Rusija vs. Ukrajina aka. "Putin - še sladkih 16 let na oblasti?"

KBraneK007 je včeraj ob 13:12:17 izjavil:

Kaj se to dogaja okoli kalingrada? Ima kateri več info?

arato dato, kako je na vaši strani glede tega?

NATO!

Grimnir3 je včeraj ob 16:42:37 izjavil:

Neki manjka bencina po Rusiji zadnje dni.

Kdo ve kaj več o tem?
Zakaj je pomankanje?

Trideset let po razpadu Sovjetske zveze lahko Ukrajina ponudi edinstven pogled na postsovjetsko stanje na splošno ter ga razume kot trajajočo in nerešeno krizo temeljnega razmerja zastopanosti med političnimi elitami in interesi družbenih skupin. V gospodarstvu zaradi demdernizacije in perifernizacije Ukrajina postaja morda najboljši kandidat za naslov najsevernejše države globalnega Juga. Glede na osnovne kazalnike, kot je BDP na prebivalca, pa vse do najbolj urgentnih, kot je delež prebivalstva, cepljenega proti covidu-19, Ukrajina zaostaja za skoraj vsemi svojimi srednje- in vzhodnoevropskimi sosedami. V politiki se je kalejdoskop kratkotrajnih vlad, personalističnih, pogosto preimenovanih, a ideološko slabše razmejenih političnih strank ter patronažnih "oligarhičnih" omrežij spopadal in izkoriščal šibke državne institucije. Slednje so pod čedalje večjim pritiskom civilne družbe, ki ostaja "ozka" v smislu institucionalizacije javnega delovanja več kot le majhne manjine ukrajinskih državljanov ter zastopanja interesov družbenih skupin, ki tvorijo ukrajinsko družbo. V kulturi majavi in kratkotrajni združevalni trendi v kombinaciji s vzporedno polarizacijo puščajo državo raje fragmentirano in razdeljeno kot pa konsolidirano v vključujočo državljansko nacijo (Zhuravlev & Ishchenko, 2020). Mednarodno gledano je Ukrajina ujeta med sovražno Rusijo ter nesprejemajočo EU in NATO.

To velja kljub (in kot posledica) trem revolucijam v obdobju ene same ukrajinske generacije (v letih 1990, 2004 in 2014). Mnogi so v teh revolucijah videli prelom s sovjetskim/postsovjetskim stanjem. V resnici pa so le reproducirale in stopnjevale prav tisto krizo, ki tvori samo naravo postsovjetskega stanja. Majdanske revolucije so bile pomanjkljive rešitve, ki so še poslabšale težavo, na katero so odgovarjale.

Pred tridesetimi leti je bilo prevladujoče pričakovanje glede postsovjetskih držav demokratizacija in "vrnitev na glavno pot civilizacije". V tej perspektivi naj bi Ukrajina sledila poti svojih vzhodnoevropskih sosed in morda po nizu revolucij, tistih "odloženih" trenutkov iz leta 1989, stopila v vrste uspešnih zgodb internacionalizacije in integracije v zahodne institucije.

Sčasoma so dosegli uveljavitev bolj kritični pogledi na postsovjetsko transformacijo. Zdaj niso bile več postsovjetske države tiste, ki so sledile poti v EU integrirane Vzhodne Evrope, temveč morda obratno, ko sta se Kačinskijeva Poljska in Orbánova Madžarska pridružili "iliberalnemu" klubu Putinove Rusije in Lukašenkove Belorusije. S te perspektive je Ukrajina le šibkejša različica "tekmovalne", "volilne" ali druge "hibridne" oblike avtoritarnega režima, ki se zaradi razkola v nacionalni identiteti, oligarhičnega pluralizma in drugih ukrajinskih posebnosti nikoli ni mogel konsolidirati.

Nekateri so pozivali k opustitvi kakršnih koli posplošujočih pogledov na postsovjetsko stanje, saj so države v prostoru med Estonijo in Tadžikistanom postale preveč raznolike. Vendar pa je mogoče problem nezmožnosti določitve rešiti, če na postsovjetsko dinamiko pogledamo brez teleoloških očal. Kaj če se postsovjetske države sploh niso nikamor "premikale", temveč so ostale ujete v neprekinjeni krizi, ki se je začela že pred razpadom Sovjetske zveze? Nerešena narava te krize je torej opredeljujoča značilnost postsovjetskega stanja.

