vir: Hewlett Packard Enterprise
vir: ISSnationallabZunaj zemeljske atmosfere se namreč za take naprave nahaja precej neprijazno okolje, s povišano stopnjo sevanja kozmičnih in sončevih delcev, na vesoljski postaji pa doživljajo tudi nihanja napetosti in velike temperaturne razlike. Ni zanemarljivo, da tovor že med samo izstrelitvijo doživi 2,8 G težnega pospeška.
Vse te težave se običajno rešujejo z namensko izdelano - beri: bolj žilavo - strojno opremo. A ker je šlo za nekakšen test ali lahko običajna elektronika preživi ekstremne razmere, so vesoljski superračunlanik raje opremili s programsko opremo, ki je nadzorovala vse njegove ključne parametre, nato pa prilagajala njegovo delovanje in ga po potrebi povsem izključila, da bi preprečili okvare. Zato se je pogosto dogajalo, da superračunalnik inženirjem na zemlji ni bil dosegljiv.
Med potovanjem, čigar trajanje je bilo sicer sprva načrtovano le za leto dni, nato pa podaljšano, je namreč Spaceborne Computer za NASIN Langley Entry Descent and Landing team poganjal programsko opremo, ki jo bodo morda nekoč uporabljali za pristanek na Luni in Marsu. Misija je bila na koncu ocenjena kot zelo uspešna, računalnik je kodo brez napake pognal več kot dva tisočkrat.
Uporaba superračunalnika v vesolju doslej ni bila običajna, koneckoncev to niso peresno lahke naprave, ISS pa ima na drugi strani precej dobre povezave z Zemljo, zato je bilo težka preračunavanja najlažje opraviti od tam. Bi pa to lahko nekoč postalo pomembno orodje posadk, ki bodo plule globlje v vesolje in na svoji poti potrebovale nekoliko bolj resno računsko moč.
