Kaj kupiti (2. del)

• Korosec Luka :: 19. jun 2003

Kaj kupiti, je večno vprašanje, ki si ga vsak izmed nas zastavi vsakokrat, ko se odpravi v trgovino, pa naj bo to lokalna prehrambeno usmerjena prodajalna ali pa kaj zanimivejšega -- naprimer računalniška trgovina. Kamorkoli pridemo, tam nas čaka nekdo, ki želi od nas dobiti kar največ denarja, četudi včasih ne na ravno najbolj pošten način. Dokler govorimo o živilih, še ni tako zelo hudo, čeprav smo potem prisiljeni po grlu stlačiti kakšen kos težje prebavljive hrane, a ko se preselimo v računalniške vode, postanejo napake precej težje "prebavljive". Še posebej kadar je taka napaka posledica lahkomiselnega poslušanja nasveta strokovno podkovanega in vsevednega prodajalca. No, pred neužitnimi živili vas ne morem ubraniti, zato se bom toliko bolj potrudil, da vam vsaj vaš računalnik ne bo povzročil rane na želodcu.

V prvem delu našega nakupovalnega članka smo obdelali ohišja, osnovne plošče, procesorje, procesorske hladilnike in pomnilnik, v drugem pa se bomo posvetili diskom, grafičnim, zvočnim in mrežnim karticam, optičnim enotam, napajalnikom, monitorjem, tipkovnicam, mišim in zvočnikom. Kot vidite, imamo pred sabo kar lepo število komponent, zato je najbolje, da kar začnemo.

Disk

Še dve leti nazaj sem se praskal po glavi, kaj bom počel s 45 GB prostora na mojem novem in takrat najboljšem IBM-ovem trdem disku, danes pa se počutim utesnjenega na 80 GB, ki mi jih ponuja moj Western Digitalov trdi disk. Dejstvo je, da so se med takrat in danes močno razširile datoteke s takšnimi in drugačnimi multimediskimi vsebinami, ki jih ljudje po vedno večjem številu širokopasovnih povezav in zelo poceni CD-R-jih, prenašajo med seboj. Tudi igre, ki so na dveh CD-jih in pri inštalaciji zavzamejo krepko čez gigabajt, niso več nobena redkost. Kako torej zagotoviti dovolj prostora za ves ta silne gigabajte zavzemajoč šopek rožic™ za čim manj denarja?

Ko kupujemo disk, moramo takisto kot pri nakupu RAM-a upoštevati dva osnovna kriterija: kapaciteto in hitrost, dodatno pa še glasnost. Kapaciteto merimo v vsem dobro znanih gigabajtih, hitrost pa s številom obratov v minuti (RPM). Seveda si želimo obojega čim več. Pri diskih se bolj kot kjerkoli drugje pokaže potreba po kakovosti in zanesljivosti, saj je njihova kakovost neposredno povezana z varnostjo naših podatkov. Meni osebno je zaradi velike hitrosti in tihega delovanja najbolj všeč Western Digital (WD), sledijo pa mu Maxtorjev DiamondMax Plus 9, Seagateov Barracuda ATA V, IBM/Hitachijev Deskstar 180GXP in na koncu še Samsungov SpinPonit. IBM je imel v preteklosti s svojimi Deskstarji obilico težav, a sedaj kaže, da so se stvari pod Hitachijevim okriljem uredile. Novi Deskstarji so znani kot zelo tihi, hitri in še cenovno ugodni za povrhu, tako da trenutno ponovno precej priljubljeni.

Posebne izvedenke diskov, kot na primer tiste z 8 MB predpomnilnika, imajo daljšo garancijo od navadnih, zato se splača po njih poseči tudi zaradi tega. Ker vem, da so vam garancijski pogoji pomembni, se pred nakupom pozanimajte tudi o njih, ker lahko glede na znamko in prodajalca kar precej variirajo.

Če se torej na hitro ozremo po cenikih, so najcenejši diski tam okoli 17 tisoč tolarjev, vendar pa so za tretjino oz. polovico večji in za 1800 obratov na minuto (RPM) hitrejši diski za le 3 do 7 tisočakov dražji. Očitno ti najcenejši diski ne predstavljajo ravno najboljšega nakupa. Pa poglejmo, kaj nam ponujajo tisti malce dražji diski: 60 - 120 GB, 7200 obratov na minuto in dodaten predpomnilnik. Vse to je zelo lepo in uporabno, a odločitev vseeno ni lahka. Diske loči le nekaj tisočakov, ki pa nam prinesejo po 20 - 40 dodatnih GB in 8 MB predpomnilnik, a po tem sistemu na koncu pristanemo pri 120 GB 7200 RPM 8 MB disku oziroma 33 tisočakih. Tako smo se znašli celih 16 tisočakov višje, kar nikakor ni zanemarljiva vsota. Odločitev je težka, a če se že moram za nekaj odločiti, bi priporočil Western Digital Caviar (WD) 80 GB 7200 ATA100 8 MB (JB) oz. od katerega drugega proizvajaleca z enako kapaciteto in obrati.

Če gradite čim cenejši računalnik in želite nekaj privarčevati, je tu vaša priložnost, a ne pojdite pod 40 GB s 7200 RPM. V primeru, da ste za disk pripravljeni odšteti več kot 30 tisočakov, pa se lahko začnemo pogovarjati o 120 gigabajtnih pošastih. Odvisno od proizvajalca in predpomnilnika segajo cene od 33 do 37 tisoč tolarjev. Sam vam priporočam WD-jev 120 GB 8 MB disk za okoli 36.000 SIT, po želji pa izberite sebi ljubšega proizvajalca.

Moderni trdi diski se med obratovanjem vrtijo zelo hitro in posledično sprostijo veliko toplote, ki v zaprtem in slabo prezračenem ohišju ob pomoči vročega procesorja in grafične kartice kaj hitro povzroči nevarno visoke temperature diska. Kot veste, se znajo snovi pri višjih temperaturah obnašati precej drugače kot pri nižjih, zato je zelo priporočljivo, pri večjih diskih pa že kar nujno, imeti bodisi prezračeno ohišje, bodisi vsaj kakšen ventilator pod diskom, ki bo toploto odvajal stran od njega. Skoraj povsod se da kupiti te posebne ventilatorje za okoli 3 tisočake, ki naj vam jih nikakor ne bo žal. Če pa se dokopljete do bakrenega bloka za vaš disk, pa toliko bolje.

Za konec pa si oglejmo še čisto sveže Serial ATA diske. Po razumljivo zasoljenih cenah so nam trenutno na voljo Seagate 80 GB 7200 RPM SATA 8 MB (34 tisočakov), Seagate 120 GB 7200 RPM SATA 8 MB (42 tisočakov), WD Raptor 36,7 GB 10000 RPM SATA 8 MB (44 tisočakov) ter Maxtor 120 GB SATA 7200 RPM (56 tisočakov). Za zdaj še ni smiseln nakup takih diskov, če pa ste tehnološki obsedenec s preveč denarja, izvolite.

Grafična kartica

No, pa smo prispeli do najbolj vroče teme zadnjih nekaj mesecev, če ne že kar let. Kot veste, ni področja v računalništvu, kjer bi se odvijal tako krvav boj kot se odvija ravno na področju grafičnih kartic. Kljub izredno močni konkurenci sta bili pomladni kolekciji iz Ontaria in Kalifornije v obliki R(V)350 in NV3X, milo rečeno, razočaranji. Tako imamo sedaj na trgu prav fino zmešnjavo, ki jo tvori malo morje različnih modelov tako Redeonov kot GeForceov in jo še dodatno poslabšuje izredno pametna (Urednik™ svetuje: Nepoznavanje temeljev ironije škoduje zdravju! --Sergio) poimenovalna politika obeh grafičnih gigantov, pri katerih odpove vsa logika tega sveta.

