Slo-Tech - V nedeljo se je v nizozemskem Amsterdamu končalo evropsko predtekmovanje v sintezni biologiji iGEM (International Genetically Engineered Machine), na katerem v zadnjih letih Slovenija sodeluje izredno uspešno. Evropsko predtekmovanje je služilo kot kvalifikacije za svetovno prvenstvo, ki bo med 2. in 5. novembrom potekalo na univerzi MIT v ZDA. Slovenija se je znova prepričljivo uvrstila tja, saj se je uvrstila na stopničke.
Slovensko ekipo kot vsako leto vodi Roman Jerala s Kemijskega inštituta (ta konec tedna je RTV objavil zelo zanimiv intervju z njim, v katerem se dotika tudi vprašanj perspektive znanosti v Slovenije, financiranja raziskovanja in prekernosti dela mladih znanstvenikov, vedno obsežnejšega bega možganov in kakovosti slovenskega šolstva; nekaj mesecev starejši intervju v Delu pa pove več o samem iGEM, izboru ekipe, sestavi projekta in mačehovskem financiranju v Sloveniji). Vsako leto pripravijo nov projekt, na katerem celo leto, še zlasti pa med počitnicami trdo (in zastonj!) delajo izbrani in zainteresirani dodiplomski študentje kemije, farmacije, biologije in sorodnih smeri. Letošnji projekt se ukvarja z biološkimi zdravili, s katerimi danes uspešno zdravimo nekaj težkih bolezni, a so zaradi zamudne in drage izdelave pregrešno draga (letno med 10.000-100.000 evrov na enega bolnika). Slovenska ekipa na iGEM razvija nov način dostave teh zdravil v celico, in sicer bi modificirali človeške celice, da bi učinkovino sintetizirale same, jih zaprli v kapsule in lokalno vstavili v prizadeta tkiva, prožili pa bi jih z biološkimi stikali (z eno tableto z učinkovino, ki jih potem aktivira).
Slovenska ekipa se je uvrstila med tri finaliste, kjer sta bili še ekipi iz Cambridgea in Groningena. Slednja je tudi zmagala, Slovenci pa so dobili priznanje za najbolje pripravljeno wiki predstavitev projekta. Na svetovno prvenstvo se je iz Evrope sicer uvrstilo 18 ekip, med njimi tudi Edinburg, ETH Zürich, Freiburg, Trst, TU Delft in TU München, ki jih je Slovenija vse premagala.
V preteklih letih ima Slovenija zavidljiv izkupiček. Na svetovnem prvenstvu so v letih 2006, 2008 in 2010 dosegli prvo mesto v absolutni kategoriji, leta 2007 pa so se uvrstili v finale (leta 2011 Slovenija ni sodelovala). S tem je Slovenija daleč najuspešnejša država na tem tekmovanju, ki se mu z vso resnostjo posvetijo vse svetovne univerze, ki kaj pomenijo. Upajmo, da bodo uspešni tudi letos.
Jaz bi bil rad najboljši raziskovalec na svetu, rabim pa najboljše mašine pa najboljše kemikalije pa najboljše ljudi, vlada naj plača! Vlada naj plača vse!
Ali kdo pomisli, koliko znanosti je zaradi znanosti same ??? Koliko je pa dejanske gospodarske koristi?
V znanost se da zmetati milijone in milijone in rezultat so lahko samo objave in nagrade, s katerimi se profesorji trkajo po prsih. Če so tako dobri lahko dobijo tudi evropske projekte, lahko se povežejo z gospodarstvom in ustvarijo izdelke z dodano vrednostjo...
Na Slo-tech forumu bi pričakoval več osnovne matematike (če nekam samo daješ denar, nič pa ne dobiš nazaj si v minusu in ni dolgoročno vzdržno!...in ja slovenski inkubatorji in tehnološki parki obstajajo, vendar ne producirajo dovolj, ker so premalo usmerjeni v svet!)