Kakšne so prednosti obravnavanja postsovjetskega stanja kot krize?

Prvič, prenehamo reproducirati teleološke ideologije, ki bodisi prevladujejo v postsovjetskih civilnih družbah bodisi jih izkoriščajo avtoritarni voditelji. Morda se ne premikamo nikamor ali pa drsimo v brezdno, namesto da bi se vračali na "glavno pot civilizacije" ali napredovali po naši "suvereni" poti pod vodstvom avtoritarnih voditeljev.

Drugič, to razširja časovne okvire naše analize. Razpad Sovjetske zveze leta 1991 ni več začetna točka, temveč ena od prestopnih postaj in ne dogodek posebnega preloma. Centrifugalna dedemodernizacijska razgradnja centralno načrtovanega gospodarstva in politične elite na vrhu Komunistične partije, ki je vodila v gospodarski zlom v devetdesetih letih, se je začela že davno pred letom 1991. Prav to pomanjkanje revolucionarnega preloma med razpadom Sovjetske zveze se je izkoriščalo za utemeljevanje potrebe po bolj "pravih" (in tudi nasilnih) revolucijah kasneje. Vendar v nasprotju s teleološko ideologijo civilne družbe tu ne gre za kontinuiteto sovjetskih struktur (razvpitega sovoka), ki bi se upirale vrnitvi v "normalno življenje", temveč za degradirane sovjetske strukture, ki so propadale že od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja in od takrat niso bile nadomeščene z nobenimi stabilnimi modernimi strukturami.

Z nezmožnostjo integracije aktivacije med odtajanjem v sredini petdesetih in šestdesetih let ter dajanja novega impulza strukturam Komunistične partije se je temeljno razmerje zastopanosti med politično elito in družbo v Sovjetski zvezi porušilo in v postsovjetskih državah od takrat ni bilo obnovljeno. Nobena skupina eliti ni uspela uspešno artikulirati svojih posebnih interesov v smislu interesov celotnega vladajočega razreda in podrejenih razredov ter mobilizirati njihovega racionalnega, aktivnega in participativnega pristanka na njihovo vodstvo pri modernizaciji držav. Slednjič po Gramsciju z Olegom Žuravlevom ta proces analizirava kot krizo hegemonije (Iščenko & Žuravlev, v tisku). Ko je komunistična hegemonija v Brežnjevih letih degradirala, je ni nadomestila nobena druga hegemonija.

Za to obstaja več razlogov. Postsovjetski vladajoči razred političnih kapitalistov je nastal v procesu hitre in samovoljne privatizacije državne lastnine, za katero v pozni sovjetski družbi niso obstajali ideološki, verski ali tradicionalni viri legitimacije in se še vedno široko dojema kot "kraja" ali "korupcija". Postsovjetske majdanske revolucije so bile kvečjemu grožnja posameznim skupinam elit, da jih bo nadomestila tekmovalna skupina elit, nikoli pa niso predstavljale eksistencialne grožnje vladajočemu razredu, ki bi ga prisilila, da podrejene razrede "vodi", namesto da nad njimi le dominira. Politično zastopanje interesov družbenih skupin je bilo spodkopano tako "od zgoraj" kot "od spodaj". Glavne stranke vladajočih elit so reproducirale in stopnjevale hibe pozno-brežnjevskega obdobja Komunistične partije - vsebinsko prazno ideologijo, patronažnost in skromno aktivistično udeležbo. Demodernizacijska razgradnja je pustila družbene interese skupin, ki tvorijo postsovjetske družbe, slabo artikulirane in organizirane. Vrzel med neposrednimi interesi navadnega človeka ter kakršno koli politiko ali ideologijo se je le še razširila.