Kako je na primer možno, da ima novejša grafična kartica z višjo številko slabše zmogljivosti? Čisto enostavno: vzameš grafični čip trenutne generacije in ga najprej temeljito pohabiš, potem ga naučiš nekaj novih trikov in zaradi lepšega izgleda na škatli malce naviješ frekvenco, et voila, imaš nov čip, ki mu lepo dodeliš višjo številko in seveda povsem svežo ceno. Na takšen način smo dobili kar lepo število Radeonov, vključujoč 9000 (Pro), 9200 (Pro) in 9600 (Pro). To so kartice, ki se jim je bolje izogibati zavoljo njihovih zmogljivejših predhodnikov, kot so 8500 (LE), 9100 ter 9500 Pro. Še enostavnejšo pot je izbrala nVidia, ki je očitno mnenja, da lahko z dodatkom podpore AGP 3.0 (8x) standardu zmogljivosti GeForcea 4 Ti 4400 narastejo do meje, da si zaslužijo višjo številko od frekvenčno veliko močnejšega Ti 4600, in je tako to novo kartico poimenovala kar Ti 4800SE.

Kaj pa nove generacije GeForcev? Tudi kalifornijsko podnebje je očitno slabo vplivalo na tamkajšnje zaposlene, saj so si nakopali nemalo težav z 0,13-mikronsko tehnologijo, ki jim je tako močno ponagajala, da so bili prisiljeni prestaviti predstavitev njihovega kinematičnega čuda za skoraj pol leta. Ta napaka je omogočila konkurentu s severa, da je s svojim fenomenalnim Radeonom 9700 Pro ves ta čas ostal na vrhu in si tako pridobil močno podporo tako v grafični industriji kot tudi med potrošniki.

Ko je že kazalo, da se je nVidia znašla v brezizhodnem položaju, se je v stilu največjih prvakov vrnila z NV35 bolj poznanim pod imenom GeForce FX 5900 Ultra in po dolgih mesecih ponovno zavzela prestol. Vprašanje je samo za kakšno ceno. Ker nikoli ni vse tako lepo, kot se zdi, so se na spletu pojavile precej resne obtožbe, da je nVidia goljufala z gonilniki in si tako pridobila neupravičeno prednost v nekaterih testih, predvsem v 3D Marku 2003. Mnenja o tej goljufiji so sicer deljena, a velika večina to početje obsoja in jaz sem vsekakor med njimi. Za končno sodbo bomo morali počakati in videti, kako se bo kartica obnesla v svoji finalni izvedbi, ki bo nekoliko drugačna od testnih primerkov in s popravljenimi gonilniki (brez goljufije).

Če sedaj malo odmislimo pripetljaje zadnjih mesecev in se raje razgledamo po slovenskih računalniških trgovinah, imamo pred seboj široko izbiro, ki pa jo bomo po odstranitvi plevela močno skrčili.

Začnimo pri najcenejšem modelu. Tu je še vedno nesporni vladar GeForce 4 MX 440, ki za svojih 15 tisočakov nudi sorazmerno veliko. Presenetljivo, ali pa tudi ne je, da so pri nVidii tudi tako starem modelu, kot je GF4 MX, namenili AGP 8x vmesnik, hkrati pa kar za četrtino dvignili frekvenco pomnilnika. Tako je to edina kartica, ki ji oznaka 8x v imenu dejansko prinese nekaj hitrosti.

Dandanes imajo že skoraj vse grafične kartice tudi TV izhod, a če ga res nujno potrebujete, se pred nakupom prepričajte, da ga tudi zares ima. Na nVidiinih karticah boste zasledili različne TV-Out čipe, ki niso vsi enako dobri. Boljši omogočajo izhodno ločljivost do 1024 x 768 in se nahajajo šele na GF4 Ti ali boljših karticah, lastniki slabših nVidiinih kartic pa se bodo morali zadovoljiti s čipom, ki omogoča najvišjo ločljivost 800 x 600. To resolucijo vam lahko zagotavlja bodisi Conexantov bodisi Chrontelov čip, pri čemer boste lepšo sliko dobili s prvim. Na sliki lahko vidite tudi Philipsov čip, ki ima to posebnost, da poleg izvoza omogoča tudi uvoz slike, in je zaradi tega uporabljen na večini VIVO (Video-In Video-Out) izvedenk. Bodoči lastniki ATi-jevih grafičnih kartic si z različnimi TV-Out čipi ne rabite beliti las, saj vsi Radeoni uporabljajo isti Rage Theatre čip, ali pa ga imajo že kar vgrajenega v samo grafično jedro.

Kar se tiče različnih proizvajalcev, kakšnih velikih razlik, razen morda v kvaliteti uporabljenih komponent, tu ni. Tako boste imeli s proizvajalci, kot je Leadtek Winfast (npr. A170) manj težav, kot z raznimi Innovision, Manli in podobni, ki imajo na žalost malce večjo pogostost odpovedi delovanja. Čeprav vem, da to vsi že veste, pa moram zaradi morebitnih popolnih začetnikov opozoriti tudi na vmesnik, preko katerega se grafična kartica pogovarja s preostalimi deli računalnika. Ta je že zelo dolgo časa AGP (1x, 2x, 4x, 8x), vendar pa se da še vedno dobiti tudi PCI izvedenke, ki pa so uporabne samo za tiste, ki imajo to smolo, da njihova osnovna plošča nima AGP-vtiča, ter za tiste, ki radi uživajo v pravem večzaslonskem sistemu. V večini primerov gre za starejše računalnike, lahko pa takšna kartica pomaga rešiti AGP-kartico, pri kateri se je ponesrečilo nadgrajevanje BIOS-a.

Za tiste skopuhe med vami je v najnižjem cenovnem razredu še ena, sploh nenapačna grafična kartica, ki je pogosto po krivici spregledana. Gre za Herculesovo 3D Prophet 4500 KYRO II 32 MB s TV-OUT-om, ki jo poganja PowerVR Kyro II grafični procesor in vas bo osiromašila za vsega 11 tisočakov, pri tem pa še vedno poganjala spodobno število iger. Vprašanje je le, kako dolgo bo še na voljo. Ponekod se dá še vedno dobiti tudi GeForce 2 MX, ki za svojo ceno 12 tisočakov opravi povsem dostojno delo, predvsem pa predstavlja izvrsten nakup na trgu rabljene opreme, kjer jo lahko dobite že za vsega 6 tisočakov.

Če se sedaj preselimo v malce višji razred, se znajdemo med posamezniki, ki so pripravljeni za svojo grafiko odšteti od 20 do 30 tisočakov. Tu se za prevlado borita Radeon R200 (R8500/LE, R9100) in NV34 (GeForce FX 5200/Ultra) sledita pa jima RV280 (R9200/Pro) in RV250 (R9000/Pro). To je področje, kjer se bije najhujša bitka za potrošnike in posledično je tudi zmešnjava tu največja. Poskušajmo si malo razjasniti situacijo. Za začetek naj malo razložim kodna imena. Kot vidite, imamo eno ime, ki se začenja z R in dve, ki se začenjata z RV. Kot ste najbrž opazili, sem postavil R na prvo mesto in šele potem oba RV-ja. Skrivnost je v tem, da ko ATi poimenuje svoja grafična jedra v razvojne namene in še ni določeno marketinško ime, jih mora nekako ločiti glede na želene zmogljivost in ker sami sebi ne marajo lagati, tako kot si to privoščijo pri potrošnikih, imajo zelo jasno poimenovalno shemo. R dobi polnokrvna različica, RV pa osiromašena, a tudi cenejša (V = value) izvedenka. Tako jih lahko po kodnih imenih kljub višjim številkam zelo enostavno razkrinkamo, zelo zgovorna pa je tudi številka pri RV250 oz. RV280, ki ima še vedno samo dve stotici in s tem, kljub devetki v marketinškem imenu, razkriva podporo za samo DX 8.1. Za podporo DirectX 9 potrebujete v kodnem imenu števko 3, npr. R300 pri Radeon-u 9700/Pro.

