Dal sem ilustrativen primer. Kaj pa ti veš, kakšno obliko poslovnega sodelovanja sem jaz imel v mislih? V mojem imaginarnem primeru je ESA sklenila pogodbo s tremi povprečnimi evropskimi srednješolci. V pogodbi so bile določene vse odgovornosti, penali, ipd.
Bistvo je, da zgolj to, da skleneš pogodbo z vsemi možnimi klavzulami s prvim Kekcem, ki pride mimo tvoje poslovne stavbe, ne pomeni odgovornega vodenja podjetja. Sploh, če imaš v trenutku, ko se odločaš za spremembo, stvari urejene (v tem primeru lasten IT oddelek).
Miselni vzorec je
približno enak, kot če bi 100m pred semaforiziranim križiščem zamižal, ker imaš itak zeleno luč. Če se bo slučajno kdo zaletel vate, je pač on naredil napako, ne ti.
Ali pa - zavaruješ hišo proti požaru, potem pa sredi dnevne sobe vsak vikend prirejaš roštiljado z odprtim ognjem? Itak je hiša zavarovana, zato se jaz lahko obnašam čisto neodgovorno? To je direkt analogija s temi pogodbenimi odgovornostmi in penali.
Well, guess what - ne bo šlo. Odgovorno vodstvo podjetja se v naprej prepriča, da je pogodbeni izvajalec sposoben izpolniti svoje obljube. Pregleda reference, kontaktira prejšnje naročnike, ipd. Saj ko delodajalec zaposluje, tudi naredi selekcijo med prijavljenimi kandidati: vse bolj običajno je, da za delovna mesta, ki zahtevajo posebna znanja in veščine, kandidate testirajo. Od psiholoških, do spretnostnih, ter reševanja konkretnih nalog. Očitno se podjetje v teh primerih želi odločit za zaposlitev
utemeljeno najbolj primernih kandidatov.
Ti me pa želiš prepričat, da ko sklepamo pogodbo za outsourcing (dela) IT-ja, je pa kar OK, da najamemo eno firmo, ki nam
zagotavlja, da oni to zmorejo?