vir: Spaceflight Now
sonda Hope
vir: Spaceflight NowKo so leta 2014 v Združenih arabskih emiratih najavili vesoljsko misijo na Mars, jih je večina strokovnjakov v vesoljski industriji pogledala zelo postrani. ZAE niso imeli lastne vesoljske agencije ali razvojnih inštitutov za tovrstne tehnologije; celo v aeronavtiki so bili relativno gledano amaterji. Njihov poglavitni uspeh do tedaj je bilo sodelovanje z Južno Korejo, ki jim je izdelala opazovalna satelita DubaiSat 1 in 2. Toda na mnoge pomisleke so Arabci odgovorili s trdim delom ... in goro denarja. Včeraj, dve minuti pred polnočjo po našem času, so preskočili prvo veliko oviro, saj je z japonskega vesoljskega centra Tanegašima uspešno vzletela japonska nosilna raketa H-2A s sondo Hope Mars (Al Amal). Če bo šlo vse po sreči, bo plovilo februarja prihodnje leto doseglo Rdeči planet in pričelo dveletni program znanstvenih opazovanj iz orbite, z možnim podaljšanjem še za dve leti.
Uradno stroški opisane misije znašajo dvesto milijonov ameriških dolarjev, toda dejanski gredo v mnoge milijarde. ZAE so namreč "za poleg" ustanovili svojo vesoljsko agencijo in Vesoljski center Mohameda bin Rašida, pa poslali množico svojih mladih nadebudnih strokovnjakov na šolanja in sodelovanja v tujino, predvsem v ZDA. Pri projektu so tako v Ameriki sodelovale tri poglavitne ustanove: Laboratorij za atmosfersko in vesoljsko fiziko Univerze Colorado v Boulderju, Arizonska državna univerza in pa Univerza Kalifornije v Berkeleyju. V samo šestih letih so v do danes še nevidenem programu meddržavnega sodelovanja zasnovali in sestavili sondo Hope Mars, 1,35 tone težko napravo s tremi merilnimi instrumenti, ki bo opazovala Marsovo ozračje. Klasična kamera, pa infrardeči in ultravijolični spektrometer, bodo namenjeni proučevanju spreminjanja podnebja Rdečega planeta in opazovanju uhajanja atmosferskih plinov v vesolje. Gre sicer za sodelovanje Arabcev pri trenutnem fokusu večine marsovskih odprav, saj je podrobno poznavanje tamkajšnjega podnebja nuja, če se želimo pogovarjati o človeških stopinjah tam zgoraj, kaj šele stalnih naselbinah.
Za ZAE to ni zgolj ambiciozen vesoljski projekt, temveč eden najpomembnejših podvigov nacionalnega pomena v zgodovini. Arabci se namreč dobro zavedajo, da se ne bodo mogli za vekomaj opirati na naftno industrijo, zato je ZAE bržkone vodilna bližnjevzhodna država, ko gre za diverzifikacijo gospodarstva. Po tem, ko so z Dubajem in drugimi kraji že postali priljubljena turistična točka, je njihov naslednji cilj zgraditi na znanju stoječo družbo. Vesoljski projekti so zanje važni tako v smislu učenja znanstvenikov in inženirjev najvišjega ranga kot tudi v smislu navdiha za mlade generacije. Zanimiva detajla iz razvoja misije Hope Mars: na štartu je bila povprečna starost dvestotih sodelujočih arabskih strokovnjakov 27 let, kar tretjina pa jih je bila žensk. Omeniti tudi velja, da imajo ZAE celo skrajno širokopotezen načrt postavitve stalnega mesteca na Marsu do leta 2117!
Seveda gre lahko na poti še marsikaj narobe, saj se je na desetine podobnih plovil neslavno končalo še po uspešni izstrelitvi. Za nas pa je zanimivo še, da je arabska sonda prva od treh, ki lovijo tokratno okno za polete do Marsa, ki bo odprto še do nekje polovice avgusta - nakar bo treba, kot v primeru evropske misije ExoMars, čakati 26 mesecev. Predvidoma 23. julija poleti kitajska odprava Tianven-1 s pristajalnikom in roverjem, 30. julija pa še ameriška misija z roverjem Perseverance.