Končno perspektiva postsovjetskega stanja kot krize daje nov kot gledanja na medsebojno odvisnost med navidezno razhajajočimi se političnimi trajektorijami med postsovjetskimi državami zunaj EU: v večji skupini s konsolidiranimi avtoritarnimi režimi (Rusija, Belorusija, Azerbajdžan in večina Srednje Azije) ter v manjši skupini, ki je ohranila pluralizem in doživela revolucije (Ukrajina, Moldavija, Gruzija, Armenija, Kirgizistan), med katerimi je bil Evromajdan do zdaj najbolj masiven, dolgotrajen in nasilen. Te skupine ponazarjajo dve glavni pomanjkljivi rešitvi postsovjetske krize hegemonije. Tako postsovjetski cezaristični/bonapartistični režimi kot majdanske revolucije odgovarjajo na isto krizo, ki je niso zmožni preseči, kar ustvarja podlago za njihovo skupnost in medsebojno povezanost.

Putinovi ali Lukašenkovi režimi niso le patronažno omrežje, ki je prevzelo državo in pustilo legitimnost te "mafijske države" nepojasnjeno. Namesto tega združujejo razpadajoči vladajoči razred s prisiljevanjem odstopajočih frakcij elite in uravnoteženjem interesov drugih. Svojo legitimnost črpajo iz obnavljanja in ohranjanja stabilnosti sredi postsovjetskega kaotičnega razpada. Običajno so zmožni zagotoviti pasivno soglasje volilne večine, vendar jim ne uspe oblikovati in institucionalizirati aktivnega soglasja z njihovo vladavino. To vodi v ponavljajoče se krize nasledstva, ki ustvarjajo ranljivo točko in razkrivajo pomanjkljivost cezaristične rešitve, ki se mora še bolj zanašati na prisilo, da bi preprečila majdansko grožnjo.

Hkrati majdanske revolucije niso le zlomi takšnih režimov ali neuspeli poskusi, da bi jih sploh vzpostavili. Majdani se dojemajo kot revolucije, ki naj bi prekinile s postsovjetskim stanjem in ne bi vodile le do še enega kroga kroženja elit. Vendar pa se revolucionarna retorika in taktika uporabljata le s slabo artikuliranimi družbenimi zahtevami, ohlapnimi strukturami organizacije ter mobilizacije in razpršenim vodstvom. Rezultat ni revolucionarna preobrazba, temveč le revolucionarna legitimnost, ki jo prevzamejo politični akterji, ki revolucionarno bazo zastopajo nič bolje od tistih, ki jih je sama revolucija strmoglavila. Na ta način so se po-evromajdanske vlade ujele v past med: 1) napihnjenimi, a slabo artikuliranimi in organiziranimi družbenimi interesi, 2) opolnomočeno, a ne razširjeno civilno družbo z njeno nepriljubljeno nacional-(neo)liberalno agendo, 3) nasprotujočimi si interesi neizzvanega lokalnega vladajočega razreda političnih kapitalistov ter transnacionalnega kapitala in 4) geopolitičnim konfliktom med Zahodom in Rusijo. Nacionalistična radikalizacija naj bi nadomestila neizpolnjena revolucionarna pričakovanja; vendar je Petra Porošenka pripeljala do njegovega uničujočega poraza na volitvah leta 2019. "Nov obraz" Volodimirja Zelenskega je bil popoln simptom tako zaostrujoče se krize zastopanosti kot tudi dokaz težave pri izstopu iz okvirov po-evromajdanske pasti, po kateri lahko le drvi naokoli ter uporablja selektivne in nedosledne represije proti opoziciji, a bo težko uspešen pri konsolidaciji cezarističnega režima.

Če postsovjetski cezarizem krizo hegemonije preprosto konzervira, se majdani na krizo odzivajo, vendar na način, ki prav to krizo le reproducira in stopnjuje. Vendar pa lahko po-evromajdanska Ukrajina nakazuje tudi izhod iz tega začaranega postsovjetskega kroga pomanjkljivih rešitev. Zmanjšana notranja in zunanja avtonomija države dela ukrajinske politične kapitaliste bolj ranljive za to, da jih transnacionalni kapital izrine in marginalizira - kar se odraža v njihovem odločnem odporu proti "boju proti korupciji". Ta eksistencialna grožnja - ki je ni predstavljal noben od majdanov - lahko postsovjetski vladajoči razred prisili v bolj aktivne poskuse po poenotenju, artikulaciji in uresničevanju lastnih interesov ter interesov podrejenih razredov. Po drugi strani pa bi lahko uspešnejša hegemonska politika od zgoraj ponudila model in odprla priložnosti za protihegemonijo od spodaj.