Edina razlika med R9000/Pro (RV250) in R9200/Pro (RV280) je v podpori AGP 8x standardu in nekoliko višjih frekvencah, ki so na strani slednje. Torej je "najnovejši" Radeon 9200 še vedno zasnovan na več kot eno leto stari arhitekturi, ki pa jo delno rešuje 0,13-mikronski proces izdelave in s tem nekoliko višji navijalski potencial. V kombinaciji s hitrim pomnilnikom bo dostojno zamenjal Radeona 9000/Pro, ampak problem je, da je še vedno samo pohabljen Radeon 8500 LE.

Glavna razlika med R8500(LE)/9100 (R200) in R9000/Pro(RV250) jedrom je pol manjše število teksturnih enot, saj so ATijevci pri zmanjševanju proizvodnih stroškov enostavno odvzeli po eno teksturno enoto iz vsakega izmed štirih renderirnih cevovodov. Tako ima R9000 samo še 4x1 arhitekturo v primerjavi s 4x2, ki so jo lasti R8500/LE oziroma 9100. S tem so napravili dovolj prostora za vgradnjo drugega RAMDAC-a kar direktno v grafično jedro in tako izboljšali podporo delu na dveh monitorjih (vsak monitor zahteva svoj RAMDAC). Ta pri R8500(LE)/9100 še vedno povzroča zmedo, saj so nekateri proizvajalci kartic drugi RAMDAC dodali, drugi pa ne. Če torej nameravate uporabljati dva monitorja hkrati, bodite pri nakupu R8500LE in R9100 zelo pozorni, ali vaša kartica vsebuje drugi RAMDAC (Dual Display) ali ne.

Kot da to ne bi bilo dovolj, je okoli teh 9100 in 8500LE zrasla še ena razlika. Predvsem gre tu za delovne frekvence kupljenega proizvoda in njegovega navijalskega potenciala, ki so odvisne predvsem od kvalitete uporabljenega pomnilnika (5 ns = 200 MHz, 4 ns = 250 MHz), nekoliko pa tudi od uporabljenega tiskanega vezja s pripadajočim čipovjem. Prve 8500LE kartice, ki so ven prišle so delovale na 250/250 MHz (GPU/pomnilnik), namesto 275/275 MHz, kot je delal čistokrvni 8500. Teh 8500LE ni bil noben problem naviti do 8500 in še malo čez, zato so bile svojčas dober nakup, čeprav so bile takrat še zelo drage. Problem je, da se sedaj, ko jim je cena padla tako nizko, pojavljajo neke čudne neuradne "LELE" verzije, ki delujejo pri 250/200 MHz, podobno kot nove 9100, ki so v bistvu tako le 8500 "LELE" z novim imenom. Zato bodite pri nakupu 8500LE zelo pozorni, saj ta ne sme biti 250/200 MHz (tako imenovani "LELE"), temveč mora biti 250/250 MHz, kar je brez dvoma boljša kartica od 9100, ki odvisno od proizvajalca deluje pri 250/200 MHz (razni neimenovani) ali 250/230 MHz (Sapphire) in tudi 9000 PRO (270/275 MHz). Najti pravo kartico pa kljub vsem tem znanju še vedno ni tako enostavno, saj velikokrat ni jasno, kaj točno prodajajo in prodajalci tudi niso ravno v veliko pomoč. Zagotovo je dober nakup Sapphirejeva 9100, ki preverjeno deluje pri 250/230 MHz in se je izkazala kot zelo naklonjena navijanju vse do 8500 specifikacij, torej 275/275 MHz.

Višja številka v kodnem imenu RV250 glede na R200 pa vseeno ni čisto iz trte izvita, saj jedro vsebuje mnoge optimizacije, ki mu kljub manjšemu jedru omogočajo relativno hiter izris slike in bo tako za nezahtevne igralce iger popolnoma zadostoval. Novinec v tem razredu je s ceno od 25 do 30 tisočakov GeForce FX 5200 Ultra, ki je dovolj dober, da nasledi GF 4 MX 440 in z lahkoto opravi tudi z R9000 Pro, v boju proti 8500LE in ustrezno navitem 9100, pa ji zmanjka moči. Kartica je še vedno grajena v 0,15-mikronskem načinu, zato tudi ni za pričakovati, da se bo pustila kaj veliko naviti, dodatna slabost pa je trenutno pomanjkanje izkušenj širše množice. Če odmislimo odlično jedro R200, ki lahko kaj kmalu izgine iz trgovskih polic, se utegne po testih na internetu sodeč, GeForce FX 5200 Ultra uvrstiti na sam vrh ponudbe pod 30 tisočakov. Trenutno je na cenikih še ni, tako da lahko o ceni samo ugibamo, a če gre sklepati po ceni njene ne-Ultra izvedenke (25 tisočakov), ne bi smela biti višja od 30 tisočakov. Govori se sicer, da je njena cena le malenkost nižja od GF FX 5600 in da jo zato v našo kokoško ne nameravajo uvažati, a pustimo se presenetiti. Rad bi tudi videl malo več praktičnih izkušenj, preden bi si jo upal priporočiti.

Če povzamem, imate znotraj intervala 20 do 30 tisočakov v odvisnosti od vaših finančnih zmožnosti, v vrstnem redu od najboljše do najslabše, na voljo: 8500LE, 9100, GF FX 5200 Ultra, 9200 Pro in nazadnje 9000 Pro. Ne-Ultra in ne-Pro izvedenk se obvezno izogibajte, saj delujejo pri občutno nižjih frekvencah in s svojo ceno predstavljajo katastrofalen nakup. Do sedaj se namenoma nisem dotaknil velikosti pomnilnika, saj le ta pri tem razredu grafičnih kartic, ne igra prav velike vloge. Če želite nekoliko prihraniti, brez slabe vesti vzemite 64 MB različico, saj so teksture, ki ne pridejo v teh 64 MB tako ali tako prevelik zalogaj za te grafične procesorje in vam bodo povzročale težave pri 64 MB kot tudi pri 128 MB različici. Čeprav utegnejo 8500LE in 9100 grafične kartice dokaj hitro izginiti iz trgovin, pa boste lahko zgornje nasvete s pridom uporabljali na trgu rabljene računalniške opreme, kot so Bolha.com in Slo-Techovi mali oglasi. V trgovinah boste poleg klasičnih izvedenk Radeon-a 9000/Pro našli še VIVO (Video Out - Video In) in All In Wonder (AIW) različici. VIVO vam poleg izvoza slike na TV, omogoča tudi uvoz slike iz raznih video naprav, kot sta videorekorder in videokamera. Mnogi bodo te funkcije zelo veseli, tistim zahtevnejšim pa je za razmeroma skromnih 45 tisočakov, na voljo AIW različica, ki poleg izboljšanega VIVO prinaša še odličen ATI-jev TV Tuner, ki lahko služi tudi kot digitalni videorekorder. Ta kartica je torej odlična izbira za kakšen cenejši domači multimedijski center, njena edina slabost je, da z zamenjavo grafične kartice odidejo tudi vse ostale dobrote. ATi izdeluje tudi 9700 Pro AIW in 9800 Pro AIW, ki pa zaenkrat še ni na voljo v PAL različici, zato se boste morali Evropejci zadovoljiti kar z 9700-tko. Vi ubogi reveži :).

