Pismenost dijakov globalno upada

V OŠ in SŠ je pač bil nastavek za kasneje. Recimo ko sem se učil pravne zgodovine, torej zakone, dekrete, pogodbe ipd. za tistimi številkami, mi je šele postalo jasno, kaj se dejansko takrat zgodilo in je postalo pomembno za našo družbo še dandanes. In tako je najbrž tudi pri drugih predmetih. Meni to vsekakor pomaga in mi omogoča boljše življenje.

Ja, otroci premalo berejo. Menim, da gre prvenstveno za zgled. Če doma na vidijo nobenega, ki bi v roke prijel knjigo, je to slab zgled. In potem ne berejo. Nadalje, domače branje ponekod ni več obvezno, ali pa ni tako obsežno v primerjavi z nekoč.
Širši problem pa je t.i. opisno ocenjevanje oziroma formativno spremljanje.

Formativno spremljanje temelji na popuščanju znanja, ker dovoljuje bolj grafične oblike (seminarske naloge, plakate...). Zato v praksi pogosto (zelo pogosto) ne meri znanja, ampak merljivost izdelkov, ki so lahko grafični, vizualni, opisni, "ustvarjalni", in zato navidezno dviguje sliko učenčevega napredka, čeprav dejansko znanje ostaja pod standardom.

Formativno spremljanje je zasnovano kot:
- motivacijsko;
- vključujoče;
- socialno-emocionalno podporno;
- manj stresno;
- bolj "učencu prijazno";

V praksi pa to pomeni več izdelkov, manj znanja.

Ti izdelki ne zahtevajo nujno razumevanja na ravni, ki jo zahteva program.
Učenec lahko:
- naredi lep plakat;
- predstavi temo, ki jo je povzel iz interneta;
- naredi miselni vzorec;
- napiše seminarsko nalogo s pomočjo staršev ali spleta;
- naredi izdelek, ki je vizualno všečen.
Vse to ne preverja dejanskega znanja, ampak zgolj kompetenco izdelave.

Formativno spremljanje namreč meri:
- trud;
- sodelovanje;
- napredek;
- razumevanje na lastnem nivoju;
- sposobnost izdelave izdelka.

Grafični izdelki znižujejo kognitivno zahtevnost ker:
- ne preverjajo abstraktnega mišljenja;
- ne preverjajo razumevanja konceptov;
- ne preverjajo samostojnega reševanja problemov;
- ne preverjajo znanja brez pomoči;
- ne preverjajo razumevanja jezika;
- ne preverjajo logičnega sklepanja.

Nalogo lahko naredi tudi učenec, ki:
- ne razume snovi;
- ne zna razložiti koncepta;
- ne zna samostojno rešiti naloge;
- ne dosega razrednega nivoja.
Še posebej če dela v skupini ali dvojicah.

In učitelj dobi "dokaz učenja", ki je vizualno lep, a kognitivno prazen.

Potem pa pride t.i. sumativno ocenjevanje in učenec, ki je "delal" in ima iluzijo napredka ter razumevanja se na testu znajde pred:
- abstraktnimi vprašanji;
- problemskimi nalogami;
- konceptualnim razumevanjem;
- samostojnim reševanjem.

Starši to rešujejo s pritiski in tudi pozivi drugim staršem, raznimi zdravstvenimi in drugimi opravičili in statusi. Otroci se izogibajo testom in spraševanje. Veliko se potem rešuje individualno.
Če ne prej potem sončki, ki se šlepajo na koncu pridejo do NPZ-ja in pogorijo na polno. Na srečo se še vedno upošteva 40% pri omejitvah vpisa.

Ključni za take in drugačne projekte je Zavod za šolstvo. Tudi naš bivši ravnatelj je prišel od tam. Na skupnem roditeljskem sestanku enkrat aprila je izjavil nekaj v smislu: "NPZ ni pomemben" Prisotni so bili tudi otroci. Kakšna polovica jih je namreč nastopala.

Kakorkoli že, glede na projekte, ki so bili od 1997 dalje izvedeni v podporo Formativnemu spremljanju je očitno to projekt dr. Ade Holcar Brunauer, ki se je od leta 2012 dalje podpisala praktično pod vsak projekt Formativnega spremljanja. Dvomim da ima šoloobvezno otroke.

Ena zadnjih "pogruntavščin" Zavoda RS za šolstvo je RaP (Razširjeni program osnovne šole), kamor so šole pometale vse krožke, interesne dejavnosti, podaljšana bivanja ipd.

Še enkrat pa, zgledi vlečejo. Primite knjigo v roko, ko so majhni berite otrokom pravljice in zgodbe....

Sedaj se dosti dogaja, polno zadev , ki motijo zbranost, ki zapolnjujejo čas, tako da je za učenje manj časa,...
V OŠ je preveč uravnilovke, v razredu skupaj so otroci, ki so pred desetletjem+ hodili v posebne šole, povprečni in najboljši. Tako se učitelji v glavnem posvečajo slabšim, najboljšim pa prepusčajo samoiniciativo, namesto, da bi jim dajali izzive.
Znanka je specialna pedagoginja in se ukvarja z otroki, ki so pod povprečni. Sama pravi, da ti otroci motijo ostale v razredu tudi z razgrajanjem in podobnimi, ucitelji so nezadovoljni,.... Skratka v stilu vsi imajo pravice biti enako obravnavani, čeprav mora okolica prenasati njihovo obnašanje.
Prej bo woke norija mimo in prej se bo bobu reklo bob, manj skode bo narejeno.
Ljudje smo različni, torej se je z nami potrebno različno pogovarjat, pri otrocih različno iskati znanje, jim dajati različno zahtevne izzive, manj piflanja (ceprav nekaterim to zelo leži), več zivljenjskega znanja.
V dobi IT in informacij od vsepovsod, je potrebno otroke naučiti, kako iskati znanje, informacije, kako jih filtrirati od šrota,...

Ti se dejansko sprašuješ, kako jim bo pomagalo neko domensko znanje?!? Če ne drugega, veliko bolje uporabljati UI od ostalih :-)

Jaz dejansko druge izobražujem o uporabi UI, tako da mi je približno jasno kje smo

fikus_ je danes ob 13:05:40 izjavil:

V dobi IT in informacij od vsepovsod, je potrebno otroke naučiti, kako iskati znanje, informacije, kako jih filtrirati od šrota,...

Kdo le jih bo/nas to naučil?
Gledam starce, ki so imeli neko zavoženo usmerjeno, industrijsko izobraževanje in vsi nekaj znajo.
Mi z najsodobnejšim učnim programom pa v času šolanja nismo dobili podatka, da je recimo, UDP paket
max. 4k. Pa še marsikaj drugega. Je blo pa polno drugega šrota. Od daleč gledano se povsod dogaja neka negativna selekcija.