Yahoo News - Včeraj je bil pomemben dan za računalniško tehnologijo, saj je Intel naredil nekaj tranzistorjev (sestavnih delov procesorja) v 0.02 mikronski izdelavi. Silicij je zaenkrat še v zelo zgodnji fazi in naj bi bil dokončno razvit do leta 2007. Če ne bo prišlo do kakšnih komplikacij, lahko pričakujemo leta 2007 procesorje s hitrostjo 20 Ghz. Takrat naj bi tudi nehal veljati Moorov zakon, ki pravi, da se število tranzistorjev v procesorju podvoji vsaki dve leti (leta 2007 naj bi obstajali procesorji z 1 milijardo tranzistorjev). Ko pa bo ta tehnologija že zastarela, pa bodo morali proizvajalci poiskati nove materiale za izdelavo procesorjev ali pa uporabiti alternative (npr. kemični procesor. Zanimivost: primer kemičnega procesorja so možgani - niso ravno "hitri", so pa zmogljivi). Click!
Možgani niso počasni, niso pa tudi pretirano hitri. V primerjavi z računalnikom pa izpadejo precej bedno po hitrosti (računaj peš kako hudo matematično enačbo). So pa zmogljivi : prenos slike v realnem času, sluh, voh tip, ...
Gibon, ki skače v vetru z veje na vejo drugega drevesa - real time rešuje sistem diferencialnih enačb, od katerega je odvisno njegovo življenje. Prav tako človek, ki hodi. Samo mrežnica v očesu računa robove in ostalo na sliki ki jo gleda - nekako v rangu hitrosti modernega PC-ja.
Thomas napaka! Računanje enačb je digitalno, človeški možgani pa delajo analogno. Sicer delujejo TUDI digitalno,vendar bolj slabo (sej veš računalnje enačb pa to s številkami)
Tudi Pentium je v bistvu analogen. Ampkak to ni važno, tako procesor, kot možgani izvajajo zapisovanja v spomin in branja iz njega. To so osnovne operacije, ki jih načelno smemo obravnavati kot digitalne. Zapis je - ali pa ga ni.
Kar se pa tiče počasnosti človeških možgan pri "čistem računanju" - je pa to en zelo "nenaraven" proces, na katerega nismo evolucijsko prilagojeni. Zato se izvaja suboptimalno - daleč pod hitrostjo računanja, potrebnega za bolj "vsakdanje" zadeve.
Nekaj GB je kar zgornja meja za pomnilniško kapaciteto človeških možgan. Podatki se pa shranjujejo na zelo komprimiran in tudi zguben način. Za pomembnejše podatke obstaja mnogo kopij.
Retriving podatkov je težaven, ker je večino manj uporabljanih reči treba rekonstruirati iz kompresirane mase. To je precej zahtevna reč, posebno če je podatek zakopan globoko v preteklosti in dosedaj ni bilo zahtev za njegov priklic.
Včasih se spomnimo česa šele po daljšem času. Izven zavesti je potekal proces iskanja.
Tako imenovani kratkotrajni spomin je cache v katerem je takorekoč vse mlajše od nekaj minut - v trajni spomin pa se zapisujejo le pomembnejše stvari. In to ne kar direktno, pač pa bolj kot reference na že poznane vzorce. To je hkrati tudi tisti kompres.