Pac-Man je včeraj ob 17:44:58 izjavil:

Browder je optimističen o koncu vojne, sam pa ne delim tega sentimenta. S Putinove strani pričakujem eskalacijo z napadom na NATO/EU.

https://x.com/Mylovanov/status/20904253...

Browder: Vojna v Ukrajini se bo končala brez dramatičnega razpleta, podobno kot korejska vojna.

Gospodarska bolečina bo postala tako huda, da bo Putin potiho ponudil, da preneha bombardirati ukrajinske civiliste, če Ukrajina preneha napadati ruske rafinerije, medtem ko se fronta zamrzne v območje smrti za ruske vojake.

Nobena organizirana opozicija ali oligarh Putinu nikoli ne bo uspešno izzval, saj je organizirano nasprotovanje hitro zatrto.

Edina resnična grožnja je nenačrtovan množični upor, ki ga ne more preprečiti – podobno kot pri prodajalcu sadja, čigar samozažig je sprožil arabsko pomlad.

vir:

Putin's finally being forced to justify the war to Russians | Bill Browder

Windlass je včeraj ob 19:45:09 izjavil:

Že ampak za tak DMZ v korejskem stilu bi Ukrajinci hoteli zelo konkretna varnostna zagotovila, ker v NATO in EU z mejnim sporom ne bodo mogli. Kar bi bila voda na putinov mlin.

Leif je včeraj ob 20:31:10 izjavil:

No tukaj se motite, ker Rusija vidi Ukrajino kot eksistencialno varnostno vprašanje in če bo Putin letel skozi okno, bo to zato ker je premalo učinkovit.

Pac-Man je včeraj ob 20:22:23 izjavil:

NATO zna bit problem, članstvo v EU bi pa moralo bit izvedljivo. Nekatere članice bodo zagotovo komplicirale, ampak iz drugih razlogov, predvsem zaradi kmetijske politike, ne pa okrog nerešene meje z Rusijo.

Leif je včeraj ob 20:31:10 izjavil:

No tukaj se motite, ker Rusija vidi Ukrajino kot eksistencialno varnostno vprašanje in če bo Putin letel skozi okno, bo to zato ker je premalo učinkovit.

Leif je včeraj ob 20:37:04 izjavil:

Ruska geopolitična doktrina je precej starejša od Putina.

Leif je včeraj ob 20:50:16 izjavil:

NATO lahko zamenjaš tudi s Prusijo, Avstroogrsko ali Otomani, ni se veliko spremenilo od takrat

esel je včeraj ob 21:00:03 izjavil:

Leif je včeraj ob 20:50:16 izjavil:

NATO lahko zamenjaš tudi s Prusijo, Avstroogrsko ali Otomani, ni se veliko spremenilo od takrat

Razen medcelinskih balističnih raket, satelitov, dronov, reaktivnih letal...

Leif je včeraj ob 21:15:53 izjavil:

Čudno da so pol imeli probleme s Kosovom, ki živi slabše od njih, ne pa Romunijo

KBraneK007 je včeraj ob 19:31:11 izjavil:

Following Moscow, St. Petersburg has introduced limits on gasoline sales at gas stations.

Gazprom Neft, in particular, reinstated the 60-liter limit per receipt after lifting it on August 4, according to its hotline.

Furthermore, the chain's gas stations are now restricting the sale of more than one canister. Tatneft has imposed a 50-liter limit on AI-95 and AI-92 gasoline.

Meanwhile, the city is experiencing fuel shortages. According to Gazprom Neft's map, many of its stations are out of AI-95.

Fuel sales limits were imposed in Moscow the day before. Gazprom Neft capped gasoline and diesel sales at 40 liters per vehicle, while Tatneft capped them at 50 and 60 liters, respectively.

AI-95 gasoline was available at only one Neftmagistral gas station. The same brand, AI-92, and diesel fuel were found at only two Lukoil stations.

V moskvi in st. petersburgu! Pomembna data.

Ni zime za eskime!