Zaradi diktatorskega socializma je narod postal kot neubogljeno dete, vajen da nekdo poskrbi zanj, samoiniciativa je umrla.
Tele fantje so dalec od tega da bi imeli "najboljše mašine pa najboljše kemikalije pa najboljše ljudi". UUbistvu delajo na (v svetovnem merilu gledano) prakticno muzjeskih primerkih dobrih masin, ali pa na toys-r-us linijah sodobnih masin. Za kaj vec pa "ni denarja". Pa se se vseeno uvrscajo v svetovni vrh, ne po zaslugi drzavnega financiranja, mapak po zaslugi latnih mozganov. Zdaj se pa mora drzava odlociti: ali hocemo obdrzat take ljudi in jim pac placamo nadaljno izobrazevanje in raziskave, ali pa jih prepustimo tujcem pa se naprej vzgajamo narod zarukanih pijancev ki zivijo od minimalca.
Če so tako dobri lahko dobijo tudi evropske projekte, lahko se povežejo z gospodarstvom in ustvarijo izdelke z dodano vrednostjo...
Zaradi diktatorskega socializma je narod postal kot neubogljeno dete, vajen da nekdo poskrbi zanj, samoiniciativa je umrla.
Sej bojo poskrbel sami zase, se ni treba bat. Edino drzava (ki je financirala njihovo znanje) ne bo od tega imela nic, ker bojo sli tja kjer jim bojo nudili boljse pogoje za delo. Drzava bo pa "prisparala" ker ji ne bo vec treba financirat njihovih brezverznih raziskav in objav.
Statistically 3 out of 4 involved usually enjoy gang-bang experience.
Glej, sej je brezveze prepričevat take ljudi, ker oni so ziher, da naše visokošolstvo nič produktivnega ne proizvede in bodo tako sveto trdili dokler jih ne pobere. Naprimer tale tema je lep dokaz:
Precej ignorantski post. Teli raziskovalci so za projekt potrebovali minimalno denarja (par 10k€) in iz tega so naredili svetovno priznane dosezke. Pac imeli smo to sreco, da smo imeli na tem podrocju nekaj svetovno vrhunskih strokovnjakov, ki so znali usmerjati mladi. Uporabljan preteklik, ker jih je pol ze odslo na tuje prestizne univerze. Kot vem so naredili celo nekaj stvari, ki sta jih neposredno uporabila Krka in Lek, pa tudi ce ne bi. Koristi znanosti ponavadi niso takoj neposredno videne, ampak pridejo z zamikom. Niso drzave, ki najvec vlagajo v znanost tudi po naklucju najbolj razvite. Me prav zanima kako bi ti izobrazil ljudi, ki so sposobni naresti inovativne izdelke.
Ampak ja, sej lahko pustimo znanost v bistvu je ze faks prevec, namesto zabusavanja bi folk lahko ze nekaj let nabiral prakso v podjetjih. Se boljse, gremo delat nazaj na njive, tam se bo takoj vidila dodana vrednost. Ni cudno, da je Slovenija tam kjer je s takim razmislanjem.
Zaradi diktatorskega socializma je narod postal kot neubogljeno dete, vajen da nekdo poskrbi zanj, samoiniciativa je umrla.
V socialističnem leglu ZDA dajo samo za raziskave na področju zdravstva iz proračuna 74€/prebivalca. V Sloveniji za vsa raziskovalna področja namenimo 77€/prebivalca.
Da pa se zavidljivi znanstveni dosežki ne materializirajo v novih izdelkih in veliki dodani vrednosti, pa je delno kriva tudi industrija sama, ki ni zainteresirana za kakršnekoli raziskave, ali pa je zainteresirana, a brez svojega vložka in dajanja kakršnihkoli podatkov (kao, če pade iz neba, morda OK, drugače si pa navadna pijavka).
@antonija in ostali zagovorniki financiranja znanosti pretežno z državnim denarjem
Nisem ignorant, ker sem imel priložnost sodelovati s KI.
