Karmel (cerkveni red)

Berem članek ob katerem se mi poraja vprašanje. oz več vprašanj. Zakaj? Bom dal nekaj iztočnic:
-Karmel je eden najstarejših in najstrožjih redov v Cerkvi.
-Naziv mati pa ponazarja mero ljubezni, s katero ta glava občestva deluje – kakor mati s svojimi otroki.
-Živele naj bi čim več in čim bolj od dela svojih rok in za to se karseda trudimo.
-Dovoljenje za izhod daje predstojnica, v posebnih primerih g. nadškof, pod čigar jurisdikcijo je samostan.
-Seveda pa se poslužujemo spleta...
-Prideta skušnjava in dvom v odnosu do Gospoda, morda prosiš za pomoč, pa je ni, Gospod je tiho.
-V teh velikonočnih dneh, ko Kristus umira in vstaja, nam podarja še posebej močno sporočilo: da smo zlat prah, če ostanemo in živimo z njim. Kar pa je pravzaprav največ, kar lahko smo. Torej, da bi skrivnost življenja živeli v Gospodu in se zavedali, da smo v Njem zlat prah.

Ne obsojam, ne krivim, same so si izbrale to pot, vendar zakaj? Sem kristjan.
Rabimo to kot družba?
Zakaj se same financirajo?
Zakaj ni stika z realnostjo?

https://siol.net/novice/slovenija/sestr...

Vsako tele ima svoje vesele. Če se odločijo za tako življenje je to njihova stvar. Nobenemu nič ne vsiljujejo, prodajajo itd. Saj tudi tiktoka pa Instagrama, raznoraznih oslarij, ki se dnevno reklamirajo kot družba ne potrebujemo. Pa jih vseeno imamo. Pa imamo vojne, ki jih ne potrebujemo. Pa bogataše, ki hočejo vsak dan več in jih tudi ne potrebujemo.

Mislim, da zapore in psihiatrične bolnišnice rabimo.

V stanju manije (govorim iz lastnih izkušenj) je najbolj učinkovita injekcija haloperidola in 3 dni na zaprtem oddelku, nato čimprej na odprtega (samo v primeru prve hospitalizacije) in čimprej ven, podporo najti na Altri, Ozari, Šentu.

Ne rabimo pasov - mreže so bile dosti bolj humane, pa so jih ukinili, tudi na pobudo zunanjih, paciente o tem niso kaj dosti spraševali.

Glede tega je mogoče zadnja leta kaj bolje, ali tudi ne, nisem najbolj na tekočem, ker mi je po treh desetletjih uspelo priti ven iz tega, tudi s podporo družine, zdravstva, javnih del, družbe nasploh.

Ne gre pa brez potrpljenja, samoopazovanja in discipline. Tudi če nisi tak po naravi (sam sem imel srečo, da sem že osebnostno tak), si prej ali slej k temu prisiljen.