Za konec naj omenim le še eno kartico, ki se potika v tem cenovnem razredu in utegne biti morda za koga celo zanimiva. Gre za nekoliko zastarelo GeForce 3 Ti 200, ki jo je za moje pojme že povozil čas, a če si jo vaše srce poželi, vedite, da vam je na voljo že za 24 tisočakov.

No, mislim, da je že skrajni čas da se premaknemo v naslednji cenovni razred, torej 30 do 55 tisočakov. Kot vidite je sedaj interval narasel na 25 tisoč tolarjev, kar pa je še vedno drobiž v primerjavi z naslednjim intervalom, ki pa naj za zdaj še malo počaka. Za ceno treh do petih in pol cankarjev si lahko umislite od GeForce 4 Ti 4200 pa vse do Radeona 9500 Pro, vmes pa se nam zvrsti tudi celotna žalost pomladne kolekcije 2003, o kateri sem nekaj napisal že v uvodu. Če za trenutek odmislimo dogodke na vrhu grafične lestvice, je bil v pomladni grafični katastrofi najhuje prizadet prav ta cenovni razred, čeprav je tudi ravnokar obdelani ni dosti bolje odnesel. Tu so na žalost pristala največja razočaranja v obliki GeForcea FX 5600/Ultra in Radeona 9600/Pro. Preden nadaljujemo, naj povem, da je v tem cenovnem razredu zelo pomebno ločiti med karticami s Pro oz. Ultra oznakama in tistimi brez njiju. Zaradi višjega takta so za nas zanimive le Pro in Ultra različice, saj bomo razliko v frekvenci le stežka popravili z navijanjem. 5600 je pohabljena (4x1 namesto 4x2 in 350/350 MHz namesto 500/500 MHz) verzija že tako podhranjene GF FX 5800 Ultra z nekoliko izboljšanim pomnilniškim krmilnikom, 9600 pa ima za seboj podobno žalostno zgodbo kot 9000, da pa se ne bi preveč ponavljal, naj samo omenim, da je šlo za ponovno kastracijo 4 teksturnih enot v zameno za nekaj optimizacij, 0,13-mikronski proces izdelave in višjo frekvenco. Tako smo v najzanimivejšem cenovnem razredu namesto, da bi napredovali, nazadovali.

nVidia se je očitno zavedla, da njihova GF FX 5600 Ultra ne bo pretirano zanimiva, zato so finalno različico zapakirali v novo flip-chip podnožje, ki omogoča boljše hlajenje in s tem 50 MHz višjo frekvenco. Dodali so tudi hitrejši pomnilnik, ki je prav tako pridobil 50 MHz, tako da nova GF FX 5600 Ultra sedaj tiktaka pri 400/400 MHz. Testi kažejo, da se z višjo frekvenco in ob pomoči novih Detonatorjev FX v večini primerov povzpe nad Radeona 9600 Pro, ki ga je prej gledala v hrbet in celo uspešno konkurira Radeonu 9500Pro. Tako bo po upokojitvi Radeona 9500Pro, GeForce FX 5600 Ultra, nVidii vrnila prestol v srednjem cenovnem razredu. Kot vam je verjetno jasno, se ne GF FX 5600 Ultra, še manj pa Radeon 9600 Pro ne moreta kosati s starejšim Radeonom 9500 Pro, takisto pa njune performanse ne opravičujejo nadgradnje z navite GeForcea 4 Ti 4200, še manj pa s Ti4400 oziroma 4600. Tako nVidiine kot tudi ATi-jeve kartice nove generacije so vse po vrsti oropane surove moči in začinjene z višjim taktom ter številnimi optimizacijami pomnilniškega vmesnika in algoritmov za stiskanje podatkov, ki potem poskušajo to kompenzirati na čim manjšem številu tranzistorjev in tako prihraniti na dragocenem siliciju. Na žalost taki pristopi najbolje delujejo ob vključitvi glajenja robov (AA - Antialiasing) in anisotropnega filtriranja (Aniso), za kar pa tem karticam zmanjka surove moči. Tako te kartice z najnovejšimi grafičnimi bonbončki sicer na papirju prehitijo starejšo generacijo (GF4Ti), a v praksi niso prav nič hitrejše, v bolj življenjskih scenarijih uporabe (nižje resolucije in brez AA in Aniso) pa so prepogosto še celo počasnejše. Samo pomislite kaj imate raje, lepo, a zatikajočo se sliko ali gladko in malenkostno (tu je poudarek na malenkostno) bolj nazobčano in neostro.

Za navijače naj povem, da se nova GF FX 5600 Ultra v novem pakiranju in s pomočjo 0,13-mikronske izdelave odlično navija in dosega frekvence vse do 475 MHz. Sicer pri navijanju ni nič zagotovljeno, je pa vsekakor lepo videti tako spodbudne rezultate. Pri frekvenci 475 MHz za GPU in 475 MHz (2,2 ns RAM) za pomnilnik je navita 5600 Ultra za seboj pustila celo Radeona 9500 Pro, tako da imamo sedaj, po katastrofalni prvi različici, vsaj malo zadoščenja.

Glede na videno lahko le upamo, da se bo Radeon 9500 Pro uspel ohraniti čim dalj časa, a kot kaže že počasi izginja iz trgovin, saj za ATi zaradi velikega števila v 0,15-mikronski tehnologiji narejenih tranzistorjev ni predstavljal pretirano velikega zaslužka. Kako naj torej izberemo najboljši nakup? Ker nam v tem cenovnem razredu za denar še vedno ni vseeno in ker nam zaenkrat DirectX 9 še ne koristi kaj dosti, se splača za okoli 35 tisočakov kupiti čim cenejšo GeForce4 Ti 4200 kartico, pa naj bo to nova 64 MB različica ali pa rabljena 128 MB. Pri tem ne pretiravajte z občutno dražjimi izvedenkami s podporo AGP 8x, DVI izhodom in VIVO, ker se bodo ti vmesniki po vsej verjetnosti bolj kot ne dolgočasili in je zato, ko se začnete približevati 50 tisočakom, če je še možno, veliko bolj smiselno kupiti Radeona 9500 Pro. Radeon 9500 je le malenkost cenejši od 9500 Pro, a je neprimerno bolj osiromašen glede na 9700, saj ima poleg ožjega 128-bitnega pomnilniškega vodila, ki si ga deli s profesionalnejšim bratom, dodatno izključene še štiri od skupno osmih cevovodov in je tako na koncu povsem nekonkurenčen. Ker so minili časi, ko so bile R9500 128 MB kartice grajene na tiskanem vezju od R9700, kar je omogočalo enostavno pretvorbo v Radeona 9700, vam sedaj to kartico močno odsvetujem. Ker se obema pravkar priporočenima karticama bolj ali manj hitro izteka čas, smo prisiljeni pogledati tudi novinca GeForcea FX 5600, katerega 128 MB, Neultra različica stane od 46 do 49 tisočakov, dražja Ultra sparjena z 256 MB RAM-a pa 59 (pričakujemo seveda tudi cenejšo 128 MB verzijo) ter Radeona 9600 Pro, ki bo vaš za 50 tisočakov. Pred prihodom novih Detonator FX gonilnikov in novice o izboljšani različici 5600, je bil Radeon 9600 Pro v rahli prednosti, sedaj pa kaže, da je v precejšnji prednosti nova GF FX 5600 Ultra. Odločitev je tako postala precej enostavna, le paziti je potrebno da dobimo novo verzijo (pazite na delovno frekvenco, ki mora biti 400 MHz) in da po pomoti ne kupimo neUltra različice. Verjemite, da ob vsej tej zmešnjavi to sploh ni težko. Za zdaj je pri nas dobavljivost še malce vprašljiva, sta se pa obe že pojavili na cenikih, zato se pozanimajte, če so morda že na prodajnih policah. Pri nakupu grafične kartice se da pogosto prihraniti po nekaj tisočakov, če kupimo proizvod manj priznanega proizvajalca, vseeno pa vam priporočam nakup kvalitetnih znamk kot so ATi, Sapphire, Gigabyte, HIS, Hercules in Leadtek Winfast.