Dejstvo pa je, da če ti nekaj objaviš in ne patentiraš je to dostopno vsakemu, da uporabi ne glede na to koliko si ti (oziroma država!) v to vložila. Če prevedem; ali bi Apple mirno gledal, da mu drugi kopirajo izdelke, če je sam vložil ogromno v njihovo iznajdbo? Seveda so boljši pogoji v tujini. ZDA npr. so 150x večje od Slovenije, kdo si ne bi želel iti na najprestižnejše univerze? Vprašajte se raje kako deluje financiranje znanosti v manjših državah? Recimo na Švedskem je industrija veliko bolj povezana z univerzami in jih financira v zameno za znanje in raziskave, študentje gredo na prakse v podjetja, tehnični poklici so bolj popularni....
Ni moj smisel iskanja ljudi, ki so bili tam (tudi sam sem sodeloval s KI in vem kakšne so razmere), ampak obsodit to, da nekdo jamra kako tam vlada revščina in s tem objektivno zavaja druge in laže.
copy/paste zanimivega in kritčnega prispevka o slovenskih znanstvenih inštitutih (predvsem IJS)
Debata o znanosti ne upošteva (krute) realnosti Med znanostjo in RiR. Kakšna je slika naše znanosti po desetletjih samoprevare. Marko Kos DELO, čet, 20.10.2011, 15:00
Ivo Boscarol opozarja, da samo na Primorskem potrebujejo 500 inženirjev,
Slabe ocene Svetovnega gospodarskega foruma o našem RiR (raziskave in razvoj) so prispevale k padcu slovenske konkurenčnosti. S tem ni rečeno, da je naša znanost slaba, kajti RiR je samo njen specifični segment napredka znanja v družbi. Zato se ne vznemirjati! Poglejmo vzroke in jih popravimo.
V nedavni debati na straneh Znanosti se vsi posvečajo razdeljevanju denarja, nihče pa cilju znanosti (omejujem se na tehniške vede): povečevanju dodane vrednosti gospodarstva kot bistvu RiR, saj preživlja vse javne službe. O tem vsi molčijo. V dokumentih EU je njen cilj blaginja prebivalstva: višje plače in pokojnine, večja socialna varnost. Pri nas pa vsi samo o ocenjevanju citatov! To je slika naše znanosti po desetletjih samoprevare. Posledica je šibkost države, da bi se izkopala iz krize.
V ocenah niso samo citati in članki, ampak tudi stroški dela in tržne cene izdelkov, ki odražajo vpliv znanosti; novost izdelkov, privlačnih za kupca, da je pripravljen več plačati. Delitev denarja na ta cilj ne vpliva, ker je to samo tretjina celotnih sredstev za RiR.
Pri evalvaciji projektov imajo v vsej EU podobna nasprotja. Nemški profesor H. Walter trdi, "da bi bil marsikateri nobelovec brez vsakih možnosti pri današnji gospodovalni evalvacijski administraciji. Pravi raziskovalci niso še nikoli odkrili erotike trivialnih evidenc. Ne vidijo smisla, da bi ždeli v evalvacijskih birokracijah."
Glede citiranosti ne more biti sporov. Raziskava, ki smo jo izdelali na IER leta 2006 (objavljena v Znanosti 3. julija 2008: Nesorazmerja med znanstveno in inovacijsko produktivnostjo v Sloveniji), se ni razlikovala od podatkov dr. Francija Demšarja na ARRS. Učinkovitost javnih sredstev je sistemsko vprašanje: organizacije RiR, statistike podatkov in kooperacije. Primerjamo se lahko samo z najboljšimi majhnimi državami: Dansko, Švico, Avstrijo, Švedsko in Finsko. Kriza je najboljše okolje za meritev moči znanosti - te države so jo odlično prestale. So tudi na prvih mestih svetovne konkurenčnosti. Poiskati moramo anomalije, v katerih se razlikujemo od teh držav, in jih odpraviti s pretehtanim usklajevanjem z njihovo strukturo. Ne poudarjajmo naše specifičnosti! Očitno naš sistem ne vodi nikamor. Dokazov za to je toliko, da bi morali tudi slepci spregledati.
