Pri tem so pokazali precej iznajdljivosti pri iskanju PIN-a, ki bi jim omogočil odklep in ponovno uporabo telefona. Tako je na primer dva dni po kraji telefona prejel sporočilo, da je funkcionalnost Find my iPhone našla ukraden telefon, napotovalo pa ga je na sumljivi naslov apple[.]device-maps[.]net. Seveda je šlo za lažno sporočilo, ki so ga poslali tatovi. Ti na tak način skušajo pretentati žrtve v obisk lažne strani, ki jih pod pretvezo, da bodo našli telefon, pozove k vpisu PIN-a. Če to storimo - in tatovi prilagodijo naslov spletne strani vsakemu telefonu posebej - smo jim telefon v popolnosti izročili.
A četudi ne pademo na te limanice, lahko iz telefona iztisnejo kakšen evro. Običajno jih takoj zavijejo alufolijo, da preprečijo dostop do interneta in delovanje GPS, nato pa jih pošljejo izven EU. V Uniji je ukradene telefone težko uporabiti, ker si operaterji izmenjujejo številke IMEI ukradenih naprav. Izven EU, denimo v Maroku, kamor roma veliko v Španiji ukradenih naprav, pa se brez težav priključijo v omrežje. Z modernimi telefoni je tudi sprememba IMEI težja, zato jih pogosto pošljejo na Kitajsko, kjer jim zamenjajo nekaj komponente in seveda spremenijo IMEI. Tudi to ni enostavno, ker Applovi telefoni ne dovoljujejo uporabe neoriginalnih delov, a ob uspehu lahko te telefone prodajo nazaj v Evropi, sicer pa jih uporabijo za določene sestavne dele.
Zimzeleni nauk pa ostaja: številke PIN nikoli in nikdar ne vpisujemo nikamor drugam kot neposredno v telefon. Niti Apple niti Google nas ne bosta nikoli povprašala po PIN-u.
