Takole ni šlo
Prvi del pristanka je namreč potekal v skladu z načrtom. Na višini 12 kilometrov se je pri hitrosti 1730 kilometrov na uro odprlo padalo, ki je upočasnilo spuščanje. Na višini 7,8 kilometra se je odpel toplotni ščit, ki je bil opravil svojo nalogo. Potem pa se je 3,7 kilometra nad površjem zgodil tisti usodni trenutek, ko je IMU, ki meri hitrost vrtenja sonde okrog lastne osi, za sekundo izmeril previsoko vrednost. Ko je te podatke dobil glavni računalnik, je izračunal, da naj bi bil Schiaparelli na negativni višini nad površjem, zato je ugasnil potisnike in odpel padalo. Ker je bila sonda 3,7 kilometra nad površjem, je prosto padla proti površju in vanj udarila s hitrostjo 300 kilometrov na uro. Dogajanje so v ESA uspeli poustvariti v računalniški simulaciji.
Direktor vesoljskih poletov in robotskega raziskovanja pri ESA David Parker je povedal, da gre za preliminarne izsledke preiskave. Končno poročilo neodvisnega odbora pričakujemo v začetku prihodnjega leta. V vsakem primeru so se iz tega primera veliko naučili, kar bodo s pridom uporabili pri naslednjih misija ExoMars. Prav tako Schiaparelli ni bil čisto ponesrečen, saj je do udarca zbiral in pošiljal informacije, medtem ko starševsko plovilo Trace Gas Orbiter še vedno kroži v orbiti okrog Marsa in opravlja meritve. Prihodnje leto bo popravljal orbito, leta 2020 pa bo služil tudi kot posrednik za prenos podatkov z misije ExoMars na Zemljo. Ni pa še čisto gotovo, da ExoMars v sodelovanju z Rusijo sploh bo, saj ESA v ta namen potrebuje še 400 milijonov evrov, ki za zdaj niso zagotovljeni. V Rusiji so za zdaj še optimistični, da projekt bo.
... samo software za kontolo napajanja tega "šilda" ne smejo outsourcati Italjanskemu programerju, da se spet ne zgodi kakšen "palermski bug" z radarsko meritvijo razdalje 