Organizacija RiR
V organizaciji RiR sta tako zasebni (gospodarske družbe) kot javni sektor (univerze in inštituti). Manjka nam velikih podjetij z več kot 1000 zaposlenimi, kjer je RiR bolj produktiven zaradi sinergije. Pri nas ne poznamo razvojnih centrov, ki bi sodelovali z marketingom in logistiko. Šibek kadrovski potencial ne daje inovacijskega učinka. Relacija med številom kadra oziroma sredstev in rezultatom (patenti, blagovne znamke, dodana vrednost na zaposlenega) je znana. Med številom citatov in člankov pa ni.
Sodelovanje univerz z industrijo je v tujini močno, saj je pridobivanje "sredstev tretjih" vplivni dejavnik pri rangiranju univerze (in profesorjev) po odličnosti. Pri nas je slabo, vodi ljubljanska fakulteta za strojništvo s skoraj polovico prihodka iz takšnega sodelovanja. Statistični podatki kažejo, da je med inovacijskimi idejami, ki jih je realizirala industrija, prišlo z univerze samo okrog 6 odstotkov. To je realno, kajti raziskave ne dajejo idej za razvoj izdelka. Ta zmota je razlog za frustracije politikov in večine znanstvenikov, ki nikoli niso bili v industriji. Gre za ločeni dejavnosti: prva iz neznanega ustvarja novo, druga iz znanega gradi novo, kar pomeni, da iz tisočev že razvitih gradbenih kock s selekcijo, kombinacijo in evolucijo ustvarja nove izdelke. Način dela je zato različen. Zato je neumno iz raziskovalcev po sili dobiti razvijalce. Ti nimajo člankov in citatov, njihovo orodje so patentni spisi. Spretnost inovativne kombinatorike lahko deluje samo na zalogi v preteklosti razvitega bogastva. Zato so velika podjetja tako inovacijsko produktivna. Zato jeSilicijeva dolina nepremagljiva.
Vladni (tako imenovani javni) inštitutski sektor je pri nas velik in po njem smo unikatni. Zavzema tretjino vseh raziskovalcev (32,1 odstotka), v drugih državah le okrog 4 odstotke, na Finskem 11,6, v Švici 1,2 odstotka. Njegovo vlogo prevzemajo univerze. Vladni sektor odvzema kadre industriji, ki je zato kadrovsko šibka: slovenska ima 1280 raziskovalcev na milijon prebivalcev, avstrijska 2417, danska 3519, finska 4175 (leta 2008). Zato smo inovacijsko šibki, manj je blagovnih znamk, nižja dodana vrednost na zaposlenega, stroški dela so na izdelku visoki, zato padec konkurenčnosti. Citati in članki na to ne vplivajo, pač pa vplivajo na kakovost univerz. Zato so naše univerze pet- do osemkrat slabše dotirane kot v navedenih državah, saj je vladni sektor bolje dotiran od univerz; na primer šestkrat več kot v Švici. Tudi če seštejemo vladni sektor in univerze, so vsote manjše kot v teh državah. Deleži v BDP so majhni, tudi trikrat manjši. Švica tu izstopa, saj daje za vladni sektor 18-krat manj od nas, za univerze pa trikrat več.
Naš sistem močnega vladnega raziskovalnega sektorja je deviacija v evropskem sistemu RiR, ker ne vpliva niti na pedagoški proces niti na inovacije v industriji. Zato je to spaček, ki je neučinkovit in požira javni denar brez vračila. Ta sektor je treba vključiti v univerze. Takšna deformacija sistema ne more biti produktivna. Dokler tega ne bomo priznali, bomo čedalje bolj drseli v neučinkovitost, marginalnost in revščino.
