovanja, pri nevladni organizaciji Electronic Privacy Information Center pa so iz teh podatkov narisali tudi grafe uporabe prisluškovanja s strani FBI in tajnih služb).

Podobno ureditev pa imamo tudi v Sloveniji. Slovenska ustava v 39. členu določa, da ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. Vendar pa je ustavna določba preveč splošna in do sprejema Zakona o dostopu do informacij javnega značaja marca 2003, je bilo izročanje tovrstnih informacij bolj stvar dobre volje državnih uradnikov in politike, kot pa jasno določenih zakonskih pravil.

Zakon določa, da ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega značaja in sicer na vpogled, lahko pa zahteva tudi njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. V nekaterih izjemnih primerih lahko državni organ dostop do te informacije tudi zavrne. Ti primeri med drugim obsegajo tajne podatke (da je podatek tajen ni stvar proste presoje, pač pa mora to določati zakon o tajnih podatkih (ZTP)), poslovne skrivnosti, osebne podatke, itd. (izjeme podrobneje opredeljuje 6. člen ZDIJZ). Če nek dokument vsebuje npr. nekaj tajnih in nekaj javnih podatkov, ima prosilec še vedno pravico da se seznani z vsebino dokumenta, sporni podatki pa so izločeni (v ZDA npr. take podatke prečrtajo, da niso več berljivi). Seveda je potrebno za posredovanje informacij plačati, vendar zakon določa, da se sme zaračunati samo materialne stroške, vpogled pa je brezplačen. Tako se torej ne more zgoditi, da bi nek državni organ s pretirano zasoljeno ceno posredovanja v praksi onemogočal dostop do informacij javnega značaja.

Zakon opredeljuje tudi postopek zahteve informacij javnega značaja ter kaj lahko prosilec stori v primeru, če državni organ njegovemu zahtevku ne ugodi. Tako imamo po novem v Sloveniji pooblaščenca za dostop do informacij javnega značaja (trenutno imamo pooblaščenko), ki je samostojen pritožbeni organ, a o tem v nadaljevanju.

Kljub temu, da se za ta uvod zdi, da nima veliko zveze ne z nadzorom, ne s tehnologijo, pa je njegovo razumevanje pomembno za nadaljni potek zgodbe, ki se je začela kot nedolžna ideja, da bi bilo dobro imeti nekakšen statističen pregled o količini nadzora (predvsem nadzora vseh oblik telekomunikacij) tudi v Sloveniji, razvila pa se je v pravo malo afero in povzročila celo manjši pretres med slovenskimi tajnimi službami in policijo.

Katalog organov ZDIJZ

1. člen ZDIJZ določa, da mora vlada vsako leto objaviti katalog organov, ki so zavezanci za dajanje dostopa do informacij javnega značaja. To so državni organi, organi lokalnih skupnosti, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb.

Pred nekaj meseci sem za Electronic Privacy Information Center, eno največjih nevladnih organizacij, ki se ukvarja z elektronsko zasebnostjo in zasebnostjo nasploh, pripravljal poročilo Privacy and Human Rights za Slovenijo. Ker naj bi del poročila vseboval tudi pregled zakonodaje, ki državljanom omogoča dostop do informacij javnega značaja, sem se lotil podrobnega branja zakona in naletel na že omenjeni katalog.

Katalog dejansko vsebuje skoraj popoln seznam vseh državnih organov, vendar v oči bode predvsem tisto, kar v katalogu manjka. V katalogu namreč ni Slovenske varnostno-obveščevalne agencije (SOVE). Če se kdo sprašuje kako to, da sem med množico organov opazil, da manjka ravno SOVA je odgovor preprost - v ZDA so predstavniki nevladnih organizacij (tudi EPIC-a) po 11. septembru bili največjo bitko ravno s tajnimi službami, ki jim niso hotele dajati podatkov, do katerih so bili na podlagi FOIA upravičeni, do teh podatkov pa so praviloma prišli šele s tožbami.

Seveda me je zanimalo zakaj SOVE ni v katalogu. In ker je ministrstvo za informacijsko družbo tisto ministrstvo, ki je zadolženo za izvajanje tega zakona, sem se kot zunanji sodelavec EPIC-a v začetku julija uradno obrnil nanje. Dobil sem presenetljiv odgovor.