Sedaj, ko smo si gledali grafične kartice za množično potrošnjo, pa si posvetimo še elitnemu razredu, kjer vas bo vstopnica stala najmanj 80 pa vse do 160 tisočakov. V tem razredu je trenutno nesporni vladar Radeon 9700, ki se po bo vaši ločitvi od 82 tisočakov in manjšem posegu v njegov BIOS ter uporabo navijalskega programčka, kot je Rage3Dtweek z veseljem navil vse do hitrosti svojega občutno dražjega brata, ki nosi pripono Pro. Cena tega njegovega sorodnika se od trgovine do trgovine in od proizvajalca od proizvajalca precej razlikuje in tako zavzema interval od 90 pa do 107 tisočakov. Hitrejši pomnilnik in potencialno boljše jedro vsekakor upravičita dodatnih 10 tisočakov, 20 ali celo 30 tisočakov dodatnih stroškov pa ne bo žal le tistim, ki radi mečejo denar skozi okno.

nVidia je seveda nVidia in ker mora poleg finančnih interesov zavarovati tudi svoj ugled, je polomijo 5800 hitro pustila za seboj in pohitela z razvojem novega, NV35 imenovanega jedra. To jedro je ne dolgo nazaj, le dobre tri mesece za predstavitvijo prejšnjega, že prišlo v roke največjih spletnih strani, ki so ga razglasile za zmagovalca. Poleg novega imena, je 5900 Ultra dobila še dvojno količino pomnilnika, torej celih 256 MB. Potreba po taki količini pomnilnika je več kot dvomljiva, vendar pa, da bo konkurenca ostala zdrava, se je v laboratorijih spletnih strani istočasno znašel tudi ATi-jev Radeon 9800 Pro s prav tako 256 MB, a DDR II pomnilnika, z celih 10 MHz višjim taktom. Seveda svojega manj obdarjenega bratca ni v ničemer prekašal, z obvezno izjemo cene seveda, ki je, tako kot za najboljšo grafikuljo iz nasprotnega tabora, dosegla, za Američane vrtoglavih $500. Če si želite preračunati kaj to pomeni za nas, naj vam povem, da oni za Radeona 9700 Pro odštejejo okoli $300, mi pa, saj veste, 100 tisoč tolarjev ali po trenutnem tečaju dolarja $495. To pomeni, da plačujemo 65% višjo ceno, iz česar lahko sklepamo, da nas bosta ti kartici stali tam nekje okoli 165 tisočakov. Zainteresirane naprošam, da se pred blagajno ne prerivajo, ampak se kulturno postavijo v vrsto, saj je kartic dovolj za vse.

Če sedaj pogledamo po naših trgovinah, lahko v kratkem pričakujemo malce izboljšan, predvsem pa dodobra navit (380/340 MHz) Radeon 9800 Pro, 128 MB DDR, ki so mu določili ceno 130 tisočakov in se je tako pridružil že tako predragi GeForce FX 5800 Ultra 128 MB. Za izkušnjo tega gigaherčnega DDR II pomnilnika, 500 MHz 0,13-mikronskega jedra in sesalca, v enemu kompaktnemu, le dve razširitveni mesti zavzemajočem paketu, boste namreč odšteli celih 135 tisoč tolarjev. Vse te številke, vključno s ceno, so sicer zelo impresivne, na žalost pa burja pod nogami in počasnost na zaslonu hitro odpihneta željo po tej omejeni seriji kartic. Tudi na ne Ultra različico GF FX 5800, si raje ne drznite pomisliti, saj zaradi 25% nižjega takta tako jedra kot pomnilnika, kljub nekoliko nižji ceni, predstavlja še slabši nakup. Radeon 9800 Pro je nekoliko boljši nakup, saj predstavlja lep evolucijski napredek glede na 9700 Pro, a žal nič več od tega. Če vas v žepu tišči 130 tisočakov je to en od možnih načinov, da se jih znebite. V kolikor pa denar radi uporabljate za kurjavo, imam za vas malenkost boljšo investicijo. Glasi se Radeon 9800 Pro 256 MB DDR II in vas bo odrešila 160 tisočakov. Nekaj podobnega boste morali verjetno odšteti tudi za GF FX 5900 Ultra 256 MB DDR II, le da boste ob tem nakupu nekoliko lažje prenašali manjek 16 cankarjev. Kot sem že omenil, kartica dejansko predstavlja konkreten napredek glede na nesojeno 5800 Ultra, a vam vseeno predlagam da potrpite do prihoda cenejših različic z nekoliko nižjo frekvenco in manj pomnilnika.

Če ste se torej odločili kupiti grafično kartico visokega cenovnega razreda in nimate resnih problemov s presežkom denarja, vam kot kaže ne preostane nič drugega kot Radeon 9700 (Pro), saj je od tu naprej samo še cona somraka. V prihodnje v tem cenovnem razredu pričakujemo še Radeona 9800 Nepro 128 MB, GeForcea FX 5900 Neultra 128 MB in GeForcea FX 5900 Value 128 MB. Čeprav se za zdaj o zmogljivostih teh modelov še vedno samo ugiba, pa so že znane sposobnosti njihovih močnejših sorodnikov in njihove okvirne cene, iz česar lahko zaključimo, da bo Radeon 9700 (Pro) tudi v prihodnje obdržal najboljše razmerje cena/hitrost. Izbira je tako še jasnejša.

Kot ste lahko videli, je zaradi neverjetne količine različnih grafičnih kartic odločitev za marsikoga zelo težka, pogosto pa to zmedo poslabšajo še nestrokovni prodajalci. Da si razčistimo pojme kakšne so tiste najbolj pomembne razlike med vsemi temi Pro/Nepro in Ultra/Neultra itd. grafičnimi karticami, sem sestavil spodnjo tabelo:

