To jim je dovolilo sodišče FISC, je mogoče prebrati v dokumentu iz leta 2010. To sicer ne pomeni, da NSA prisluškuje vsem tem državam, ima pa po ameriški zakonodaji to pravico početi. NSA sme "prek ameriških podjetij prestrezati ne le komunikacije tujih tarč, ampak tudi komunikacijo o tujih tarčah." Četudi se nahajate v ZDA in komunicirate z ameriškimi državljani, lahko ZDA prestrežejo vaš pogovor, če omenite kakšnega tujega državljana oziroma njegov elektronski naslov ali telefonsko številko. Poročilo sodišča FISC iz leta 2011 ocenjuje, da NSA letno prestreže vsaj 46.000 elektronskih sporočil ameriških državljanov, ki omenjajo naslov ali telefonsko številko tujih tarč.
NSA navedb uradno ne komentira. So pa viri blizu NSA neuradno povedali, da je zelo smiselno, da sodna odredba vključuje vse države. Lahko se namreč zgodi, da se tudi v kakšni ZDA prijateljski državi zgodi incident ali kriza, ki bi zahtevala zavarovanje ameriških državljanov. Če države ne bi bilo na seznamu, NSA uradno ne bi smela uporabiti prisluškovalnih metod v ta namen.
Novi dokumenti tudi razjasnjujejo praktično delovanje 702. člena FISA Amendments Acta. NSA sme prisluškovati vsem tujcem, ki posedujejo ali utegnejo pridobiti tajne informacije o tujih silah. Kot primer navajajo švicarskega raziskovalca, ki bi imel podatke o nemški poziciji glede pogajanja o trgovinskem sporazumu - če NSA oceni, da te podatke potrebuje, jih lahko dobi, ko jih Švicar pošlje Američanu (načeloma vohunjenje za Američani ni dovoljeno, a obstoji cel kup izjem; to je ena izmed njih). NSA sicer trdi, da zbrani podatki v ZDA predstavljajo manj kot odstotek vseh zbranih obveščevalskih podatkov.
Vsem tem razkritjem je kar težko slediti, zato si lahko pomagamo z grafom, ki so ga pripravili na projektu ProPublica. Vse odkrite programe so razdelili glede na tarče (domače, tuje) in obseg zbiranja podatkov (ciljano, splošno).
