V poročilu so pojasnili, da z velikimi institucionalnimi kupci sklepajo dolgoročne pogodbe, ki se imenujejo NBM (new business model). Te se sklepajo za štiri ali pet let, kupci pa so izključno sestavljavci superračunalnikov, podatkovnih centrov in podobno, ne pa tudi prodajalci namiznih računalnikov, prenosnikov ali pametnih telefonov, od katerih kupujemo potrošniki.
NBM-je imajo sklenjene z osmimi velikimi strankami. V naslednjih dvanajstih mesecih so jim prodali že polovico proizvodnih kapacitet, še leto pozneje pa kar dve tretjini. To seveda pomeni, da bo na voljo še manj SSD-jev za izdelke za končne potrošnike. Takšna odločitev je razumljiva, ker so tako cene in marže mnogo višje. Vseh osem NBM-jev ima najnižjo ceno 94 milijard dolarjev, verjetno pa bodo zaslužili še več, ker vsebujejo klavzulo o prilagajanju cen tržnim razmeram. Cene se večinoma določajo v pasovih, kjer sta znana najvišja in najnižja možna cena, najnižja možna cena pa praviloma ustreza trenutnim tržnim cenam.
V minulem četrtletju je Sandisk ustvaril devet milijard dolarjev prihodkov in sedem milijard dolarjev čistega dobička. Še leto dni pred tem je ustvaril 23 milijonov dolarjev izgube. Kioxia, največji proizvajlec SSD-jev, je v drugem kvartalu letos ustvaril 11 milijard dolarjev prihodkov, a le 5,3 milijarde dolarjev dobička, ker so stroški in davki na Japonskem višji.