Predstavnik ministrstva mi je namreč odgovoril, da je bila SOVA "na izrecno zahtevo sicer izključena iz kataloga, kot ga je sprejela vlada, čemur sem sam sicer močno nasprotoval, saj je po moji osebni oceni tudi v celoti nezakonito. Vendar v nasprotnem primeru sprejem gradiva ne bi bil mogoč.". Na moje izrecno vprašanje kdo je to izrecno zahteval, pa sem dobil odgovor, da je bila to SOVA sama. Človek se nehote vpraša ali je vlada nadrejena SOVI ali pa je morda obratno. Tako razmišljanje je morda pretirano, vsekakor pa ni prijetna misel, da morda živimo v državi, v kateri tajna služba narekuje vladi kaj sme in česa ne sme, namesto da bi bilo obratno.

Prvi dve zahtevi

To odkritje je vsaj delno narekovalo mojo odločitev, da od SOVE poizkusim pridobiti kakršnekoli podatke in s tem preverim, ali SOVA je zavezanec po ZDIJZ ali ne. Vendar sem v resnici že dlje časa razmišljal, da bi bilo dobro tudi v Sloveniji narisati kakšen podoben graf, kot so ga narisali pri EPIC-u; konec koncev pa je področje nadzora in zasebnosti nekaj, s čimer se tudi strokovno ukvarjam.
Poleg tega je do pred kratkim veljalo, da so ti podatki v Sloveniji popolnoma tajni (policija je podatke javno objavljala do leta 1995, potem pa je s tovrstno prakso prenehala), čeprav so v nekaterih (demokratičnih) državah ti podatki javni.

V začetku me je zanimal samo nadzor interneta, kasneje sem se odločil, da bi bilo zaradi primerjave dobro imeti tudi podatke o nadzoru drugih oblik komunikacije, na koncu pa sva se skupaj z Goranom Klemenčičem, profesorjem na Fakulteti za policijsko-varnostne vede odločila zahtevati vse podatke in sicer za vsako leto posebej, kar bo omogočilo medčasovno primerjavo. "Vse" v tem primeru pomeni vse tiste oblike izvajanja operativnih metod, pooblastil, itd., ki jih za SOVO in policijo določata zakon o SOVI (ZSOVA) in zakon o policiji (ter njune dopolnitve). Pri tem sta mi pomagala tudi dva pravna strokovnjaka.

Ker zakon določa, da če organ na zahtevo ne odgovori v 20 delovnih dneh, se šteje, da je zahtevo zavrnil, s čimer je možna pritožba na pooblaščenko, sem zahteve poslal v pisni obliki in s povratnico.

Najprej sem se odločil za pošiljanje SOVI in predsedniku okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je po ZSOVA prisojen za izdajanje pisnih odredb SOVI. Pri tem sem naletel na manjši problem - SOVE namreč ni v telefonskem imeniku, kar pomeni, da v njem tudi ni njenega naslova. No, ta problem je bil s pomočjo interneta hitro rešljiv; naslov SOVE je Stegne 23C, 1000 Ljubljana, telefonska številka pa 01/479 91 (imajo pa tudi elektronski naslov).

31. julija 2004 sem tako SOVI in predsedniku okrožnega sodišča v Ljubljani s povratnico poslal dve zahtevi za dostop do informacij javnega značaja.

Zahteva poslana SOVI vsebuje vprašanja glede letnega statističnega pregleda uporabe posebnih oblik pridobivanja podatkov, števila oseb, ki jih SOVA operativno obravnava, primerov, ko je SOVA od zunanjih upravljalcev zbirk osebnih podatkov pridobila osebne podatke, števila enot in uporabe uradnih listin s prirejenimi identifikacijskimi oznakami, izdanih pisnih odredb za tajni nakup dokumentov in predmetov, spremljanje mednarodnih sistemov zvez, tajno opazovanje in sledenje, letni statistični pregled števila podatkov pridobljenih na podlagi 24. člena ZSOVA, število javnih naročil s strani SOVE, število nakupov specialne opreme iz 47. člena ZSOVA ter število nakupov stanovanj.

Zahteva poslana predsedniku okrožnega sodišca v Ljubljani vsebuje vprašanja o letnem statističnem pregledu podatkov o prejetih predlogih za izdajo pisne odredbe za uporabo kontrole pisem in drugih občil ter nadzorovanje in snemanje telekomunikacij za obdobje od 1999 do junija 2004, o številu odobrenih predlogov v teh zadevah, o prejetih predlogih za izdajo pisne odredbe po 24. členu ZSOVA, po posameznih razlogih iz 1. odstavka 24. člena ZSOVA, o številu odobrenih predlogov v teh zadevah ter letni statistični pregled števila podatkov pridobljenih na podlagi 24. člena ZSOVA, ki niso bili uporabni, oziroma se niso nanašali na razloge, zaradi katerih je bila odrejena posebna oblika pridobivanja podatkov in so bili zato po vpogledu predsednika okrožnega sodišca uničeni.