Evalvacija raziskovalcev mora univerzam povečati odličnost. Za povezovanje univerze s cilji industrije morajo biti profesorji tako izbrani, da bodo mislili industrijsko, razvojno. To je naloga habilitacijskih pravil za izbiro kadra. Na ETH v Zürichu razpisi za profesorje nekaterih predmetov vključujejo pogoj: najmanj deset let delovanja v industrijskem podjetju na področju konstruiranja in razvoja.
Glavna ovira: ?premalo inženirjev
Ivo Boscarol , vodilni slovenski inovator, pravi, da bi na Primorskem takoj potrebovali 500 inženirjev in da jih zaman iščejo. Minister Igor Lukšič pa odgovarja, da je kriv statut univerze, po katerem vsaka fakulteta v okviru avtonomije določa število vpisnih mest. Vlada tako ne more omejiti vpisa na fakultete, ki niso relevantne za zaposlovanje. Priznava, da je 9000 diplomantov takoj brezposelnih. Izpeljati je torej treba ureditev, da vlada določa število vpisnih mest (seveda takšnih, da bodo diplomanti dobili zaposlitev), ker jih tudi plača.
Zato podjetja ne morejo okrepiti svojega razvoja. Leta 2009 je v Sloveniji v naravoslovju in tehniki diplomiralo 1600 diplomantov s terciarnih stopenj na milijon prebivalcev (Eurostat), v Avstriji 1809, Švici 1910, na Švedskem 2720 in Finskem 2409. Takšna razlika je že petnajst let. Torej smo v tem času zaostali za Švico za 9300 in za Švedsko za 33.600 inženirjev. Spomnimo, da je bilo v industriji leta 2007 v celoti 8775 inženirjev obeh stopenj! Vidimo, da je to za naš razvoj in za izhod iz krize neskončno večji problem kot evalvacija člankov. Na tej točki smo namreč brez moči. Lahko samo čakamo na nove generacije. Vse strategije so slepe za ta problem.
Merila za evalvacijo raziskovalcev so internega pomena in polje bitke lobijev, kar razkriva tudi javna polemika, vendar ne vplivajo na našo konkurenčnost. Strinjam se z dr. Vitom Turkom, da mora biti znanost mednarodna. Industrija ne more biti, ker je za državo usodnega pomena, saj vsi živimo od nje.
Kriza je pokazala, da je edini igralec, ki bo rešil prebivalstvo pred revščino, industrija z izvozom - kot v Nemčiji in skandinavskih državah. Podjetja, ki ustanavljajo svoje inštitute in inovativna podjetja, v katerih tretjina do polovica zaposlenih dela v razvoju, so na pravi poti. Ti bodo uporabljali znanost, vse drugo je brez vpliva. Dr. Marko Kos , samostojni raziskovalec
En kup enga jamranja, medtem ko sposobni ustvarjajo presežke s tistim, kar imajo na voljo.
Nobenega pametnega razloga ni, da se na primorskem ne bi zaposlilo 500 inženirjev iz tujine - razen tega da imamo državo polno nestrpnežev, ki sploh ne vedo, da smo del EU.
antonija, si dejansko bila na KIju v laboratoriju, da veš kakšne mašine imajo tam? Drugače je samo lapalapa
Nekajkrat sem bil, ja. Pa se na marsikaterem drugem institutu pri nas in v tujini, pa v industrijskih raziskovalnih obratih, pa vsake toliko sem kaksno rekel z drugimi raziskovalci, pa... Je pa res da KI pred kratkim nisme obiskal, ampak glede na to kako pocasi so poleti (med dopusti) dellai analize, bi rekel da ravno overstaffed niso, masine pa tud vertjetno niso top-of-the-line razen ce niso v zadnjem letu dobili nekaj milijonckov samo v ta namen.
Statistically 3 out of 4 involved usually enjoy gang-bang experience.