Tabela 1: Primerjalna tabela zmogljivosti grafičnih kartic
	Tehnologija	DirectX	Cevovodov	Enot / cevovod	Pomnilnik [MB]	Jedro [MHz]	Širina vodila	Pomnilnik [MHz]	Pomnilnik [GB/s]
nVidia GeForce 2MX 400	0,18μ	DX7	2	2	32 / 64	200	641/1283	166	2,7
nVidia GeForce 4MX 440 / 440-8x	0,15μ	DX7	2	2	64	270	1281	200 / 250	6,4 / 8
nVidia GeForce 3 Ti 200 / 500	0,15μ	DX8	4	2	64	175 / 240	1281	200 / 250	6,4 / 8
nVidia GeForceFX 5200	0,15μ	DX9	4	1	64 / 128	250	1281	200	6,4
nVidia GeForceFX 5200 Ultra	0,15μ	DX9	4	1	64 / 128	325	1281	325	10,4
ATI Radeon 9000	0,15μ	DX8	4	1	64 / 128	250	1281	200	6,4
ATI Radeon 9000 Pro	0,15μ	DX8	4	1	64 / 128	275	1281	275	8,8
ATI Radeon 9100	0,15μ	DX8	4	2	64 / 128	250	1281	200 / 230	6,4 / 7,4
ATI Radeon 9200	0,13μ	DX8	4	1	64 / 128	250	1281	200	6,4
ATI Radeon 9200 Pro	0,13μ	DX8	4	1	64 / 128	275	1281	275	8,8
ATI Radeon 8500 LELE	0,15μ	DX8	4	2	64 / 128	250	1281	200 / 230	6,4 / 7,4
ATI Radeon 8500LE	0,15μ	DX8	4	2	64 / 128	250	1281	250	8
ATI Radeon 8500	0,15μ	DX8	4	2	64 / 128	275	1281	275	8,8
nVidia GeForce4 Ti 4200 / 4200-8x	0,15μ	DX8	4	2	64 / 128	250	1281	222	7,1
nVidia GeForce4 Ti 4400 / 4800SE	0,15μ	DX8	4	2	128	275	1281	275	8,8
nVidia GeForce4 Ti 4600	0,15μ	DX8	4	2	128	300	1281	325	10,4
ATI Radeon 9500	0,15μ	DX9	4	1	64 / 128	275	1281	270	8,64
ATI Radeon 9500 Pro	0,15μ	DX9	8	1	64 / 128	275	1281	270	8,64
ATI Radeon 9600	0,13μ	DX9	4	1	64 / 128	325	1281	200	6,4
ATI Radeon 9600 Pro/Suma,Sapphire	0,13μ	DX9	4	1	128	400 / 450	1281	300 / 325 / 330	9,6 - 10,6
nVidia GeForce FX 5600	0,13μ	DX9	4	1	64 / 128	325	1281	275	8,8
nVidia GeForce FX 5600 Ultra/New Ultra	0,13μ	DX9	4	1	128	350 / 400	1281	350 / 400	11,2 / 12,8
ATI Radeon 9700 128	0,15μ	DX9	8	1	128	275	2561	270	17,3
ATI Radeon 9700 Pro 128	0,15μ	DX9	8	1	128	325	2561	310	19,9
nVidia GeForceFX 5800 Ultra (NV30)	0,13μ	DX9	4	2	128	500	1282	500	16
ATI Radeon 9800 Pro 128	0,15μ	DX9	8	1	128	380	2561	340	21,8
ATI Radeon 9800 Pro 256	0,15μ	DX9	8	1	256	380	2562	350	22,4
nVidia GeForceFX 5900 Ultra (NV35) 256	0,13μ	DX9	4	2	256	450	2561	425	27,2
1DDR 2DDR II 3SDR

Predlagam vam tudi, da si ogledate teste zgoraj naštetih grafičnih kartic, ki smo jih napisali na tej strani.

Zvočna in mrežna kartica

No, že smo pri manj pomembnih zadevah, kjer vas napačni nakup ne bo stal celodnevnega napada migrene. Zvok je lahko za nekoga kritičnega pomena, medtem ko ga nekdo drug sploh ne potrebuje, spet tretji pa bo zadovoljen tudi z najbolj osnovno različico. Velika večina nas spada v to tretjo skupino, saj so dandanes zvočne kartice povsem zadovoljive kvalitete, vgrajene že v vsako osnovno ploščo. Čeprav se tudi vgrajene zvočne kartice razlikujejo med seboj, močno dvomim, da bo povprečen uporabnik na svojem paru 2,5-vatnih zvočnikov uspel slišati razliko. Zatorej je moj nasvet 90 odstotkom bralstva, da tu prihranite nekaj tisočakov in enostavno uporabljate vgrajeno zvočno kartico. Za zahtevnejše je nVidia v svoj nForce 2 MCP-T (južni most) vgradila zelo zmogljiv zvočni procesor (APU), ki je ob polni podpori s strani proizvajalca matične plošče (ponavadi na dražjih modelih - označeni z SoundStorm certifikatom) popolnoma primerljiv z drugim Audigy-jem. Tako imate privrženci AMD-ja odlično in relativno poceni alternativo za pregrešno drago Creative-ovo pogruntavščino. Primeri takih plošč so Abit NF7-S , MSI K7N2G-ILSR (s S-Bracket-om) in Asus A7N8X Deluxe.

Če vam brez ločene PCI zvočne kartice živeti ni, je izvrsten nakup Creative SB Live Player 5.1, ki vam bo za ceno 10 tisočakov omogočil priklop šestih zvočnikov in tako občutek prostorskega zvoka. Pri tem pa nikar ne pozabite, da za pravo izkušnjo potrebujete še komplet šestih kvalitetnih zvočnikov, ki vas znajo stati precej več kot sama zvočna kartica, zatorej razmislite, če ste res pripravljeni seči tako globoko v denarnico. Za zahtevnejše je potem za dvakratno ceno na voljo Creative Audigy ali malce cenejši Hercules Fortissimo III 7.1, tiste prave obsedence pa bo zadovoljil šele Audigy 2, ki vas bo olajšal za 3 cankarje in še kakšnega prešerna.

Na hitro si oglejmo še mrežne kartice, ki so lahko vir najbolj nore zabave v obliki LAN Partyjev ali pa zelo uporabne pri prenašanju podatkov med računalniki. Tu imamo nekako izoblikovana dva tabora. Eni prisegajo na 3Comove kartice (3C905B/C), drugi na Intelove (Intel 10/100 Pro), za nas pa bo popolnoma dovolj tudi najbolj navadna Realtekova Ethernet 10/100 UTP PCI mrežna kartica, ki je za skromna dva tisočaka na voljo praktično povsod. Tako prihranite celih osem tisočakov, ki jih lahko bolje porabite kje drugje.

Zgoščenkomati

Zelo dolgo so bili edini optični pogoni v računalnikih CD-ROM-i, sedaj pa so se v relativno kratkem času neverjetno pocenili tako CD-RW kot tudi DVD pogoni. Hkrati so se pojavili tudi kombinirani DVD/CD-RW pogoni, ki za sprejemljivo ceno združujejo vse v eni napravi. CD-ROM ima tako svoje mesto samo še v res najcenejših računalnikih, vsi ostali pa si zaslužijo vsaj CD-RW, če ne že DVD. Različnih proizvajalcev tu ne manjka, najboljše razmerje cena/kakovost pa pripada Pioneerju in Lite-Onu. Prvi je gospodar na področju DVD pogonov (DVD-120s oz. DVD-119), drugi pa glavni med t.i. pekači. Tudi z drugimi znamkami kot so Teac, Samsung, Toshiba ali Plextor nikakor ne boste zgrešili, odsvetujem vam le Philipsa in Sonyja.

Pekači so končno dosegli tisto končno hitrost snemanja (52x), ko vam celoten CD posnamejo v manj kot 3 minutah, vendar pa s temi hitrostmi ne gre pretiravati, saj niso vsi zapisljivi mediji enako primerni za tako visoke hitrosti. Osebno še vedno snemam na 16x, čeprav posedujem 24x Teacovo pečko, vam pa svetujem, da če se vam res ne mudi, ne pecite hitreje kot 24x. Mnoge prevzame neverjetna hitrost, a zavedajte se, da kakovost zapisa z naraščajočo hitrostjo pada in je pri 52x že precej vprašljiva. Iz tega sledi tudi, da ne potrebujete ravno najhitrejše pečke in lahko tako prihranite nekaj denarja, če sežete po rabljenih 24x-40x enotah. Računalniške DVD enote imajo pred samostojnimi komponentami precej prednosti, med katerimi je najočitnejša seveda enostavna odklenitev regije in s tem možnost predvajanja vseh DVD-jev, ne pozabite pa tudi na vse ostale večpredstavnostne možnosti, ki se vam odprejo z DVD-jem. Nenazadnje pa ste najverjetneje tudi že sami opazili, da se v zadnjem letu lepo spuščajo tudi cene DVD-zapisovalnikov in kmalu bodo DVD-ji popolnoma zavladali optičnim enotam, kar naredi investicijo v DVD pogon še toliko smiselnejšo.

