Signal je konkurent Facebook Messengerju, WhatsAppu, Viberju in podobnim storitvam. Uporablja algoritem (Signal Protocol), ki omogoča šifriranje od pošiljatelja do prejemnika (end to end), ki so ga kasneje posvojili tudi števili drugi ponudniki, denimo WhatsApp. Hkrati se Signal ukvarja tudi z razvojem, denimo odpornosti v algoritmih na prihajajoče kvantne računalnike. Čeprav mora Signal kot neprofitna ustanova razkrivati nekatere poslovne podatke, so to pot povedali bistveno več, kot je nujno.
Tako vidimo, da shranjevanje podatkov stane 1,3 milijona dolarjev letno, strežniki 2,9 milijona dolarjev letno, internetna povezljivost 2,8 milijona dolarjev, naročnine šest milijonov dolarjev (sem sodi pošiljanje SMS-ov, klici in ostali promet prek klasični omrežij, ki se uporablja za dokazovanje lastništva telefonske številke) in še slab milijone za druge storitve. Najdražja postavka so torej registracije telefonskih številk uporabnikov, ko ti namestijo aplikacijo na novo napravo. Vsa infrastruktura za Signal je letos stala že 14 milijonov dolarjev. Za stroške dela v najširšem pomenu besede pa Signal odšteje 19 milijonov dolarjev letno.
Meredith Whittaker je za Wired dejala, da želijo z razkritjem odstreti dodaten pogled v motor tehnološke industrije, ki mu pravimo zaslužek z nadzorom uporabnikom (surveillance business model) in ga marsikdo ne pozna. Storitve so drage in kadar so te brezplačne, po možnosti v okviru profitnih podjetij, se to odplačuje z osebnimi podatki. Signal je nastal v okviru Open Technology Funda ameriškega zunanjega ministrstva, sedaj pa se financira od donacij. Za zdaj so optimistični, da bodo te tudi v prihodnosti zadostovale za delovanje.
