Še leta 2006 je bil delež prestreženih podatkov v ZDA praktično 100-odstoten. Toda od takrat je število telefonov, opravljenih klicev in poslanih podatkov silovito naraslo, NSA pa temu ni mogla slediti. Do lanskega poletja je ta delež tako upadel na manj kot tretjino, danes pa je bržkone še nižji.
Kljub temu to še vedno pomeni, da ima NSA v svojih arhivih prometne podatke o več milijardah telefonskih pogovorov za zadnjih pet let. Številka pravzaprav ne ustreza nikomur. Aktivisti pravijo, da je 20-30 odstotkov še vedno bistveno preveč (natančneje, točno 20-30 odstotkov preveč), medtem ko NSA trdi, da je to premalo. Če iščejo iglo v kopici sena, potem pač potrebujemo celotno kopico sena podatkov, so se slikovito izrazili. Igla so v tem primeru teroristi. Pomočnik direktorja NSA Rick Ledgett je dejal, da je trenutni obseg še vedno boljši od nič.
Medtem pa viri v NSA neuradno pravijo, da so zbrani podatki enakomerno razpršeni tako geografsko kot po drugih karakteristikah, tako da je podatkovna baza še vedno zelo uporabna. Predvsem zato, ker ima vsak pogovorov dva konca, in če ne sledijo klicatelju, morebiti klicani uporablja operaterja, ki mu NSA sledi, ali obratno. NSA namreč podatke od nekaterih operaterjev dobiva, recimo AT&T, od nekaterih pa ne, recimo Verizon Wireless in T-Mobile. Vseeno si NSA prizadeva, da bi dobila sodne odredbe še za ostale operaterje in jih s tem prisilila k deljenju prometnih podatkov, kar je bistveno enostavneje od prisluškovanja in prestrezanja.