Napajalniki

Z naraščanjem frekvenc, kapacitet, števila komponent in vsega ostalega v naših mlinčkih, narašča tudi potreba po elektriki. Večini bo povprečni 300-vatni napajalnik povsem zadoščal, nekateri pa bodo za svoje številčne in požrešne komponente potrebovali močnejše in kvalitetnejše napajalnike. Za njih skrbijo podjetja, kot so Enermax, Antec, Chieftec, v zadnjem času tudi Thermaltake. Povprečne cene se gibljejo okoli 20 do 27 tisoč tolarjev za modele, kot sta Enermax EG365AX Active PFC + FMA in Antec TruePower 380. Seveda obstajajo tudi cenejši in dražji modeli, za katere pa se boste odločili v odvisnosti od globine vaše denarnice. Lep kompromis med ceno in zmogljivostjo predstavlja Enhanceov ATX 1125 BTA R300 napajalnik, ki je odlična izbira, če vam primanjkuje moči, a niste pripravljeni odšteti celega premoženja. S ceno osmih tisočakov utegne biti ta 300 W napajalnik ravno pravšnji za vas.

Poleg večje moči so prednosti teh napajalnikov predvsem večje število priključkov in pri nekaterih tudi tišje delovanje. Pri Enermaxovih napajalnikih vam tako npr. kratica FMA v imenu predstavlja regulator vrtljajev hladilnih ventilatorjev, kar vam pri manjši obremenitvi napajalnika omogoča tako rekoč neslišno delovanje. Pri tem ni bojazni, da bi se napajalnik pregreval, saj je vgrajen obhodni mehanizem, ki v takem primeru dvigne vrtljaje. Ti napajalniki so tudi obvezni spremljevalci kvalitetnejših ohišij, ki kljub svojim že kar neverjetno visokim cenam prihajajo brez vgrajenega napajalnika.

Če vas o napajalnikih zanima še kaj več, vam predlagam, da si preberite odličen morphlingov članek na temo napajalnikov.

Monitorji

No, pa smo le prilezli izven ohišja do stvari, ki nam omogočajo interakcijo z njegovo kompleksno notranjostjo. Na prvem mestu je to nedvomno monitor. Kot vse ostale komponente računalnika, so tudi monitorji prehodili dolgo pot od tistih črnobelih, akvarijem podobnih zadev. Z vse večjo priljubljenostjo in vse nižjo ceno LCD-zaslonov, so morali proizvajalci CRT-monitorjev občutno poceniti le-te, da bi zadržali kupce in tako je danes kvalitetni 17-palčni monitor postal minimum, tudi za pa 19-palčnega ni več potrebno oropati banke.

Za večino uporabnikov je 17-palčni monitor več kot dovolj, če pa na njem radi pogledate tudi kakšen film ali se ukvarjate z oblikovanjem oz. namiznim založništvom, se nikar ne zadovoljite z manjšim od 19-palčnega. Večino nakupov opravimo po principu čim več za čim manj, kar nas bo pri monitorjih pripeljalo do Samsungove SyncMaster NaturalFlat (NF) serije. V dobro ji štejem tudi to, da jo lahko kupite praktično povsod.

Natural Flat modeli imajo popolnoma ravno ploskev in trinitronsko katodno cev za kar najboljšo ostrino. V kolikor vam trinitroni ne ležijo (redke izjeme tisti dve stabilizacijski črti spravljata ob živce), vam je na voljo še DynaFlat serija, ki jo prepoznate po kratici DF(X) v imenu monitorja oz. novejša MB serija. Za 17-palčni monitor vam priporočam model Samsung SyncMaster 757NF, ki ima uporabni ločljivosti 1024 x 768 pri osveževalni frekvenci 100 Hz in 1280 x 1024 pri 85 Hz. Elektronika je tu na najvišji ravni, ki jo lahko pričakujete od 17-palčnika, saj vam pri obeh najbolj uporabnih resolucijah omogoča sliko brez nadležnega utripanja, ki je na slabših monitorjih posledica prenizke frekvence osveževanja. Cena tega izvrstnega monitorja je samo 55 tisočakov.

Za 19-palčneža sem izbral eno stopničko višji model in sicer Samsung SyncMaster 959NF, ki ima poleg večje vidne površine tudi ustrezno višje priporočene ločljivosti in osveževalne frekvence. Tako vam ta monitor omogoča 1280 x 1024 pri 100 Hz in 1600 x 1200 pri 85 Hz. Kaj več bi si človek še lahko želel za 79 tisočakov?

Vem, da so na trgu tudi nekoliko cenejši 17 in 19-palčni modeli, celo od Samsunga samega, vendar pa vedite, da manj denarja neposredno pomeni tudi manj slike. Predvsem gredo tu prihranki na račun osveževalne frekvence, ki vam tako za eno stopnjo zniža uporabno ločljivostjo (in rok trajanja vaših oči --McHusch). Najnižja frekvenca, pri kateri še lahko uporabljate določeno ločljivost, ne da bi opazili utripanje, je 75 Hz, vendar pa vam za udobno gledanje priporočam 85 Hz (tudi po TCO99 standardu). V kolikor si želite kakšne bolj podrobne razlage pa predlagam, da si preberete McHuschev članek o prikazovalnikih slike, prvi in drugi del.

V ostale znamke se zaradi omejenega obsega tega članka ne bom spuščal, pri Samsungu pa sem vam dolžan še razlago njihove genialne poimenovalne sheme, ki vam z malo znanja omogoča vse lastnosti monitorja razbrati direktno iz imena in tako močno poenostavi nakup. Če vzamemo za primer 757NF in 959NF, takoj opazimo da prva številka pomeni velikost, 7 pomeni 17 palcev, 9 pa 19. Druga številka pomeni generacijo in kot vidite, sta oba iz iste , 5. generacije, zadnja številka pa pomeni kvaliteto elektronike, ki je odločujočega pomena pri odločitvi, kateri monitor je pravi. Za 17-palčneža je idealna sedmica (1024 x 768 @ 100 Hz, 1208 x 1024 @ 85 Hz), za 19-palčneža pa devetica (1280 x 1024 @ 100 Hz, 1600 x 1200 @ 85 Hz). Sprejemljive so še petica za 17-inčnega (755) in sedmica za 19-inčnega (957), na daleč pa se izogibajte trojki (753). Da razložimo še črke: NF je kratica za NaturalFlat, kar pomeni popolnoma raven zaslon in trinitron katodno cev, DF(X) je krajše za DynaFlat, kar pomeni popolnoma raven zaslon, a navadno katodno cev, MB pa je posebnost najnovejše 6. generacije, ki so v osnovi enaki kot DF(X)-i, le da imajo še posebno funkcijo Magical Brightness, ki omogoča hitro nastavljanje svetlosti za različne namene (npr. brskanje po spletu, igranje igre, gledanje filmov). Odlična stvar pri Samsungovih monitorjih je tudi program MouScreen, ki preko svojega vmesnika omogoča nastavljanje vseh mogočih opcij, ki se ponavadi skrivajo pod gumbi na monitorju. Potrebujete le še en prost USB vtič in že boste lahko z miško natančno nastavljali tudi opcije, ki jih v monitorjevih menijih ne boste našli. Res odlična stvar!