Na kratko - želel sem pridobiti statistične medletne podatke o izvajanju ukrepov in pooblastil SOVE, podatke, ki bodo primerljivi s podatki, ki so v nekaterih tujih državah vsakomur javno dostopni preko interneta. Povratnici z datumom 2. avgusta 2004 dokazujeta, da sta obe ustanovi zahtevi za dostop do informacij javnega značaja prejeli, kar pomeni, da je s tem dnem začel teči že omenjeni 20 dnevni rok.

Prvi odgovor

23. avgusta 2004 sem prejel priporočeno poštno pošiljko, ki sem jo naslednji dan dvignil na pošti. Kot se je kasneje izkazalo, je Okrožno sodišče v Ljubljani moj zahtevek odstopilo uradni osebi za informacije javnega značaja Vrhovnega sodišča RS, ki je pooblaščeno tudi za Okrožno sodišče v Ljubljani.

Le-ta pa mi je izdala odločbo, da se zahteva za dostop do informacij javnega značaja zavrne.

To me pravzaprav ni presenetilo, saj sem zavrnitev pričakoval. Presenetila me je obrazložitev zavrnitve.

V obrazložitvi je namreč navedeno, da se zahteva zavrne zato, ker se nanaša na podatke, ki so na podlagi Zakona o tajnih podatkih določeni kot tajni zaradi zaupnosti obveščevalne in varnostne dejavnosti državnih organov, o teh podatkih pa se poroča samo vladi in Komisiji DZ za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb.

2. člen zakona o tajnih podatkih določa, da je tajni podatek "dejstvo ali sredstvo z delovnega področja organa, ki se nanaša na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države, ki ga je treba zaradi razlogov določenih v tem zakonu zavarovati pred nepoklicanimi osebami, in ki je v skladu s tem zakonom določeno in označeno za tajno", 5. člen pa pravi, da se lahko za tajnega določi podatek, ki je tako pomemben, da bi z njegovim razkritjem nepoklicani osebi nastale, ali bi očitno lahko nastale, škodljive posledice za varnost države ali za njene politične ali gospodarske koristi in se nanaša na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve, obveščevalno in varnostno dejavnost državnih organov Republike Slovenije, sisteme, naprave, projekte in načrte, pomembne za javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ter obveščevalno in varnostno dejavnost državnih organov Republike Slovenije, znanstvene, raziskovalne, tehnološke, gospodarske in finančne zadeve, pomembne za javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ter obveščevalno in varnostno dejavnost državnih organov Republike Slovenije.

Kako bi lahko razkritje zahtevanih podatkov imelo škodljive posledice za varnost države ali za njene politične ali gospodarske koristi pa je v odločbi pojasnjeno takole:

"Tudi razkrivanje podatkov zgolj o obsegu uporabe posameznih tajnih oblik pridobivanja podatkov bi škodilo uspešnosti in učinkovitosti delovanja obveščevalnih in varnostnih služb ter s tem zagotavljanju varnosti države. Z razkritjem podatkov o številu tovrstnih primerov bi, na primer, razkrili količinski obseg nadzora po posamezni vrsti ukrepa v določenem časovnem obdobju, oziroma trende v varnostno obveščevalni dejavnosti glede uporabe posameznih ukrepov. Razkritje tovrstnih podatkov bi ogrozilo nacionalno varnost, zato po mnenju VSRS med izjeme po 1. odstavku 6. člena ZDIJZ spada tudi sama informacija o obstoju oziroma neobstoju določenega podatka, kakor seveda tudi informacija o številu tovrstnih podatkov.".

Seveda sledi pritožba na pooblaščenko, a o tem prihodnjič.

Tretja zahteva in prvi podatki

24. avgusta 2004 je bila s povratnico na Generalno policijsko upravo poslana še ena zahteva za dostop do informacij javnega značaja. Policija je zahtevo prejela 25. avgusta 2004.

Zahteva vsebuje precej podrobna vprašanja o uporabi posebnih metod in sredstev ter izvajanju policijskih pooblastil, njeno vsebino pa si lahko preberete sami.

23. avgusta 2004 je bilo v Odmevih na TV Slovenija v prispevku rečeno, da "o tem, koliko se prisluškuje menda ne smejo govoriti ne na policiji, ne v SOVI. Le na ljubljanskem okrožnem sodišču so povedali, da imajo letno med tisoč postopki približno en odstotek takih, kjer so dokazi pridobljeni tudi s pomočjo prisluškovanja, SOVA pa je lani menda zaprosila za okoli deset snemanj".

