Slo-Tech - Raziskovalci so s teleskopom James Webb na planetu K2-18b odkrili sledove dimetil sulfida (DMS) in dimetil disulfida (DMDS), kar je sila vzpodbudna novica. Na Zemlji trenutno ne poznamo abiotskega procesa, v katerem bi nastajala omenjeni spojini, torej ju izdelujejo le živa bitja. Zato se previdno pojavljajo interpretacije, da je vsaj nekoč v preteklosti na K2-18b morda obstajalo življenje. O odkritju poročajo v reviji The Astrophysical Journal Letters.

Planet K2-18b je od Zemlje oddaljeni 124 svetlobnih let, torej ni več v našem Osončju. Raziskovalci z Univerze v Cambridgeu poudarjajo, da bi lahko bil vir DMS in DMDS v ozračju planeta tudi kakšen nepoznan kemični proces. Prav tako poudarjajo, da ima sámo odkritje prisotnosti DMS in DMDS ta hip zanesljivost treh standardnih odklonov (99,7 %), kar je že zelo veliko, a še vedno daleč od zlatih petih standardnih deviacij. Nadaljnja opazovanja bodo to verjetnost še povečala.

Elemente v ozračju oddaljenih planetov prepoznajo z...

Slo-Tech - Meteorji letijo skozi ozračje vsak dan in tam tudi zgorijo, običajno brez zanimanja, kaj šele velikega pompa. Ko je leta 2014 takšen poltonski meteor razsvetlil nebo nad Papuo Novo Gvinejo, se ni zgodilo nič presenetljivega. Sedaj pa vemo, da je to prvi meteor, za katerega lahko z veliko verjetnostjo potrdimo, da ni prispel iz Osončja, temveč gre za medzvezdni objekt.

Da bi šlo lahko za posebnega gosta, sta leta 2019 ugotovila harvardski astrofizik Avi Loeb in njegov študent Amir Siraj, ki sta o tem napisala tudi članek. Kot se za fizike spodobi, sta rokopis priobčila na arXiv, a se nikoli ni prebil skozi recenzentski postopek v reviji Astrophysical Journal Letters. Razlogov je več, je pojasnil Siraj, med drugim edinstvenost odkritja in nedostopnost določenih informacij, ki so bile v ZDA označene kot zaupne. Meteor so zaznale kamere, podatke pa je imela zbrane NASA, oziroma njen Center for Near Earth Object Studies. A javno niso bili dostopni.

Loeb in Siraj sta šele leta 2019...

Nature - Prvi je bil pred sedmimi leti Voyager 1, lani mu je sledil še brat Voyager 2. Postala sta prva človeška objekta, ki sta zapustila Osončje in vstopila v medzvezdni prostor. V najnovejši številki Nature Astronomy so objavili pet člankov, v katerih so Nasini raziskovalci podrobno opisali, kaj vse so se naučili od Voyagerja 2. Glavno sporočilo je, da je Voyager 2 potoval skozi drugačno mejo med Osončjem in medzvezdnim prostorom kakor Voyager 1.

Definicij meja Osončja je več; tod govorimo o tisti, povezani s Sončevim vetrom, ki sta jo Voyagerja prečkala. Po drugi strani pa je gravitacijski privlak Sonca prevladujoč še tri svetlobna leta vse do roba Oortovega oblaka. Na tej strani Osončja prevladuje magnetni vpliv Sonca, ki se kaže kot Sončev veter. Z naraščanjem oddaljenosti od Sonca ta slabi in ko dovolj oslabi, da ga premaga medzvezdni veter, je konec Osončja. Voyager 1 je skozi to območje potoval leta 2012. Ko se je približeval meji, se je tok visokoenergijskih kozmičnih žarkov...

Slo-Tech - Iz NASE so sporočili, da je vesoljsko plovilo Voyager 2 zapustilo Osončje in s tem šlo po sledeh svojega brata Voyagerja 1, ki mu je to uspelo pred petimi leti. Voyager 2 je v vesolje poletel avgusta 1977 in do danes obiskal Jupiter, Saturn, Uran in Neptun. Izmed omenjenih se je najbolj približal Neptunu, od katerega ga je ločilo zgolj slabih 5000 kilometrov. Po podatkih NASE je Voyager 2 heliosfero zapustil 5. novembra letos. Podrobnosti pojasnjujejo na današnji konferenci American Geophysical Union ob 19. uri.

Čeprav je bil Voyager 2 izstreljen nekaj dni pred bratom, je do medzvezdnega prostora potreboval dlje. Da se bliža koncu Osončja, se je kazalo že nekaj zadnjih mesecev. Oktobra so meritve kozmičnih žarkov kazale, da je že čisto blizu heliopavze, kakor...

NASA - Pa je mimo. New Horizons se je včeraj ob 13.49 točno po urniku Plutonu približala na 12.500 kilometrov, napravila nekaj posnetkov ter drugih meritev in odbrzela v medzvezdno črnino. Če se je Plutonu približala na tretjino razdalje do geostacionarnih satelitov na Zemlji, je sedaj že bistveno dlje. V 24 urah New Horizons prepotuje poldrugi milijon kilometrov, saj se od središča Osončja oddaljuje s hitrostjo 14 kilometrov na sekundo, od Plutona pa trenutno s 13,8 km/s. V živo lahko njen položaj spremljate na Nasini strani.

Čeprav je vrhunec misije končan, pa čaka tako NASO kakor sondo New...

Slo-Tech - Voyager 1 je kot prvi človeški izdelek zapustil Osončje in priletel v medzvezdni prostor, piše najnovejša številka znanstvene revije Science. Za pot, dolgo približno 125 astronomskih enot oziroma slabih 19 milijard kilometrov, je potreboval 36 let. V tem času se je od Zemlje oddaljil za 17 svetlobnih ur. Najbližja zvezda poleg Sonca je od Zemlje oddaljena štiri svetlobna leta, tak da lahko hitro izračunate, da Voyager 1 v medzvezdnem prostoru še lep čas ne bo srečal nobenega planeta ali zvezde. To je 40.000 let.

Pozorni bralci boste zastrigli z ušesi in vprašali, ali ni Voyager Osončje zapustil že nekajkrat, nazadnje in najprepričljivejše pa že lanskega avgusta. O tem smo podrobno pisali letos poleti in ugotovili, da stvari niso tako preproste, kot bi kazali naši lepi modeli.

Res je Voyager 1 že leta 2004 preletel terminacijski udar, kjer se je...

Slo-Tech - Njegova točna oddaljenost od Zemlje in od Sonca je znana in znaša približno 124 astronomskih enot (več kot 18 milijard kilometrov). To je tako daleč, da svetloba od Sonca do Voyagerja potuje 34 ur (za primerjavo, od Sonca do Zemlje potrebuje približno osem minut). Precej manj pa je znano, kaj se tam nahaja. Razen tega, da je Voyager 1 nekje na robu Osončja. Od lanskega članka je Voyager 1 prepotoval skoraj 500.000.000 kilometrov in v tem času je naletel na številne nenavadne pojave.

Temu je posvečena zadnja številka revije Science, v kateri najdete tri znanstvene članke, ki opisujejo Voyagerjevo popotovanje v zadnjem letu, na Nasini strani pa odgovore na pogosta vprašanja.

Od Voyagerja 1 ob prehodu iz Osončja v medzvezdni prostor nismo pričakovali nič spektakularnega. Že leta 2004 je po pričakovanjih preletel terminacijski udar, kjer hitrost Sončevega vetra...