Če vam Samsungi niso po godu, lahko v slovenskih trgovinah najdete tudi proizvajalce: Iiyama, Sony, NEC/Mitsubishi, Hitachi, Philips ... a pri izbiri ne pozabite navodil o zahtevani kakovosti elektronike in pred nakupom obvezno preizkusite monitor tudi v praksi. Za to mora biti monitor sam priključen na računalnik in ne preko razdelilnika, ker drugače se mora vaš monitor prilagajati najslabšemu izmed vseh priklopljenih, kar pa nikakor ni zadovoljivo. Monitorji se lahko razlikujejo tudi med posameznimi primerki iste vrste in za vsako malenkostno nepravilnost tudi ne priznavajo reklamacije, tako da je pred plačilom fino videti svoj monitor v akciji, da vidite če je z njim res vse v redu. Pregledati je potrebno uspešnost menijskih opcij za nastavljanje geometrije vogalov, enakomernost barv (predvsem belo) in seveda ostrino po celotni ploskvi. Pozorni bodite tudi na mrtve piksle, ki so lahko pojavijo tudi na CRT monitorjih. Nekje je to možno, drugje pa žal ne.

Da ne boste rekli, da LCD monitorjev nisem niti omenil, naj razložim kako je z njimi. Trenutno so še vedno predragi, da bi bili zanimivi za povprečnega kupca, zato predlagam, da še malo počakate, da cene še nekoliko padejo in da kakovost slike še nekoliko naraste. Resda so jim v zadnjem času cene precej padle in da so dražji modeli že kar primerljivi z kvaliteto slike na CRT-jih, vendar pa je 150 tisočakov za spodoben LCD kot je npr. 17-palčni Samsung 172T, še vedno zelo veliko denarja. Zavedati se morate tudi, da imajo LCD-ji velik problem z mrtvimi točkami, ki se pojavijo šele po krajši uporabi, zato se pred morebitnim nakupom pozanimajte, kako je z reklamacijo. Ponavadi morate imeti vsaj štiri take mrtve točke, pred vam bodo upoštevali reklamacijo, kar pa se meni zdi nesprejemljivo.

Ostala krama

Sem spadajo najbolj zapostavljene komponente, kot so tipkovnica, miška in zvočniki, o katerih mnogi pri nakupu računalnika ne razmišljajo prav veliko. Za začetek si, lepo prosim, vsi privoščite optične miške, saj pri ceni štirih tisočakov za izvrstno Logitechovo Optično miš (OEM pakiranje) nimate nobenega izgovora več. Če želite nekaj bolj natančnega ali svobodnega, so vam na voljo še Logitechove MX300, MX500 in brezžična MX700. Brezžična tehnologija je napredovala do te mere, da so take miši primerne celo za igranje iger, kar vam lahko po več kot enoletni uporabi Logitechove Cordless Optical miške tudi osebno potrdim. Baterije, ki so potrebne za delovanje brezžične miši, tudi ne predstavljajo prevelike ovire, saj ob normalni uporabi zdržijo presenetljivo dolgo, tudi dlje od dveh mesecev. Če si torej lahko privoščite izdatek za brezžično optično miš, vam garantirano ne bo žal.

Druga stvar, ki je pogosto močno zapostavljena pri nakupu računalnika, je tipkovnica. S ceno dobrih štirih tisočakov je pogosta izbira Cherry G83, ki pa se meni osebno zaradi pretrdih in preplitkih tipk sploh ne zdi dobra. Za isti denar lahko dobite bistveno mehkejšo in odzivnejšo tipkovnico Logitechovo Access, ki ima tudi nekaj zelo uporabnih večpredstavnostnih tipk, za povrhu pa še izgleda prav seksi. Nekateri stari računalniški mački še vedno trdijo, da ni boljše tipkovnice od IBM-ove 42H1292, ki sem jo svojčas uporabljal tudi sam in glede tega se moram kar strinjati. Tako prepričljivega odziva tipk na žalost ne premore nobena moderna tipkovnica, še najbolj pa se ji približajo Microsoftove Multimedia tipkovnice, ki imajo na žalost tudi zasoljeno ceno od 10 tisočakov naprej, odvisno kateri model oz. trgovino imate v mislih.

Če iščete najboljšo tipkovnico, ki se jo da dobiti pri nas (ne pozabite, da potrebujete slovenske črke!) potem vam ne morem priporočiti boljše, kot je Microsoft Natural MultiMedia Keyboard. Stvar sicer ni brezžična in tudi po izgledu se ne more primerjati z najboljšimi Logitechovi primerki, ima pa po sredini ločene tipke za levo in desno roko, malo morje multimedijskih tipk in predvsem izvrstno odzivnost. Če vam "razlomljene" tipkovnice niso po godu, obstaja tudi nekoliko cenejša navadna verzija. Tudi Logitechovi Cordless Desktop Optical/MX kompleti so izvrstni, saj za sicer napihnjeno ceno, dobite odlično optično miš in tipkovnico v enem paketu.

Verjeli ali ne, so edina stvar, ki mi je še ostala od mojega prvega računalnika iz leta 1999 neki brezimni zvočniki. Čeprav sem menjal skoraj vsako komponento posebej in sem do sedaj zamenjal že čisto vse, vključno s tipkovnico in mišjo, pa so se zvočniki do zdaj uspešno izognili zamenjavi. Imel sem namreč srečo, da sem zraven računalnika, ki sem ga kupil, dobil takrat najmočnejše Teacove zvočnike, a ker niso imeli napisa Teac, so me stali samo pol cene, kar je bilo takrat približno pet tisoč tolarjev.

To omenjam zato, ker veliko ljudi nima take sreče, kot sem jo imel jaz in poleg novega računalnika ali dobijo ali pa si sami izberejo najbolj navadne zvočnike, ki si tega imena sploh ne zaslužijo. Problem boljših zvočnikov je v dejstvu, da se cena spodobnega kompleta, kot je recimo Altec Lansing ATP3, zelo hitro približa 15 tisočakom, kar pa je za večino preveč, zato pač vztrajajo pri tistih pokajočih skrinjicah. Na drugi strani je za zvočne obsedence z dragimi zvočnimi karticami odlično poskrbljeno s kompleti, kot sta Logitech Z-640 in Creative Inspire 6700 (za 6.1 zvok zahteva Audigy 2), ki pa za ceno 34 oz. 32 tisočakov očitno ne bosta našla mesta med povprečnimi uporabniki. Kaj torej preostane ubogemu navdušencu na igricami, MP3-ji in Divxi? Na žalost nič spodbudnega. Pozabite na spodoben zvok za ceno pod desetimi tisočaki in si privoščite najmanj Teacove Power Max 260 zvočnike, ki za svojo ceno devetih tisočakov ponujajo kar nekaj stereo moči. Ti so namreč novejša inkarnacija zvočnikov, o katerih sem vam pravil na začetku.

Zaključek

No, pa smo prišli do konca. Čeprav vem, da sem gotovo na kaj pozabil, vseeno upam, da sem uspel pokriti večino zanimivih izdelkov, ki so ali pa v bližnji prihodnosti bodo v naših trgovinah. Ker ne želim, da bi ta članek izpadel kot reklama za določena podjetja, jih namenoma nisem omenjal ob izdelkih, ki ji prodajajo. Večino izdelkov verjetno z dodatno 50-odstotno maržo preprodaja vaš lokalni trgovec, zato se nikar takoj ne odpravite k njemu, temveč si oglejte cene v vsaj treh različnih trgovinah za katere veste, da v njih ne boste edini kupec tisti dan. Pa veliko sreče pri nakupu.