Istega dne je tudi Vanja Pirc iz Mladine v članku 'Javno prisluškovanje' prišla do podobne ugotovitve: "Koliko osebam pa policija prisluškuje danes? Do konkretne številke nam ni uspelo priti. Iz uprave policije in vrhovnega državnega tožilstva so nam sporočili, da nam številke ne morejo izdati v skladu z zakonom o tajnih podatkih in drugimi predpisi. Preiskovalna komisija pa tega podatka že od druge polovice 90. ne objavlja več.".

Tako prakso je v oddaji Odmevi iz dne 23. avgusta 2004 javno kritiziral Goran Klemenčič: "Imate prav, še do pred nekaj leti so bili ti podatki javno dostopni. Ti podatki so javno dostopni tudi v vseh demokratičnih državah. Dostopni so v Nemčiji, na Nizozemskem in hej, celo v ZDA so javno dostopni. Niso pa javno dostopni v Romuniji, Moldaviji, Albaniji in Sloveniji. In mislim, da bo na tem področju potrebno nekaj narediti.".

Njegove izjave so povzročile precejšen odziv in 25. avgusta, torej isti dan, ko je policija prejela mojo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, je bila na TV Slovenija oddaja Omizje, v kateri je namestnik direktorja policije dr. Andrej Anžič kljub temu, da so na policiji novinarjem še nekaj dni pred tem zatrjevali, da do teh podatkov ni mogoče priti, spremenil dotedanjo prakso policije iz leta 1995 in na TV javno objavil podatke o številu prisluhov. To je sicer hvalevredno in predstavlja pomemben napredek, vendar pa je podatek o številu prisluhov samo del podatkov, ki sem jih zahteval od policije. Kljub temu se zdi, da bo policija tovrstne podatke dejansko objavila, saj je direktor slovenske policije za oddajo 24ur 26. avgusta 2004 izjavil, da do pred kratkim sicer ni dobil zahtev, ki bi kazale, da bi ti podatki zanimali javnost, vendar pa "Ko je informacija, da naj bi policija te podatke objavila, prišla do mene, sem bil takoj za to, da se objavijo".

Podatki, ki jih je na TV Slovenija predstavil dr. Andrej Anžič Policijski prisluhi:

leto	število oseb	število priključkov
2003	168	472
2002	222	505
2001	199	454

26. avgusta je v oddaji 24ur Boštjan Šefic iz SOVE sicer razkril približno število prisluhov (ostalih podatkov ne), ki se giblje v okviru desetih odredb letno, vendar kot kaže SOVA zaenkrat ne misli spremeniti svoje prakse.

Delni odgovor SOVE

Nekaj dni zatem, 28. avgusta 2004, sem namreč od SOVE dobil odločbo, da se zahtevi za dostop do informacij javnega značaja delno ugodi, delno pa se jo zavrne.

V obrazložitvi so v SOVI zapisali, da bi "razkrivanje tovrstnih podatkov prosilcu škodilo uspešnosti in učinkovitosti delovanja agencije in s tem zagotavljanju nacionalne varnosti države".
Po njihovem mnenju "je očitno, da je treba zavarovati uporabo takega pridobivanja podatkov v celoti, torej tudi podatke o njihovem obsegu, saj bi s tem razkrili obseg nadzora po posamezni vrsti nadzorovanega ukrepa, s čemer bi posamezniki ali skupine, ki se ukvarjajo z nedovoljeno dejavnostjo, ki ogroža nacionalno varnost, pridobili informacijo in s tem možnost, da se izognejo uporabi npr. načina komunikacije, ki je statistično bolj nadzorovana, oziroma po drugi strani uporabijo tisti način, pri katerem je po statističnih podatkih nadzor najmanjkrat uporabljen.

SOVA je tako posredovala le odgovora na vprašanji št. 11 in 12 (število javnih naročil in število nakupov specialne opreme po 47. členu ZSOVA), kljub temu pa so z odgovorom posredno priznali, da SOVA je zavezanec po ZDIJZ. Naslednje leto torej lahko pričakujemo, da bo vlada SOVO uvrstila v katalog zavezancev.

Posredovani podatki :

_{* Podatki za prvo polovico leta 2004 niso vključeni, ker gre za letno poročanje o tovrstnih naročilih.
** En nakup se lahko nanaša na različne vrste in število specialne opreme.}

Konec prvega dela

Na objavo podatkov in grafičnih prikazov o količini nadzora v Sloveniji bo torej potrebno še malo počakati. Vsekakor pa so te tri zahteve povzročile precej medijskega odziva, predvsem s strani policije, za SOVO pa sedaj tudi uradno vemo, da je zavezanec po ZDIJZ. Ker se zgodba razvija sproti, si bomo naslednjič ogledati postopek pritožbe na pooblaščenko, morda pa bodo na voljo že kakšni novi podatki.